Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti odpovednega očitka, da je tožnica 8. 11. 2014 iz zasebnega predala nočne omarice varovanca vzela 20,00 EUR v tuji lasti in si jih protipravno prilastila ter s tem kršila pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kršitev pa je imela vse znake kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je detektiv v predalu varovanca pustil obvestilo z besedilom: "pozor, predal je pod video nadzorom", a brez obveznih sestavin opozorila po tretjem odstavku 74. člena ZVOP-1. Prav tako po presoji sodišča prve stopnje ni bila spoštovana določba četrtega odstavka 77. člena ZVOP-1, saj zaposleni pred začetkom izvajanja video nadzora niso bili vnaprej pisno obveščeni o njegovem izvajanju. S tem je bila tožnica, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v nasprotju z določbami ZVOP-1 zvočno in slikovno snemana pri svojem delu in tako nezakonito nadzorovana pri izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti. To pa pomeni poseg v njeno pravico do zasebnosti na delovnem mestu, kot del pravice do zasebnosti, varovane v 35. členu URS. Kljub temu pa takšni posegi v tožničine ustavno varovane pravice še nimajo avtomatično za posledico neupoštevanje dokaza, ki je bil pridobljen na podlagi ukrepov delodajalca. Sodišče prve stopnje je pravilno dalo prednost pravici tožene stranke do izjave v postopku in pravilno dopustilo dokazovanje s poročilom detektiva in z avdio-video posnetkom. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ukrepi, izvedeni s strani tožene stranke (oziroma konkretno detektiva), ob okoliščinah konkretnega primera niso bili prekomerni. Tožena stranka namreč drugače kot z izvedenimi ukrepi detektiva ni mogla ugotoviti, kdo je odgovoren, da varovancu, za čigar varovanje ustavnopravnih interesov je bila odgovorna tožena stranka, izginja denar.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 11. 2014 in sklepa direktorja tožene stranke z dne 24. 11. 2014; za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s 1. 12. 2014, temveč z vsemi pravicami iz delovnega razmerja še vedno traja; za poziv nazaj v delovno razmerje in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 1. 12. 2014 do poziva na delo, vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač v višini 1.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne neto plače do plačila; za vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ za ves čas nezakonite odjave iz vseh zavarovanj do poziva nazaj na delo ter za prijavo v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper odločitev, da se njen tožbeni zahtevek v celoti zavrne (I. točka izreka), in zoper odločitev, da sama krije svoje stroške postopka (del II. točke izreka). Vlaga dve pritožbi, in sicer obe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in v njih pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

