Jedro

Tožena stranka do tožeče stranke ni imela nobenih terjatev, ki bi jih bila dolžna tožeča stranka poplačati, računi tožene stranke, na katere se nanašajo asignacije, pa so fiktivni. Z izpolnitvijo asignacij in izplačilom skupnega zneska 7.881,20 EUR je tožena stranka prejela tožnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev, saj v dolžniško-upniškem razmerju v času izvršenih asignacij pravdni strani nista bili. V taki situaciji pa je dejanje stečajnega dolžnika izpodbojno, čeprav ni izpolnjen subjektivni pogoj izpodbojnosti. Z izpodbijanimi asignacijami je torej premoženje tožeče stranke prešlo v premoženjsko sfero tožene stranke brezplačno, zato je bilo dejanje opravljeno v korist tožene stranke.

Glede na namen, zaradi katerega je prišlo do izdaje in izpolnitve asignacij in nadaljnjega po toženi stranki opisanega razpolaganja z iz asignacij prejetimi sredstvi je evidentno, da je prišlo z ravnanjem obeh pravdnih strank do preusmeritve finančnih tokov na toženo stranko, preko katere se je z njenimi nadaljnjimi razpolaganji odvijal plačilni promet za tožečo stranko. Tako ravnanje pa je izrecno prepovedano po 1. točki četrtega odstavka 34. člena ZFPPIPP, zato ne sme uživati pravnega varstva.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I.2 in I.3 točki izreka in v II točki izreka spremeni tako, da glasi: „V razmerju med tožečo stranko – stečajnim dolžnikom in toženo stranko se razveljavi učinek plačila v skupnem znesku 7.881,20 EUR, izvedenega dne 1. 8. 2013 na podlagi pogodbe o asignaciji (Asignacije (nakazilo)) z dne 1. 8. 2013 v znesku 468,48 EUR, izvedenega dne 1. 8. 2013 na podlagi pogodbe o asignaciji (Asignacija (nakazilo)) z dne 1. 8. 2013 v znesku 825,94 EUR ter izvedenega dne 1. 8. 2013 na podlagi pogodbe o asignaciji (Asignacija (nakazilo)) z dne 1. 8. 2013 v znesku 6.586,78 EUR.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku petnajstih dni plačati 7.881,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2013 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 2.913,08 EUR pravdnih stroškov v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 890,58 EUR pritožbenih stroškov v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da se v razmerju med tožečo stranko – stečajnim dolžnikom in toženo stranko razveljavijo pogodba o asignaciji (Asignacija (nakazilo)) z dne 1. 8. 2013 v znesku 468,48 EUR, pogodba o asignaciji (Asignacija (nakazilo)) z dne 1. 8. 2013 v znesku 825,94 EUR ter pogodba o asignaciji (Asignacija (nakazilo)) z dne 1. 8. 2013 v znesku 6.586,78 EUR (I.1 točka izreka) in da se v razmerju med tožečo stranko – stečajnim dolžnikom in toženo stranko razveljavi učinek plačila v skupnem znesku 7.881,20 EUR, izvedenega dne 1. 8. 2013 na podlagi pogodbe o asignaciji (Asignacija (nakazilo)) z dne 1. 8. 2013 v znesku 468,48 EUR, izvedenega dne 1. 8. 2013 na podlagi pogodbe o asignaciji (Asignacija (nakazilo)) z dne 1. 8. 2013 v znesku 825,94 EUR ter izvedenega dne 1. 8. 2013 na podlagi pogodbe o asignaciji (Asignacija (nakazilo)) z dne 1. 8. 2013 v znesku 6.586,78 EUR (I.2 točka izreka). Zavrnilo je še tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 7.881,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2013 dalje do plačila v petnajstih dneh (I.3. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki plačati stroške postopka v višini 687,50 EUR v roku petnajstih dni (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ter stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbo izpodbijala pravna dejanja stečajnega dolžnika – tri pogodbe o asignaciji z dne 1. 8. 2013 (v zneskih 468,48 EUR, 825,94 EUR in 6.586,78 EUR) ter učinke plačila v skupnem znesku 7.881,20 EUR, izvedenega dne 1. 8. 2013 na podlagi navedenih treh asignacij. Terjala je plačilo 7.881,20 EUR v stečajno maso z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2013 dalje. Navedla je, da je z asignacijami tožeča stranka kot asignant pooblastila družbo I. d. o. o., kot asignata, da opravi izpolnitev - plačilo denarnega zneska toženi stranki kot asignatarju, toženo stranko pa, da navedeno izpolnitev sprejme. S tem je prenehala terjatev tožeče stranke do družbe I. ter terjatev tožene stranke do tožeče stranke. Zatrjevala je tako obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti po 1. točki prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, saj so z izvršitvijo asignacij prenehale terjatve tožeče stranke do družbe I., ki bi brez asignacij spadale v stečajno maso, posledično pa bi drugi upniki prejeli plačilo svojih terjatev v večjem deležu, tožena stranka pa bi s svojimi terjatvami morala konkurirati pri razdelitvi stečajne mase z ostalimi upniki. Sicer se sklicuje tudi na dopis tožene stranke tožeči stranki z dne 13. 1. 2014, iz katerega izhaja, da tožena stranka do tožeče stranke dejansko ni imela nobenih terjatev in da so bili računi, navedeni v asignacijah, izstavljeni le fiktivno, pravdni stranki pa v času asignacij nista bili v dolžniško upniškem razmerju (trditve v tožbi list. št. 3 in pripravljalni vlogi list. št. 29). Subjektivni pogoj izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika pa je tožeča stranka temeljila na zakonski domnevi iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, saj so bila izpodbijana pravna dejanja opravljena v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka (dejanja opravljena 1. 8. 2013, 8. 8. 2013 pa je bil že začet stečajni postopek).

