Jedro

Če se prosilec ne izkaže z dokumentom iz 75. člena ZTuj, je podan razlog za omejitev gibanja iz 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) tožbi tožnika delno ugodilo tako, da se del izreka izpodbijanega sklepa tožene stranke z dne 12.11.2008, ki se glasi: "oziroma do izvršljivosti odločitve v postopku za pridobitev mednarodne zaščite", odpravi, v preostalem delu pa je tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 64. člena ZUS-1 zavrnilo; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi določb 1. alinee 1. odstavka 51. člena in 2. alinee 1. odstavka 51. člena v zvezi s 5., 6. in 15. alineo 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/2007) tožniku začasno omejila gibanje na prostore Centra za tujce... do prenehanja razlogov oziroma do izvršljivosti odločitve v postopku za pridobitev mednarodne zaščite, vendar najdlje za tri mesece, in sicer od dne 11.11.2008 od 14.35 ure do dne 11.2.2009 do 14.35 ure.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik ni izkazal svoje istovetnosti z dokumentom, ki bi bil primerljiv z navedenimi v določilu 1. odstavka 75. člena Zakona o tujcih (ZTuj-1, Uradni list RS, št. 61/99 s spremembami in dopolnitvami), ter da tudi okoliščine, ki jih je sam navedel, vzbujajo dvom v zatrjevano identiteto. Tožnik na zaslišanju ni uspel prepričljivo pojasniti, zakaj na posebno vprašanje ni odgovoril, da je za azil zaprosil že v Nemčiji in Belgiji, njegova pojasnila, zakaj je tako pozno podal prošnjo za azil potem, ko je prišel v Slovenijo, pa so neprepričljiva. Sodišče prve stopnje zato ugotavlja, da je tožena stranka imela dejansko podlago za omejitev gibanja tožniku na vseh navedenih štirih pravnih podlagah. Po določbi 3. odstavka 51. člena ZMZ omejitev gibanja lahko traja do prenehanja razlogov, vendar najdlje tri mesece, zakonodajalec pa ni trajanja omejitve gibanja vezal na čas nastopa izvršljivosti odločbe, zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožbi ugodilo in del izreka izpodbijanega sklepa odpravilo.

Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Poudarja, da dejstva v izpodbijani sodbi niso točna in da ima vsakdo pravico zaprositi za azil v katerikoli državi Evropske unije ter da je pred tem prošnje za azil v ostalih državah EU umaknil, zato je odreditev omejitve gibanja neutemeljena. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prosilcu za azil se lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca (1. alinea 1. odstavka 51. člena ZMZ), suma zavajanja in zlorabe postopka, zlasti iz razlogov iz 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10., 12., 15. in 16. alinee 55. člena tega zakona (2. alinea 1. odstavka 51. člena ZMZ), zaradi razlogov ogrožanja življenja drugih ali premoženja (3. alinea 1. odstavka 51. člena ZMZ) ali preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni (4. alinea 1. odstavka 51. člena ZMZ). Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da so v obravnavanem primeru podani razlogi za omejitev gibanja na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 51. člena v zvezi s 5., 6. in 15. alineo 55. člena ZMZ. Po določbi 2. odstavka 43. člena ZMZ se pri ugotavljanju istovetnosti prosilca smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo področje tujcev. V skladu s 75. členom ZTuj tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana, in s katero lahko izkazuje istovetnost, s potno listino za tujca, zasilno izkaznico za tujca ali drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. V obravnavanem primeru tožnik take listine ni predložil, zato je podan razlog za omejitev gibanja iz 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ.

Tožnik je za mednarodno zaščito zaprosil šele po dveh mesecih bivanja v Centru za tujce v P., njegovi razlogi, zakaj je to storil tako pozno, pa so neprepričljivi, kar je podrobno obrazložila tožena stranka v izpodbijanem sklepu in tudi pravilno ugotovila, da sta podana tudi razloga iz 2. alinee 1. odstavka 51. člena v zvezi s 5. in 6. alineo 55. člena ZMZ.

Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je pred tem podal prošnjo za azil v Italiji, iz podatkov EURODAC-a pa izhaja, da je leta 2003 zaprosil za azil v Nemčiji in leta 2004 v Belgiji (ne pa tudi v Italiji). Tožnik je torej namerno prikril, da je pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo v drugih državah (in neresnično zatrjeval, kje je to storil), s čimer je podan razlog za omejitev gibanja iz 2. alinee prvega odstavka 51. člena v zvezi s 15. alineo ZMZ.

Glede pritožbene navedbe, da je tožnik prošnje za azil v ostalih državah EU umaknil, pritožbeno sodišče poudarja, da je glede na to, da je tožnik prikrival, da je prošnje za azil vložil tudi v drugih državah, ta podatek pravno nepomemben, in na drugačno odločitev ne more vplivati.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).