V pritožbi, podani po pooblaščencu sindikata, navaja, da sporni posnetek ne prikazuje ravnanja tožnice na dan 8. 11. 2014, ampak je bil posnet več kot šest mesecev prej, kar je razvidno iz datuma in ure samega posnetka. Tudi sicer posnetek ne obremenjuje tožnice. Detektiv je izpovedal, da telefona, na katerega je prejel sporočilo o aktivaciji kamere, sedaj več nima, zato tej izpovedi ni mogoče verjeti, saj je ni možno preveriti. Tudi sicer je detektiv izpovedoval pristransko v korist tožene stranke, ki to pričo redno obvešča o postopku in jo je tudi plačala za pripravo spornega poročila. Ker je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na posnetek, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in kršitev Ustave RS. Prav tako je kršilo pravila o dokaznem bremenu in odločilo na podlagi verjetnosti. Poseženo je bilo v domnevo nedolžnosti tožnice, sojenje pred sodiščem prve stopnje pa je bilo nepošteno. Posnetek ne more biti dokaz v tem postopku tudi zato, ker kamera ni bila v predalu, ampak izven predala, s čimer se je vztrajno kršila zasebnost vseh zaposlenih in ne samo tožnice. Iz posnetka je razvidno, da se ne snema iz predala, ampak visoko z nočne omarice, posnetek se tudi ne zaključi z zaprtjem predala. Varstvo zasebnosti zaposlenih po ZVOP-1 je absolutna in v primeru kršitve 77. člena ZVOP-1 v zvezi s 74. členom ZVOP-1 ni mogoče prednosti pravici delodajalca do dokaza. Ker je sodišče prve stopnje slednji dalo prednost, je kršilo domnevno nedolžnosti tožnice in njeno pravico do zasebnosti, s tem pa je bilo poseženo tudi v pravico do poštenega sojenja in pravico do zasebnega življenja, ki jo varuje EKČP. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe četrtega odstavka 77. člena ZVOP-1, ki določa, da morajo biti zaposleni pred začetkom izvajanja video nadzora vnaprej pisno obveščeni o tem. Ukrep pa se je izvajal v prostorih, kjer je snemanje prepovedano po hišnem redu. Za izvedbo tega ukrepa detektiv tudi ni imel pooblastila tožene stranke. Tudi sicer iz posnetka ni razvidno, da bi tožnica vzela denar. Detektiv je zapisnik sestavil šele teden po preiskavi in v njem navedel, da je imela tožnica prah na rokah. To ne drži, saj je detektiv sam izpovedal, da prah izgine po štirih dneh, tožnica pa je bila pregledana peti dan. V ponovljenem postopku je svojo izpoved spremenil, pri tem pa ni vedel, za kakšen prah je šlo. Če bi tožnica prah imela na rokah, bi njene roke detektiv fotografiral, vendar tega ni storil. Zato je tudi opravil preiskave še na drugih zaposlenih dan po pregledu tožnice. Detektiv tudi ni naredil zapisnika, ki bi ga tožnica podpisala in s tem soglašala s postopkom. Detektiv je z izvedbo ukrepov snemanja in označitve denarja s prahom izvajal tajno opazovanje s tehničnimi sredstvi, ki ga ureja 149.a člen ZKP. To lahko izvajajo le organi pregona v kazenskem postopku na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika in na predlog državnega tožilca. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, ali je predal nočne omarice res predstavljal zasebni prostor varovanca. Varovanec je bil nepokreten in zato nezmožen sam segati v predal. Tožnica je varovanca ob prihodu v sobo vprašala, kje ima zdravila in tako predal odprla s konkludentnim soglasjem varovanca. Tožena stranka ni dokazala, da varovanec tožnici ni dovolil odpiranja predala. Primer Köpke, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, ni primerljiv, saj je bila preiskava osredotočena, pri tožnici pa se je snemalo vsepovprek. Iz posnetka je razvidno, da se je tožnica z varovancem pogovarjala, vendar pa se je pogovarjala z nekim drugim varovancem in ne z A. (pravilno: B.) B., ki ga 5. 2. 2014 še ni bilo pri toženi stranki. Priče so izpovedale, da iz posnetka ne izhaja, da je tožnica vzela denar, to pa so ugotovili tudi vsi prisotni ob vpogledu v posnetek. Sodišče prve stopnje zgolj ugiba, da je tožnica, ki je nosila rokavice, prah dobila na roke, ko je snela rokavice in prijela denar, pri čemer tega tožena stranka ni niti trdila niti dokazala. Sodišče prve stopnje pri tem ni upoštevalo, da bi bil prah lahko nanesen tudi na kakšnem drugem mestu oziroma da obstaja vrsta drugih kemikalij, s katerimi bi tožnica lahko prišla v stik in bi se svetile na UV svetlobi. V tem delu so podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Detektiv je šele prvič na zaslišanju v nasprotju z njegovo navedbo v poročilu izjavil, da je bil denar v kuverti, in s tem svojo izpoved prilagodil izpovedi druge priče. Ni podan razlog za odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker je imela tožnica dolžnost razdeljevanja in nadzora nad jemanjem zdravil, v ta namen pa je lahko od varovancev zahtevala, da predale odprejo. Tega sodišče prve stopnje ni presojalo, zato so podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Iz posnetka je slišno in razvidno, da se je tožnica z varovancem pogovarjala, ni pa razvidno, kdo je varovanec, niti o tem tožnica ni mogla izpovedati. Tudi če je varovanec v času snemanja spal, ni spal v času pred odprtjem predala.