6. Tožena stranka se je tožbenemu zahtevku upirala s stališčem, da je izpodbijano pravno dejanje z vidika stečajnega dolžnika premoženjsko nevtralno, saj se čista vrednost premoženja kot razlika med vrednostjo premoženja dolžnika (terjatvijo) in višino njegovih obveznosti z izvedenimi asignacijami ni spremenila. Za toliko, kolikor se je zmanjšalo premoženje dolžnika, se je zmanjšala tudi njegova obveznost, torej objektivni pogoj izpodbojnosti ni izpolnjen. Meni, da v času oprave izpodbijanih pravnih dejanj tožeča stranka ni bila insolventna. Sicer pa tožena stranka prejetega denarja ni obdržala zase. Asignacije so bile namreč izvedene z razlogom, da tožena stranka prejme denar od družbe I. d. o. o. in ga nato izroči nazaj tožeči stranki oziroma njenemu direktorju, ki ga je namenil izplačilu plač in prispevkov delavcem tožeče stranke. Tožena stranka torej z izvršenimi asignacijami ni bila obogatena.

7. Iz nosilnih razlogov izpodbijane sodbe za zavrnitev tožbenega zahtevka pa izhaja, da je tožena stranka 1. 8. 2013 sicer res prejela znesek 7.881,20 EUR, vendar ga ni zadržala zase, pač pa je gotovino izročila zadnjemu direktorju tožeče stranke, ta pa je z njo poplačal plače delavcem tožeče stranke. Ker so bile s tem poplačane prednostne terjatve, ni izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti, ker ne gre za nedovoljeno zmanjšanje stečajne mase tako, da bi zaradi tega drugi upniki prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Hkrati tudi ni šlo za koristi tožene stranke, za katero je bilo dejanje opravljeno, saj s tem zase ni pridobila nobenih ugodnejših pogojev.

8. Pritožbeno sodišče s takim razlogovanjem ne soglaša. Nesporno med pravdnima strankama je, da je tožena stranka na podlagi asignacij z dne 1. 8. 2013 od asignata, družbe I. d. o. o., prejela 7.881,20 EUR. Tožena stranka tudi ni prerekala trditev tožeče stranke, temelječe na dopisu tožene stranke z dne 13. 1. 2014, da so računi, ki naj bi izkazovali terjatev tožene stranke do tožeče stranke in so navedeni v asignacijah z dne 1. 8. 2013, fiktivni, pravdni stranki pa tedaj nista bili v nobenem dolžniško-upniškem razmerju. Tožena stranka tudi ni izpodbijala trditev tožeče stranke, da je bila tožeča stranka pet dni pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka, ko so bile sporne asignacije izdane in izvedene, že insolventna, saj že dalj časa ni bila sposobna poravnati svojih obveznosti, iz otvoritvene bilance stanja na dan 8. 8. 2013 pa izhaja višina sredstev tožeče stranke 34.728,05 EUR, obveznosti do virov sredstev pa 81.241,88 EUR.

