Jedro

Zmotno je stališče tožene stranke, da so predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov (v konkretnem primeru je to določba 40. člena ZZRZI) relevantni le glede stanja invalidnosti kot razloga za odpoved, ne pa tudi za presojo ali je ponujena pogodba o zaposlitvi ustrezna ali ne. Prvi odstavek 40. člena ZZRZI povsem jasno določa, da delodajalec invalidu lahko odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti. S tem je zakonodajalec določil pogoj za zakonitost takšne odpovedi, to je ponudbo nove zaposlitve, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje v delu, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper točko I/1 in IV izreka prvostopenjske sodbe, sodba sodišča prve stopnje pa v točki I/1 in IV. izreka se razveljavita, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto proizvodni delavec za srednja zahtevna dela - specifična ročna dela proizvodnje A. z dne 21. 11. 2017, ki je bila tožniku vročena 4. 12. 2017 (točka I/1 izreka). Zavrnilo je zahtevek za razveljavitev dne 30. 1. 2016 sklenjene pogodbe o zaposlitvi za neustrezno zaposlitev na delovnem mestu proizvodni delavec za srednje zahtevna dela, ker naj bi bila nična, zaradi česar naj bi ponovno stopila v veljavo pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, ki sta jo stranki podpisali 4. 5. 2013 za delovno mesto kontrolor tehnik oziroma za drugo, tožniku ustrezno delovno mesto (točka I/2 izreka). Zavrglo je, kar je tožnik podredno zahteval v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 1. 2016 ter pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 1. 2016 oziroma pogodbo o zaposlitvi dne 4. 5. 2013 (točka II izreka). Zaradi umika tožbe je sodišče ustavilo postopek glede zahtevkov za poziv nazaj na delo in premestitev na ustrezno delovno mesto z upoštevanjem zdravstvenih omejitev s polnim delovnim časom; za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 4. 5. 2013 za obdobje od 17. 1. 2018 do vrnitve nazaj na delo, vključno z obračunom bruto plač, odvodom predpisanim davkov in prispevkov ter plačilom pripadajočih neto plač; za obračun mesečne razlike med bruto plačo v višini 870,23 EUR in bruto plačo v znesku 758,00 EUR za obdobje od 31. 1. 2016 do 18. 1. 2018 ter da se tožniku od 17. 1. 2018 dalje povrnejo vse pravice, ki mu gredo na Zavodu za zaposlovanje zaradi prijave tožnika kot brezposelne osebe.

2. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 11. 2017 temelji na presoji, da je bila tožniku skupaj z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti ponujena nova pogodba za ustrezno zaposlitev, saj se je zanjo zahtevala enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, ki ga tožnik opravljal na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi, obenem pa kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevozom. Presodilo je, da je bila ponujena pogodba o zaposlitvi v skladu s petim odstavkom 91. člena Zakona o delovnih razmerjih ZDR-1 (Ur. l. RS, št. 21/2013).

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da za presojo zakonitosti ponujene pogodbe o zaposlitvi ni odločilno, kakšno stopnje izobrazbe ima tožnik, temveč se v skladu s petim odstavkom 91. člena ZDR-1 šteje, da je ustrezna zaposlitev tista, za katero se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi, ter pri kateri kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom, ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 242/2019 z dne 19. 11. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pri presoji ustreznosti ponujene zaposlitve tožniku štelo, da je pogoj stopnje zahtevane strokovne izobrazbe izpolnjen, če se za ponujeno zaposlitev zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanja dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta izhajali iz stališča, da za presojo zakonitosti ponujene pogodbe o zaposlitvi ni odločilno, kakšno stopnjo izobrazbe ima revident, pri čemer sta se sklicevali na določbo petega odstavka 91. člena ZDR-1, čeprav bi morali uporabiti določbo prvega odstavka 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 s spremembami). Obe določbi sta podobni, vendar se razlikujeta, saj ZZRZI, kot lex specialis, invalidom zagotavlja širše varstvo v primeru, ko gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Širše varstvo je v tem, da ZZRZI pojem ustrezna zaposlitev razlaga drugače kot ZDR-1. ZZRZI predvideva, da se delavcu invalidu ponudi zaposlitev, ki ustreza njegovi dejansko pridobljeni izobrazbi, medtem ko se ZDR-1 zadovolji s tem, da je delavcu ponujena zaposlitev na delovnem mestu, za katera se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljena dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je podpis dne 21. 11. 2017 ponujene nove pogodbe o zaposlitvi med drugim zavrnil tudi zaradi tega, ker ponujena zaposlitev ni ustrezala njegovi strokovni izobrazbi.

6. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije kot neutemeljene.

7. Revizija je utemeljena.

8. V skladu s 371. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Dopuščeno vprašanje omogoča zgolj preizkus odločitve sodišč v zvezi s točko I/1 izreka prvostopenjske sodbe, ne pa tudi glede točke I/2 izreka, ki se nanaša na zahtevek za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi dne 30. 1. 2016, s čimer naj bi ponovno stopila v veljavo pogodba o zaposlitvi z dne 4. 5. 2013. Vprašanje zaradi katerega je bila revizija dopuščena prav tako ne omogoča preizkusa odločitve sodišč prve in druge stopnje o zavrženju dela tožbe. V zvezi s temi deli sodb sodišč druge in prve stopnje tožnik tudi ne navaja nobenih vsebinskih razlogov, pač pa zgolj pavšalno predlaga, da naj revizijsko sodišče v celoti razveljavi izpodbijano sodbo.

9. Glede na vprašanje, zaradi katerega je bila revizija dopuščena, so bistvene naslednje dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, na katere je vrhovno sodišče vezano: - tožnik je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2016 zaposlen na delovnem mestu proizvodnega delavca - srednje zahtevna dela; za katero se je zahtevala III. stopnja strokovne izobrazbe; - s sklepom ZPIZ z dne 1. 6. 2017 je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: brez prisilnih drž, brez rokovanja z bremeni nad 5 kg, z možnostjo, da se občasno razgiba, s polnim delovnim časom; - na tej podlagi je tožena stranka, potem ko je pridobila mnenje invalidske komisije, da je tožnik zmožen za predlagano delo „specifična ročna dela, proizvodnja A.“ tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto proizvodni delavec za srednje zahtevna dela - specifična ročna dela proizvodnje A., za katero se prav tako zahteva III. stopnja strokovne izobrazbe; - tožnik ponujene pogodbe ni podpisal. 10. Tako 91. člen ZDR-1 kot 40. člen ZZRZI urejata institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, zato se postavlja vprašanje odnosa med obema določbama. V skladu s prvim odstavkom 116. člena ZDR-1 delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Navedeno pomeni, da je že ZDR-1 kot matični zakon na področju delovnih razmerij glede primerov in pogojev za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidov napotil na posebno ureditev v ZZRZI in v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. št. 106/1999 s spremembami), ki se v določbah 101., 103. in 104. člena na podlagi prehodne določbe tretjega odstavka 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) uporablja do ureditve v zakonu, ki ureja zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Navedeno pomeni, da se primeri in pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu presojajo na podlagi določb ZZRZI ter določb 101., 102. in 103. člena ZPIZ-1. 11. Prvi odstavek 40. člena ZZRZI izrecno določa, da delodajalec lahko invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga oziroma delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu s tem zakonom in predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem.

12. V navedeni določbi so tako v skladu s pooblastilom iz 116. člena ZDR-1 določeni tako primeri (poslovni razlog, razlog invalidnosti), ko delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu, kot tudi pogoji, pod katerimi to lahko stori (ponudba za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti oziroma nemožnost ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi o čemer odloči komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju).