V pritožbi, podani po odvetniku, tožnica navaja, da je sodišče prve stopnje napačno dalo prednost zasebnosti varovanca in varstvu zasebne lastnine ter napačno štelo, da so bili dokazi s snemanjem pridobljeni v posledici tožničine kršitve ustavno zagotovljenih pravic varovanca in zato zakoniti. Prav tako je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tako izvedeni dokazi potrjujejo očitke o posegu v zasebnost varovanca in o odtujitvi 20,00 EUR. Iz posnetka je vidno, da kamera ni bila nameščena v predalu in da se ni aktivirala ob odprtju predala, ampak je bila postavljena nekje v sobi in je snemala ves čas ter brez ustreznega dovoljenja. Iz slikovnega gradiva detektiva izhaja, da je bil denar v predalu omarice. Iz posnetka je razvidno, da se je tožnica z varovancem pogovarjala in da je imela na rokah rokavice. Ni pa razvidno, da bi tožnica segla v predal ali da bi v žep dala bankovec za 20,00 EUR. Tožnica je morala preveriti, ali se zdravila nahajajo v predalu, saj ne zdravil ne škatlice ni bilo zunaj. Zato je pogledala v predal, v katerem je bila prazna škatlica, ki jo je vzela in dala na omarico, kar je razvidno tudi iz posnetka. Prav tako se vidi, da je tožnica v žep dala neko modro stvar, ni pa mogoče trditi, da gre za bankovec za 20,00 EUR, ampak prej, da gre za moder blokec. Nerazumljivo je, zakaj sodišča prve stopnje ne moti, da detektiv ni sestavil zaznamka o nastavitvi pasti za male tatove in o pregledu tožnice z UV svetilko. Pri pregledu tožničinih rok bi morale biti prisotne neodvisne priče, ki bi lahko potrdile, kaj je bilo ugotovljeno ob pregledu. Tožnica je imela na rokah rokavice, zato ni jasno, kako so bile na njenih rokah lahko sledu prahu. Sodišče prve stopnje pa le ugiba, da je tožnica v stik s prahom prišla, ko je snela rokavice in rokovala z bankovcem. Nenavadno je, da je bila tožnica k direktorju pozvana šele 10. 11. 2014, čeprav se naj bi dogodek zgodil že 8. 11. 2014, in da je na posnetku naveden drug datum. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbi prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi izpodbijani del sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožbi tožnice nista utemeljeni.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti tistih, na katera pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo drugič. V prvotnem sojenju je s sodbo opr. št. Pd 274/2014 z dne 22. 6. 2015 tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. To odločitev je pritožbeno sodišče potrdilo s sodbo opr. št. Pdp 905/2015 z dne 24. 3. 2016, vendar je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 156/2016 z dne 10. 11. 2016 sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali ustavnopravno varovanih pravic delodajalca kot nasprotne stranke v postopku in nista obrazloženo odgovorili na trditve tožnice, da direktor tožene stranke ni vedel niti podal soglasja za izvedene ukrepe. Prav tako se sodišči prve in druge stopnje po ugotovitvi Vrhovnega sodišča RS nista opredelili do zatrjevanj tožnice o neverodostojnosti posnetka in izpovedi detektiva in direktorja tožene stranke ter do izpovedi C.C. glede datuma nastavitve pasti, prav tako se nista opredelili, za kateri prah točno gre.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odpravilo s strani Vrhovnega sodišča RS ugotovljene pomanjkljivosti in sprejelo pravilno in zakonito odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in v nadaljevanju odgovarja na pritožbene navedbe.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena kot medicinska sestra I, kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 9. 2010. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 28. 11. 2014 tožnici očitala: 1. da je naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), ker je 8. 11. 2014 med opravljanjem dela neupravičeno posegla v zasebni prostor varovanca, in sicer je brez pooblastila oziroma soglasja v sobi 25 odprla in pogledala v predal nočne omarice varovanca, kar je zaposlenim prepovedano, v nasprotju z izrecnim navodilom delodajalca in hišnim redom; ter 2. kršila pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kršitev pa je imela vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), in sicer tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl.), ker je 8. 11. 2014 iz zasebnega predala nočne omarice varovanca vzela 20,00 EUR v tuji lasti in si jih protipravno prilastila. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka očitane kršitve ugotovila s pomočjo angažiranega detektiva, ki je v sobo varovanca B.B. namestil kamero za zvočno in slikovno snemanje, v predal njegov nočne omarice pa namestil t. i. past za male tatove, in sicer je bankovce za 10,00 in 20,00 EUR označil z UV fluorescentnim roza prahom (UV Powder Orange D-330).

9. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje utemeljenost odpovednih razlogov dokazovala s poročilom detektiva D.D. (B3), sestavljenim na podlagi njegovih ugotovitev, in avdio-video posnetkom (B9), ki oba obremenjujeta tožnico. Tožnica se je ves čas postopka zavzemala za neupoštevanje omenjenih dokazov, in sicer iz razloga, ker naj bi bili pridobljeni z nedovoljenim kršenjem njenih ustavnovarovanih pravic.

10. Video nadzor na delovnem mestu ureja 77. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1; Ur. l. RS, št. 86/04 in nasl.), ki v prvem odstavku določa, da se izvajanje video nadzora znotraj delovnih prostorov lahko izvaja le v izjemnih primerih, kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja ali za varovanje tajnih podatkov ter poslovne skrivnosti, tega namena pa ni možno doseči z milejšimi sredstvi. 77. člen ZVOP-1 nadalje določa, da se video nadzor lahko izvaja le glede tistih delov prostorov, kjer je potrebno varovati interese iz prvega odstavka tega člena (drugi odstavek); da je prepovedano izvajati video nadzor v delovnih prostorih izven delovnega mesta, zlasti v garderobah, dvigalih in sanitarnih prostorih (tretji odstavek); da morajo biti zaposleni pred začetkom izvajanja video nadzora vnaprej pisno obveščeni o njegovem izvajanju (četrti odstavek) ter da se mora pred uvedbo video nadzora v osebi javnega ali zasebnega sektorja delodajalec posvetovati z reprezentativnim sindikatom pri delodajalcu (peti odstavek). Obvestilo o video nadzoru je urejeno v 74. členu ZVOP-1, ki določa, da mora biti obvestilo vidno in razločno objavljeno na način, ki omogoča posamezniku, da se seznani z njegovim izvajanjem najkasneje, ko se nad njim začne izvajati video nadzor (drugi odstavek) ter da mora obvestilo vsebovati informacije o tem, da se izvaja video nadzor, o nazivu osebe javnega ali zasebnega sektorja, ki ga izvaja, in o telefonski številki za pridobitev informacije, kje in koliko časa se shranjujejo posnetki iz video nadzornega sistema (tretji odstavek).