9. Po prvem odstavku 271. člena ZFPPIPP je pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti izpodbojno, če je podan objektivni pogoj izpodbojnosti, torej če je bila posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno ali če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (1. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP) in če je podan subjektivni pogoj izpodbojnosti, torej da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Po drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP pa je pravno dejanje stečajnega dolžnika izpodbojno tudi, če subjektivni pogoj izpodbojnosti ni izpolnjen, če je na podlagi tega dejanja druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev, ali pa je bila dolžna opraviti le izpolnitev majhne vrednosti.

10. Dejanje stečajnega dolžnika je izpodbojno le v primeru, če je bil stečajni dolžnik insolventen že v času oprave izpodbijanega dejanja. Ni sporno, da so bile sporne tri asignacije izdane 1. 8. 2013 in da se je stečajni postopek nad tožečo stranko kot asignantom začel 8. 8. 2013. Kot je navedla tožeča stranka, pa je na dan začetka stečajnega postopka tožeča stranka v otvoritveni bilanci stanja izkazovala sredstva v višini 34.728,05 EUR, obveznosti do virov sredstev pa 81.241,88 EUR. Tako stanje pa izkazuje dolgoročno plačilno nesposobnost tožeče stranke, ki je podana, če je vrednost njenega premoženja manjša od vsote njenih obveznosti (1. točka tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP). Taka drastična prezadolženost, kot jo izkazuje tožeča stranka po stanju na dan začetka stečajnega postopka 8. 8. 2013, torej več kot dvakrat večje stanje obveznosti od vrednosti premoženja tožeče stranke, ne pride čez noč, pač pa v daljšem časovnem obdobju. Zato pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bila tožeča stranka dolgoročno plačilno nesposobna, torej insolventna že tudi 1. 8. 2013, ko je bilo sporno dejanje izdaje in izvršitve asignacij storjeno, navedenega stanja prezadolženosti pa tožena stranka tudi ni prerekala.

11. Z izdajo spornih treh asignacij in asignatovo izpolnitvijo le-teh s plačilom toženi stranki kot asignatarju je prenehala terjatev tožeče stranke do njenega dolžnika – družbe I. d. o. o. Tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je bil s tem izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti, ker se je s tem za terjatev, ki bi jo sicer družba I. morala plačati tožeči stranki, zmanjšala čista vrednost premoženja tožeče stranke, saj je brez teh sredstev za poplačilo upnikov namenjeno manj sredstev, upniki pa zaradi tega poplačani v manjšem deležu. 12. Kot je bilo že obrazloženo iz neprerekanih trditev tožeče stranke, temelječih na dopisu same tožene stranke z dne 13. 1. 2014 izhaja, da tožena stranka do tožeče stranke ni imela nobenih terjatev, ki bi jih bila dolžna tožeča stranka poplačati, računi tožene stranke, na katere se nanašajo asignacije, pa so fiktivni. Z izpolnitvijo asignacij in izplačilom skupnega zneska 7.881,20 EUR pa je tožena stranka prejela tožnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev, saj v dolžniško-upniškem razmerju v času izvršenih asignacij pravdni strani nista bili. V taki situaciji pa je dejanje stečajnega dolžnika izpodbojno, čeprav ni izpolnjen subjektivni pogoj izpodbojnosti (drugi odstavek 271. člena ZFPPIPP). Z izpodbijanimi asignacijami je torej premoženje tožeče stranke prešlo v premoženjsko sfero tožene stranke brezplačno, zato je bilo dejanje opravljeno v korist tožene stranke. Kako je po svoji volji v nadaljevanju tožena stranka s tem premoženjem razpolagala, zato ni relevantno, na kar pravilno opozarja pritožnik.

13. Tožena stranka se je v prvostopenjskem postopku (trditev na list. št. 32) sicer sklicevala na skupni namen vseh deležnikov izpodbijanih asignacij in sicer, da tožena stranka prejme denar od družbe I. d. o. o. in ga takoj izroči tožeči stranki oziroma njenemu direktorju E.M., ki ga je namenil izplačilu plač in prispevkov zaposlenim delavcem tožeče stranke, ki ji je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi nekritično sledilo. Vendar pri tem ni upoštevalo neprerekanih trditev tožeče stranke (list. št. 38), da niso bili plačani prispevki od plač za SPIZ, ZZZS, RS (DURS) v znesku 29.782,72 EUR, ki imajo tako kot neto plače delavcev enak status prednostnih terjatev (1. in 6. točka prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP), ki bi morale biti enako obravnavane, na kar utemeljeno opozarja pritožnik. Zato ni sprejemljivo stališče prvostopenjskega sodišča, da ni izpolnjen zakonski objektivni pogoj izpodbojnosti, ker zaradi poplačila plač delavcem kot prednostnih terjatev ni prišlo do nedovoljenega zmanjšanja stečajne mase. Do dovoljenega zmanjšanja stečajne mase bi prišlo le v primeru, če bi prišlo pri poplačilu plač delavcem do enakega obravnavanja še drugih upnikov s prednostnimi terjatvami, torej do enakega obravnavanja upnikov, ki so v razmerju do tožeče stranke v enakem položaju (tretji odstavek 34. člena ZFPPIPP) in ob predpostavki, da ne gre za nobenega od v četrtem odstavku 34. člena ZFPPIPP prepovedanih dejanj.

