Jedro

Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru zavzelo stališče, da je bilo pri odločitvi o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici zaradi redne likvidacije družbe pomembno le dejstvo, da je pred samo odpovedjo delodajalca pridobil soglasje inšpektorja. Na zakonitost odpovedi ne more vplivati morebitna kasnejša odprava odločbe zaradi postopkovnih kršitev v upravnem postopku. Delodajalec je ob podaji odpovedi predhodno soglasje inšpektorja za delo imel, kar pomeni, da so bili izpolnjeni pogoji za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot jih določa četrti odstavek 115. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da traja delovno razmerje tožnice pri toženi stranki do odločitve sodišča prve stopnje; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki do prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati plače ter od bruto zneska odvesti vse prispevke in davke, neto znesek pa izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in izplačati denarno odškodnino v višini 20.726,64 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (I. točka izreka). Odločilo pa je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka jo izpodbija iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da se je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku postavilo na stališče, da je tožena stranka tožnici podala zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ne glede na to, da je o tej zadevi že odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da je sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi zakonit, pritožba meni, da je izpodbijana sodba nepravilna. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bilo soglasje inšpektorja za delo dano na zakoniti pravni podlagi. Ker je bilo sodišče prve stopnje seznanjeno tako z materialnopravno podlago odločanja inšpektorja za delo, kot tudi z njegovimi procesnimi kršitvami, sodba tako temelji na nezakoniti podlagi, čeprav ta še ni bila ugotovljena v rednem upravnem postopku. Namesto da bi sodišče prve stopnje ugotavljalo nezakonito pravno podlago in zahtevek priznalo, je s prepustitvijo reševanja predhodnega vprašanja odprlo dva nova spora in sicer upravnega in odškodninskega. To pa ni sojenje temveč birokratiziranje. Tožnica se sicer strinja, da tožena stranka ne bi smela biti oškodovana zaradi napačne odločitve inšpektorja za delo, vendar se sprašuje, zakaj pa je ona lahko oškodovana na isti podlagi. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter odloči samo, oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka napačno uporabilo 5. točko 41. člena ZDSS-1. Ker je bil v tem delovnem sporu tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko pravnomočno zavrnjen, ob trditveni podlagi tožeče stranke ni bilo možnosti za uspeh dajatvenega zahtevka, zato je zavrnilna odločitev sodišča prve stopnje ne le pričakovana, temveč tudi nujna. Tožničino vztrajanje pri dajatvenem zahtevku je tako zloraba procesnih pravic, zato je odločitev sodišča prve stopnje napačna in nezakonita. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremni tako, da tožeči stranki naloži plačilo vseh, tudi pritožbenih stroškov tožene stranke v 8 dneh od prejema prvostopne odločitve, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

V zadevi je sodišče prve stopnje že enkrat odločilo in sicer je s sodbo in sklepom opr. št. I Pd 302/2010 z dne 30. 5. 2011 zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke z dne 5. 2. 2010 o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zahtevke za priznanje delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje, priznanje vseh pravic za to obdobje, vključno s plačo in zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna plačati denarno odškodnino v višini 20.726,64 EUR in povrniti stroške postopka. Na podlagi pritožbe tožnice je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 796/2011 z dne 21. 10. 2011 sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost sklepa tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v preostalem pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je reviziji tožene stranke zoper pravnomočno odločitev sodišča druge stopnje s sodbo opr. št. VIII Ips 38/2012 z dne 15. 10. 2012 ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je tako v novem sojenju odločalo o zahtevku tožnice, da se ugotovi, da traja delovno razmerje tožnice pri toženi stranki do odločitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki do prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati plače ter od bruto zneska odvesti vse prispevke in davke, neto znesek pa izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in tožnici izplačati tudi denarno odškodnino v višini 20.726,64 EUR v roku 15 dni. Pri odločanju je sodišče prve stopnje upoštevalo pravnomočno odločitev vrhovnega sodišča, ki je v obrazložitvi svoje sodbe navedlo, da je bilo za delodajalca pri odločitvi o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici zaradi redne likvidacije družbe pomembno le dejstvo, da je pred samo odpovedjo pridobil soglasje inšpektorata v obliki odločbe s klavzulo pravnomočnosti. Na zakonitost odpovedi tako ne more vplivati morebitna kasnejša odprava te odločbe zaradi postopkovnih kršitev v upravnem postopku, saj je ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka soglasje inšpektorja za delo imela in so bili izpolnjeni pogoji za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. odstavku 115. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Nad toženo stranko se je s sklepom družbenikov pričel postopek redne likvidacije. Tožena stranka je prenehala z opravljanjem dejavnosti in vsem zaposlenim je prenehalo delovno razmerje. Ker je tožnica dne 20. 1. 2010 toženi stranki predložila zdravniško potrdilo, da še vedno doji, je tožena stranka skladno s 4. odstavkom 115. člena ZDR pridobila pravnomočno odločbo z dne 26. 1. 2010, s katero je Inšpektorat RS za delo podal soglasje, za prenehanje delovnega razmerja tožnici. Ta odločba je bila kasneje dvakrat odpravljena in zadeva dvakrat vrnjena Inšpektoratu RS za delo. Tožena stranka je tožnici na podlagi te pravnomočne odločbe dne 5. 2. 2010 odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. odstavku 108. člena ZDR. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje zahtevek tožnice zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Pritožbeno sodišče se, glede na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sodba opr. št. VIII Ips 38/2012 z dne 15. 10. 2012), strinja z odločitvijo in obrazložitvijo sodišča prve stopnje in je ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami strank, ki so odločilnega pomena pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: K pritožbi tožeče stranke: O tem, da je tožena stranka tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je bilo že pravnomočno odločeno. Zaradi tega sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati, ali je bilo soglasje inšpektorja dano na zakoniti pravni podlagi. Kot je ugotovilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici zakonita, saj je bila dana na podlagi pravnomočne odločbe o soglasju Inšpektorata Republike Slovenije za delo. Zato so pritožbene navedbe o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje samo ugotavljati zakonitost pravne podlage sporne odločbe inšpektorata, neutemeljene.

K pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje je v točki 12 obrazložitve sodbe, kjer je obrazložilo svojo odločitev o stroških postopka, natančno odgovorilo navedbam tožene stranke, o tem, da naj bi tožnica z vztrajanjem pri postavljenem tožbenem zahtevku, kljub jasni odločitvi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, zlorabila svoje procesne pravice. Ker je tožnica na poziv sodišča prve stopnje, ali še vztraja pri tožbenem zahtevku, odgovorila, da meritorno odločitev sodišča potrebuje zaradi uveljavljanja odškodninske odgovornosti, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica z vztrajanjem pri postavljenem zahtevku ni zlorabila svojih procesnih pravic. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), ker naj bi tožnica z vztrajanjem pri postavljenem tožbenem zahtevku, torej navedbe, ki jih je podala že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje in glede katerih je sodišče prve stopnje zavzelo materialno pravno pravilno stališče, neutemeljene.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sta pritožbi neutemeljeni, ju je skladno s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato tožeča stranka skladno s 154. členom ZPP tožena stranka pa skladno s 5. odstavkom 41. člena ZDSS-1 sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.