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je detektiv v predalu varovanca pustil obvestilo z besedilom: "pozor, predal je pod video nadzorom", a brez obveznih sestavin opozorila po tretjem odstavku 74. člena ZVOP-1. Prav tako po presoji sodišča prve stopnje ni bila spoštovana določba četrtega odstavka 77. člena ZVOP-1, saj zaposleni pred začetkom izvajanja video nadzora niso bili vnaprej pisno obveščeni o njegovem izvajanju. S tem je bila tožnica, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v nasprotju z določbami ZVOP-1 zvočno in slikovno snemana pri svojem delu in tako nezakonito nadzorovana pri izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti. To pa pomeni poseg v njeno pravico do zasebnosti na delovnem mestu, kot del pravice do zasebnosti, varovane v 35. členu Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.).

12. V ustavnopravno varovane pravice tožnice, in sicer pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena URS in pravico do zasebnosti iz 35. člena URS, pa je bilo poseženo tudi s tem, ko je tožena stranka preko detektiva v predalu varovanca B.B. nastavila past z označenimi bankovci in kasneje izvedla preiskavo tožnice in njenih osebnih predmetov.

13. Kljub temu pa takšni posegi v tožničine ustavno varovane pravice še nimajo avtomatično za posledico neupoštevanje dokaza, ki je bil pridobljen na podlagi ukrepov delodajalca. Že s podpisom pogodbe o zaposlitvi in izvajanjem dela po tej pogodbi delavec pristane ne le na navodila delodajalca, temveč tudi njegov nadzor nad opravljanjem dela (4. člen ZDR-1), oziroma v zvezi s tem tudi nadzor, ki se nanaša na postopke dela (upoštevajoč organizacijo dela in poslovanje), spoštovanja predpisov o varnosti in zdravju pri delu, prepoved škodljivega ravnanja itd. (33., 34., 35., in 37. člen ZDR-1). Ravnanje tožene stranke v konkretnem primeru je bilo usmerjeno v zaščito njenih (ustavno) pravno zavarovanih interesov in pravic, ki jih ima kot delodajalec, in ki so utemeljene tudi na varstvu ustavnopravnih interesov njenih varovancev, med njimi tudi pravice do zasebne lastnine varovancev (33. člen URS). Ker pa naj bi z ravnanjem tožene stranke prišlo do kolizije s sfero njenih človekovih pravic, je dopustnost izvedbe zvočnega in slikovnega snemanja ter namestitve t. i. pasti za male tatove v povezavi z ugotovitvami detektiva kot dokazov treba presojati ob upoštevanju načela sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost (tretji odstavek 15. člena URS in 2. člen URS). Iz ustaljene sodne prakse Ustavnega sodišča RS1 izhaja, da so posegi v ustavne pravice dopustni, če so izpolnjeni trije pogoji za dopustnost omejitev ali posegov (nujnost, primernost in sorazmernost v ožjem smislu): 1. poseg mora biti nujen - v tem smislu, da cilja ni mogoče doseči z nobenim blažjim posegom v ustavno pravico ali celo brez njega; 2. poseg mora biti primeren za dosego zaželenega, ustavno dopustnega cilja - primeren v tistem smislu, da je z njim ta cilj možno doseči in 3. upoštevati je treba še t. i. sorazmernost v ožjem smislu, kar pomeni, da je pri ocenjevanju nujnosti posega treba tudi tehtati pomembnost s posegom prizadete pravice v primerjavi s pravico, ki se s tem posegom želi zavarovati, in odmeriti nujnost posega sorazmerno s težo prizadetih posledic.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno dalo prednost pravici tožene stranke do izjave v postopku in pravilno dopustilo dokazovanje s poročilom detektiva (B3) in z avdio-video posnetkom (B9). Ustavno sodišče RS je v odločbi št. Up-472/02 z dne 7. 10. 2004 že zavzelo stališče, da je tudi izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, v pravdnem postopku dopustna, če za to obstajajo posebej utemeljene okoliščine, izvedba takšnega dokaza pa mora imeti poseben pomen za izvrševanje neke pravice, ki jo varuje URS. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevi Karin Köpke proti Nemčiji (št. 420/07 z dne 5. 10. 2010) zavzelo stališče, da je uporaba posnetkov dopustna, če obstaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja s strani zaposlenega, če suma ni mogoče preveriti drugače ali vsaj ne brez velikih stroškov, naporov ali porabe časa, če je nadzor časovno, prostorsko in glede izpostavljenih oseb ustrezno omejen in če se nastali posnetki uporabijo izključno za obravnavo navedenega kaznivega dejanja. Da so bili ukrepi, izvedeni s strani tožene stranke, primerni za dosego zastavljenega cilja, to je ugotovitve, kdo je odgovoren za to, da varovancu B.B. izginja denar, ne more biti dvoma. Vprašljivo pa je, ali so bili ti ukrepi tudi primerni za dosego tega cilja ali pa bi se isti cilj lahko dosegel tudi z milejšim ukrepom, gre torej za vprašanje, ali ukrepi niso bili prekomerni. Pri tehtanju pomembnost prizadete pravice tožnice v primerjavi s pravico tožene stranke pa je treba upoštevati tudi naravo in težo kršitve ter vse okoliščine konkretnega primera.

15. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ukrepi, izvedeni s strani tožene stranke (oziroma konkretno detektiva), ob okoliščinah konkretnega primera niso bili prekomerni. Tožena stranka namreč drugače kot z izvedenimi ukrepi detektiva ni mogla ugotoviti, kdo je odgovoren, da varovancu B.B., za čigar varovanje ustavnopravnih interesov je bila odgovorna tožena stranka, izginja denar. Tožena stranka je več predhodnih zaznanih primerov, ko je varovancu B.B. in drugim varovancem izginila gotovina, prijavila policiji, vendar pri tem ni bila uspešna. Ključne so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo snemanje omejeno tako prostorsko, časovno kot tudi osebno. Nameščena kamera je namreč začela snemati, ko je zaznala gibanje, in nehala snemati, ko gibanja ni več zaznala. Glede na to, da je bila nameščena v predalu nočne omarice, je posnela le tiste osebe, ki so v predal posegle in jih snemala le toliko časa, kolikor je bil predal odprt. Poleg tega je bil v predalu listek z napisom: "pozor, predal je pod video nadzorom", kar pomeni, da so bile osebe, ki bi predal odprle, na snemanje opozorjene (čeprav sicer ne na zakonsko predpisan način). Past z gotovino pa je bila ciljno usmerjena na osebe, ki bi denar vzele iz predala nočne omarice varovanca. Na ta način je tožena stranka poustvarila povsem realno situacijo, saj je bil prostor v nočni omarici zasebni prostor varovancev (v skladu s 5. členom hišnega reda - B13), glede katerega so upravičeno pričakovali varstvo njihove lastnine, za to pa je bila zadolžena tožena stranka. Glede na navedene okoliščine konkretnega primera, ukrepi tožene stranke zdržijo test sorazmernosti in je sodišče prve stopnje pravilno dalo prednost pravici tožene stranke do izjave v tem postopku in v okviru tega pravilno dopustilo dokazovanje s poročilom detektiva (B3) in z avdio-video posnetkom (B9).