14. Glede na že povzet namen, zaradi katerega je prišlo do izdaje in izpolnitve asignacij in nadaljnjega po toženi stranki opisanega razpolaganja z iz asignacij prejetimi sredstvi pa je evidentno, da je prišlo z ravnanjem obeh pravdnih strank do preusmeritve finančnih tokov na toženo stranko, preko katere se je z njenimi nadaljnjimi razpolaganji odvijal plačilni promet za tožečo stranko, kot je to ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Tako ravnanje pa je izrecno prepovedano po 1. točki četrtega odstavka 34. člena ZFPPIPP, na kar pravilno opozarja pritožnik, zato ne sme uživati pravnega varstva.

15. Ob povedanem se izkaže, da je utemeljen tožbeni zahtevek na razveljavitev učinkov asignacij iz I.2. točke izreka izpodbijane sodbe, ker je ob izkazanih predpostavkah izpodbojnosti po 271. členu ZFPPIPP skladen s prvim odstavkom 275. člena ZFPPIPP. Posledica razveljavitve učinkov spornih asignacij je povračilni zahtevek. Ker tožena stranka z izpodbitim dejanjem ni prejela poplačila svoje terjatve, ni mogoče pri uveljavitvi povračilnega zahtevka uporabiti drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP. Tožena stranka je do premoženja tožeče stranke prišla brezplačno, podlaga za tak prenos pa je bila uspešno izpodbita, zato mora prejeto vrniti po splošnih pravilih OZ o vrnitvi neopravičeno pridobljenega. Ker že iz neprerekanih trditev tožeče stranke izhaja, da so bili računi tožene stranke, navedeni v asignacijah fiktivni, torej ni mogoč zaključek o poštenosti tožene stranke ob prejemu izpolnitve asignacij. Na podlagi 193. člena OZ je zato pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo povrnitev zneska 7.881,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2013 dalje do plačila.

16. Utemeljeni pritožbi tožeče stranke je zato pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo v I.2 in I.3 točki izreka spremenilo tako kot izhaja iz I. točke dispozitiva te sodbe (prva alineja 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 347. člena in 488. členom ZPP).

17. Po prvem odstavku 275. člena ZFPPIPP zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj vsebuje samo pravico do razveljavitve učinkov pravnega dejanja v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno, ne pa do razveljavitve pravnega dejanja. Zato je v preostalem delu pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu, to je v I.1 točki izreka, v katerem je tožeča stranka terjala razveljavitev asignacij, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Sprememba sodbe je narekovala tudi odločitev pritožbenega sodišča o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom skoraj v celoti uspela (glede neuspelega dela tožbenega zahtevka pa posebni stroški niso nastali), ji gredo v celoti stroški prvostopenjskega in pritožbenih postopkov. Pritožbeno sodišče ji je zato priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT, 2 x 347,10 EUR in nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT, 2 x 320,40 EUR, za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002, 3 x 20,00 EUR, nagrado za prvi postopek s pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT 427,20 EUR, povečano za 22 % DDV, skupno 2.223,08 EUR, sodno takso za tožbo 345,00 EUR in za prvo pritožbo 345,45 EUR, skupno pa 2.914,08 EUR. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo spremenilo tudi v II. točki izreka tako, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe. Tožeči stranki pa gredo tudi stroški pritožbenega postopka, v katerem je tožeča stranka uspela in sicer nagrada za postopek 427,20 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT, za poštne in telekomunikacijske storitve 20,00 EUR, z 22 % DDV, torej 545,58 EUR ter taksa za pritožbo v znesku 345,00 EUR. Navedene stroške je tožeči stranki dolžna povrniti tožena stranka.