13. Določbe prvega odstavka 40. člena ZZRZI o tem, da delodajalec invalidu lahko odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustrezna invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti, ni mogoče tolmačiti drugače kot tako, da je takšna ponudba pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu s ponudbo druge pogodbe. Enako kot je v skladu s šestim odstavkom 40. člena ZZRZI pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi ta, da delodajalec invalidu oziroma delovnemu invalidu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o čemer odloči komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

14. Določba 40. člena ZZRZI je glede pogojev za redno odpoved odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi specialni predpis napram določbi 91. člena ZDR-1. 40. člen ZZRZI namreč ureja institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe zgolj za invalide, pri čemer je odpoved lahko podana iz poslovnega razloga ali zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. 91. člen ZDR-1 pa se nanaša na vse delavce, za katere velja ZDR-1 (in ne le na invalide), ob poslovnem razlogu za odpoved pogodbe o zaposlitvi (kar je isti razlog kot ga ureja 40. člen ZZRZI) pa določa tudi razlog nesposobnosti, kar ni isto kot razlog nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Pri tem se obe določbi bistveno razlikujeta glede vprašanja, kakšne morajo biti izobrazbene zahteve ponujene zaposlitve. Prvi odstavek 40. člena ZZRZI izrecno določa, da delodajalec lahko invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti. Navedena določba pomeni, da je pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu iz poslovnega razloga ali zaradi invalidnosti ta, da delodajalec invalidu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi.

15. Pri presoji medsebojnega odnosa med obema določbama je treba upoštevati tudi dejstvo, da je bil inštitut odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu z obveznostjo ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delo, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi uzakonjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanje invalidov (ZZRZI-A, Ur. l. RS, št. 72/2005). Ob sprejetju te novele je že veljala določba 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002)1 o tem, da je v primeru odpovedi s ponudbo nove pogodbe ustrezna zaposlitev tista, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se zahteva za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Če bi zakonodajalec ob sprejemu ZZRZI-A želel izobrazbene pogoje v ponujeni pogodbi o zaposlitvi urediti na enak način kot v 90. členu ZDR, bi to lahko storil. Vendar tega ni storil, temveč je te pogoje določil drugače in nanje celo vezal dopustnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidov.

16. Ob upoštevanju splošnega pravila, da lex specialis derogat legi generali, je v konkretnem primeru glede vprašanja, kakšne bi morale biti izobrazbene zahteve v ponujeni novi pogodbi o zaposlitvi, da bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu zakonita, treba uporabiti določbo prvega odstavka 40. člena ZZRZI in ne petega odstavka 91. člena ZDR-1. 17. Na uporabo določbe 40. člena ZZRZI odkazuje tudi določba četrte alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti izrecno napotuje na predpise, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma predpise, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.

18. Zmotno je stališče tožene stranke, da so predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov (v konkretnem primeru je to določba 40. člena ZZRZI) relevantni le glede stanja invalidnosti kot razloga za odpoved, ne pa tudi za presojo ali je ponujena pogodba o zaposlitvi ustrezna ali ne. Prvi odstavek 40. člena ZZRZI povsem jasno določa, da delodajalec invalidu lahko odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti. S tem je zakonodajalec določil pogoj za zakonitost takšne odpovedi, to je ponudbo nove zaposlitve, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi.

19. Sodišči druge in prve stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, ker zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposliti zaradi invalidnosti glede vprašanja ustreznosti ponujene zaposlitve nista presojali na podlagi 40. člena ZZRZI, temveč na podlagi 91. člena ZDR-1. 20. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišči druge in prve stopnje nista ugotavljali, kakšna je dejanska izobrazba tožnika, čeprav je v zvezi s tem podal ustrezne trditve, temveč sta ugotavljali le, kakšna izobrazba se je zahtevala za prejšnje delovno mesto in kakšna se zahteva za ponujeno delovno mesto (za obe se zahteva III. stopnja strokovne izobrazbe). Posledično je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v točki I/1 izreka in v točki IV izreka (odločitev, da se zavrne zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka), sodbo sodišča druge stopnje pa v delu, s katerim je bila zavrnjena pritožba zoper navedeni del prvostopenjske sodbe in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

21. V novem postopku bo sodišče prve stopnje ugotovilo, kakšna je dejanska izobrazba tožnika, nakar bo o zahtevku lahko znova odločilo.

22. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

23. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Vsebinsko je ta določba enaka sedaj veljavni določbi 91. člena ZDR-1.