16. Tožnica v pritožbi dejanskim ugotovitvam sodišča v zvezi z lokacijo kamere in načinom snemanja nasprotuje, vendar po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da iz avdio-video posnetka izhaja, da kamera ni bila nameščena v predalu, ampak na nočni omarici, in da je torej snemala ves čas in vsakogar. Da je bila kamera nameščena v predalu nočne omarice in da se je aktivirala le v primeru zaznanega gibanja, potem pa nehala snemati, je potrdil zaslišani detektiv D.D. v svoji izpovedi, to pa izhaja tudi iz njegovega poročila (B3). Avdio-video posnetek, na katerega se sklicuje tožnica, glede na kót snemanja, ravnanje tožnice (s posnetka je vidno, da z roko sega v območje v neposredni bližini kamere) in dejstvo, da je posnetka konec že, ko se tožnica prične oddaljevati od nočne omarice (in ni že pri izhodu iz sobe, kot trdi tožnica), ne izključuje možnosti, da je bila kamera nameščena v sam predal nočne omarice. Glede na to, da to dejstvo potrjujejo drugi dokazi, kot omenjeno, pri čemer dvoma v njihovo verodostojnost tudi pritožbeno sodišče ne najde (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju), avdio-video posnetek pa ne dokazuje nasprotnega, je zaključek sodišča prve stopnje o lokaciji kamere pravilna. To pa pomeni, da avdio-video posnetek prikazuje le tisto osebo, ki je odprla predal nočne omarice varovanca B.B., in le toliko časa, kolikor je bil predal odprt. 17. Tožnica v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da detektiv ni imel pooblastila za izvedbo konkretnih ukrepov in da je v resnici izvajal prikrite preiskovalne ukrepe po določbah Zakona o kazenskem postopku (ZKP; Ur. l. RS, št. 63/94 in nasl.). Ne glede na to, da se pooblastilo tožene stranke detektivu v predmetnem spisu ne nahaja, se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bilo veljavno dano in da je vsebovalo tudi pooblastilo za uporabo tehničnih sredstev (31. člen Zakona o detektivski dejavnosti - ZDD-1; Ur. l. RS, št. 17/11), med katere sodijo tudi snemalne kamere in nastavitev pasti za tatove. Direktor tožene stranke in detektiv sta izpovedala, da je bilo pooblastilo dano in da je bilo enako kot pooblastilo, dano s strani varovanca B.B. in njegovega sina (to pooblastilo je v spisu in iz njega dejansko izhaja, da je dano tudi za uporabo tehničnih sredstev - B10). Tudi po presoji pritožbenega sodišča so bili konkretni ukrepi snemanja in nastavitve pasti izvedeni v okviru danega pooblastilo (ki je bilo dano tudi za uporabo tehničnih sredstev), ne glede na to, da na njem ni bilo navedeno, konkretno kateri ukrepi se bodo izvajali. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da detektiv ni izvajal prikritih preiskovalnih ukrepov, saj objekt opazovanja ni bila konkretno tožnica, ampak katerakoli oseba, ki bi odprla predal nočne omarice in iz njega vzela označene bankovce, pri tem pa je bilo snemano le omejeno časovno obdobje in na omejen prostoru. Sodišče v delovnem sporu ne odloča po določbah ZKP, kot to neutemeljeno navaja pritožba, ampak po določbah ZPP in Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.). Zato sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določbe 149.a člena ZKP, ki ureja tajno opazovanje in določa, pod katerimi pogoji se odredi, kako se izvaja, v zvezi s katerimi kaznivimi dejanji se lahko odredi, na čigav predlog in na čigavo odredbo ter njuno vsebino in koliko časa ta ukrep lahko traja.

18. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje relevantna dejstva pravilno ugotavljajo z vsemi listinskimi dokazi tožene stranke in posledično ni storilo uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, kršitve pravice do zasebnosti iz 22. člena URS in 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP; Ur. l. RS - MP, št. 7/94).

19. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnica storila v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ji očitane kršitve. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je breme dokazovanja utemeljenosti odpovednih razlogov na delodajalcu, tj. na toženi stranki, kot izhaja iz drugega odstavka 84. člena ZDR-1. Prav tako je sodišče prve stopnje meritorno odločitev v tej sodbi pravilno sprejelo na podlagi dokaznega standarda prepričanja in ne zgolj na podlagi sumov, verjetnosti oziroma ugibanja, kot navaja tožnica v pritožbi. Kot bo konkretno pojasnjeno v nadaljevanju, je vsebina posameznih izvedenih dokazov in v medsebojni povezavi omogočala sodišču prve stopnje, da je brez razumnega dvoma lahko ugotovilo resničnost in utemeljenost v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitanih ravnanj tožnice.

20. Pravilno se je sodišče prve stopnje pri tem oprlo tudi na izpoved detektiva, v verodostojnost katere tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov. Tožnica meni, da se sodišče prve stopnje na to izpoved ne bi smelo opreti, ker je bil detektiv najet in plačan s strani tožene in ker naj bi bil z njene strani obveščan o poteku postopka, vendar to niso razlogi za dvom v resničnost njegove izpovedi. Prav tako ne drži, da naj bi detektiv v nasprotju s svojim poročilom izpovedal, da je bil denar v kuverti, in da naj bi to izpovedal šele po tem, ko je to izpovedala "ena od prič" (katera, tožnica ne pove). Iz slike predala v poročilu detektiva (B3) ne izhaja, da bi bil denar prosto ležeč v predalu, ampak je celo vidna bela kuverta. Detektiv je tudi ves čas skladno izpovedoval, da je bil denar vstavljen v belo kuverto (glej hrbtno stran list. št. 55).

21. Pravilna je ugotovitev, da avdio-video posnetek prikazuje dogajanje na dan 8. 11. 2014 in ne na dan 2. 5. 2014, kot sicer izhaja iz samega posnetka. Detektiv je v izpovedi pojasnil, da datuma na kameri ni znal nastaviti in da je prikazoval napačen datum. Izpovedal je tudi, da je 8. 11. 2014 na svoj telefon prejel sporočilo o aktivaciji kamere. Zgolj to, da je hkrati rekel, da tega sporočila oziroma telefona nima več, še ni razlog, da njegovi izpovedi ne bi verjeli. Pritožbena navedba, da bi moral detektiv prejeti nešteto sporočil, saj se je predal omarice zaradi čiščenja večkrat odpiral, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje in v svoji izpovedi, nasprotno kot zdaj neutemeljeno trdi v pritožbi, ni nasprotovala trditvi tožene stranke, da je na posnetku varovanec B.B.. Slednjega pa na dan 2. 5. 2014 sploh še ni bilo pri toženi stranki. Tudi detektiv je bil, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, s strani tožene stranke angažiran šele v novembru 2014. Ker je torej sodišče prve stopnje kot podlago za odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi vzelo posnetek, ki v resnici prikazuje dogajanje na dan 8. 11. 2014 in ne na dan 2. 5. 2014, tudi ni storilo očitane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP in kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena URS.

22. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbeno navedbo tožnice, da iz avdio-video posnetka ni razvidno, da je tožnica vzela denar. Vendar pa tega dejstva na podlagi posnetka po oceni pritožbenega sodišča tudi ni mogoče izključiti. Z avdio-video posnetka, ki si ga je pritožbeno sodišče ogledalo, je namreč razvidno, da je tožnica iz predala (do pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje glede lokacije kamere se je pritožbeno sodišče že opredelilo) vzela in v žep vtaknila predmet modre barve, ki bi po svojih dimenzijah lahko ustrezal bankovcu za 20,00 EUR. Pri tem pa se je treba strinjati z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni mogoče, da bi tožnica iz predala vzela modri blokec (A17), saj je tožnica po ugotovitvi sodišča prve stopnje (ki ji pritožba ne nasprotuje) predmet, ki ga je vzela iz predala prepognila in ga nato vtaknila v žep. Modri blokec, ki si ga je pritožbeno sodišče ogledalo, pa po prepogibu ne bi več ustrezal dimenzijam predmeta, kot je razviden s posnetka, na blokcu pa bi bile tudi sledi prepogiba, česar pa ni mogoče ugotoviti. Glede na to, da na podlagi posnetka ni mogoče izključiti, da je tožnica iz predala vzela bankovec za 20,00 EUR, iz vsebine ostalih izvedenih dokazov, pa izhaja ravno to, je ugotovitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti očitane druge kršitve pravilna. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedi detektiva in direktorja tožene stranke pravilno ugotovilo, da so se roke tožnice zaradi stika z UV fluorescentnim roza prahom po UV svetlobo svetile. Tožnica v pritožbi vztraja, da to ne drži. Pri tem neutemeljeno izpostavlja izpoved detektiva, da je prah preneha obstajati po štirih dneh, tožnica pa je bila pregledana peti dan. Detektiv je namreč izpovedal, da je obstojnost prahu praktično neomejena, na rokah pa prah ostane vsaj štiri dni od stika z njim. Enako je izpovedal v prvotnem kot tudi v ponovljenem sojenju (list. št. 55 in hrbtna stran list. št. 190). Ker torej datum namestitve prahu na bankovce z vidika obstojnosti prahu na rokah tožnice ni relevanten, tudi ni bistveno, da sta detektiv in priča C.C. o tem datumu različno izpovedala. Glede na to, da je tožnica v stik s prahom prišla 8. 11. 2014, do dneva preiskave 10. 11. 2014 štirje dnevi še niso minili, zato je mogoče, da so bili njegovi sledovi še vidni, kot sta izpovedala direktor tožene stranke in detektiv.

23. Na pravilnost dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje ne vpliva dejstvo, da detektiv rok tožnice ni fotografiral, da o tem ni sestavil zapisnika in da nista bili prisotni dve priči. To niti niso bile njegove obveznosti po določbah ZDD-1. Da je tožnica na rokah v resnici imela sledove prahu, je tožena stranka lahko dokazovala (in tudi dokazala) s katerimikoli dokazi, tudi z izpovedmi prič in strank, saj v pravdnem postopku (z izjemo javnih listin) ne obstajajo nobena dokazna pravila oziroma noben dokaz nima a priori večje teže od drugega. Prav tako tožnica neutemeljeno izpostavlja, da v primeru, če bi pri tožnici v resnici odkrili sledove prahu, ne bi bilo nobenega razloga, da je detektiv po pregledu tožnice pregledoval še druge zaposlene. Detektiv je namreč v izpovedi pojasnil, da je hotel vse ostale zaposlene izločiti (list. št. 55), kar je izkustveno sprejemljiva razlaga.

24. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje izpoved tožnice pravilno ocenilo kot neprepričljivo. Tožnica je izpovedala, da je odprla predal nočne omarice in iz levega kota predala vzela prazno škatlico za zdravila, jo dala na nočno omarico in zaprla predal. Nato naj bi iz škatlice, ki jo je prinesla s seboj, v drugi škatlico prenesla zdravila, prazno škatlico in blokec pa dala v svoj žep. Z avdio-video posnetka pa izhaja drugačno dejansko stanje, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj ni razvidno, da bi tožnica iz predala vzela prazno škatlico ali iz ene škatlice v drugo dajala zdravila. S posnetka pa je po drugi strani razvidno, da tožnica vztrajno sega v notranjost predala in pri tem molče pogleduje v smeri varovanca, nato pa se po tem, ko si moder predmet vstavi v žep uniforme, nameni iz sobe.

25. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnica ni soglašala s postopkom preiskave nje same in njenih predmetov. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi detektiva in direktorja tožene stranke pravilno ugotovilo, da je bilo pregledano le tisto, s čimer se je tožnica strinjala, ostale stvari, katerih pregleda ni dovolila (npr. njene torbice), pa niso bile pregledane.

26. Ni utemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je samo, brez opore v trditvah in dokazih, sklepalo o tem, na kakšen način je prah prišel na roke tožnice, glede na to, da je s posnetka razvidno, da je nosila rokavice. Tožena stranka je navedbe v zvezi s tem podala že v odgovoru na tožbo (glej list. št. 20), opore v dokazih pa sodišče prve stopnje za sklepanje o tem, da je tožnica v stik s prahom verjetno prišla, ko je snela rokavice (na katerih je bil prah) oziroma, ko je rokovala z bankovcem (na katerem je bil prah). Gre zaključek sodišča prve stopnje, ki temelji na logičnem sklepanju oziroma splošnih izkušnjah in zato zanj sodišče prve stopnje ne potrebuje podlage v dokazih. Na ta način je sodišče prve stopnje pravilno in z zahtevano stopnjo verjetnosti (in ne prepričanja) zavrnilo nasprotni ugovor tožnice in zaključilo, da je obstajala možnost, da je prah na rokah imela, čeprav je nosila rokavice. Glede na navedeno tudi nista podani očitani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbena navedba, da bi bile sledi na rokah tožnice lahko posledica stika s kakšno drugo kemikalijo, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na to, da je (materialno) dokazno breme v tem sporu na toženi stranki, to še ne pomeni, da je morala dokazati tudi to, da tožnica ni prišla v stik s kakšno drugo snovjo, ki bi lahko povzročila enake sledi. Če bi tožnica to trdila v postopku (pa ni), bi zaradi prenosa procesnega dokaznega bremena to dejstvo morala dokazati ona.

27. Glede na zgoraj navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti odpovednega očitka, da je tožnica 8. 11. 2014 iz zasebnega predala nočne omarice varovanca vzela 20,00 EUR v tuji lasti in si jih protipravno prilastila ter s tem kršila pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kršitev pa je imela vse znake kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Ta določa, da se tisti, ki vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, kaznuje z zaporom do treh let. Sodišče prve stopnje je v okviru pristojnosti, ki mu jo daje točka a) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, odločalo le o obstoju utemeljenega odpovednega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, tj. o tem, ali je tožnica kršila pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. S tem pa sodišče prve stopnje ni poseglo v domnevo nedolžnosti tožnice, ki je varovana v 27. členu URS, saj ni odločalo o obstoju oziroma neobstoju kaznivega dejanja in o njeni kazenski odgovornosti, ki je (razen v izjemnih primerih) v izključni pristojnosti kazenskega sodišča. 28. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica segla v predal varovanca z namenom prilastitve bankovca denarja, z avdio-video posnetka pa ni razvidno, da naj bi se z varovancem pogovarjala, niso utemeljene njene pritožbene navedbe, da je bil poseg v zasebni prostor varovanca utemeljen, ker je morala preveriti, ali je vzel zdravila. Do tega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi izvedenih dokazov, tudi tistih, ki jih je predlagala tožena stranka, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da tožena stranka ni predlagala nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da tožnica dovoljenja ni imela (in da je zato podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ter kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena ZPP). Tožnica torej za poseg v zasebni prostor varovanca ni imela utemeljenega razloga, kar predstavlja naklepno huje kršenje njenih obveznosti iz delovnega razmerja, zato je tudi v tem delu izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnica imela utemeljen razlog za odprtje predala, in da naj bi bili zato podani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

29. Ker niso podani niti s pritožbama uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

30. Tožnica s pritožbama ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožene stranke ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-397/98 z dne 31. 3. 2002.