Jedro

V upravnem postopku mora upravni organ pri tem, ko zavrne pridobitev državljanstva po 3. odstavku 40. člena iz razlogov nevarnosti za javni red (JR), pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje ter v obrazložitvi odločbe navesti vsa bistvena dejstva in okoliščine ter dokaze, na podlagi katerih ugotavlja obstoj nevarnosti za javni red.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 21.5.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila vlogi tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z obrazložitvijo, da je bil tožnik večkrat obravnavan in tudi pravnomočno obsojen zaradi storjenih kaznivih dejanj in prekrškov zoper javni red in mir in zato obstaja nevarnost za javni red Republike Slovenije, to pa pomeni, da so podani razlogi iz 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), zaradi česar prošnji za pridobitev državljanstva ni mogoče ugoditi.

Zoper to odločbo je tožnik sprožil upravni spor. Meni, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja in je odločbo oprla na splošne ugotovitve kot "večkratno obravnavanje ter pravnomočno obsojanje" brez navedbe konkretnih kaznivih dejanj in prekrškov, za katere naj bi bil tožnik obsojen. Tožnik meni, da kaznivih dejanj, za katere je bil obsojen v bivši SFRJ, tožena stranka ne bi smela upoštevati. Tožnik je pri Temeljnem sodišču v Kopru dobil potrdilo (17.4.1993), iz katerega izhaja drugačno stanje o predkaznovanosti tožnika, kot je navedeno v izpodbijani odločbi. Iz potrdila izhaja, da je bila zoper tožnika uvedena preiskava zaradi kaznivega dejanja po 222/I členu KZ RS ter en obtožni predlog. Tožnik se je v vojni za osamosvojitev Republike Slovenije boril v enotah TO, kar bi morala tožena stranka pri reševanju prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije upoštevati. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena, kolikor uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in kršitev pravil postopka.

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 40. člena ZDRS. Navedena določba daje upravnemu organu pravico, da odloči po prostem preudarku in zavrne vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva tudi osebi, ki sicer izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva iz 1. odstavka 40. člena tega zakona. Ko tožena stranka ugotavlja, da v tožnikovem primeru obstoji razlog nevarnosti za javni red, navaja, da je bil tožnik večkrat obravnavan in tudi pravnomočno obsojen zaradi storjenih kaznivih dejanj in prekrškov zoper javni red in mir, ne pove pa, kakšna so bila ta dejanja, kdaj je bil tožnik obsojen oziroma je ta dejanja storil, na kakšne kazni je bil obsojen in na podlagi česa je prišla do navedene ugotovitve. Zato je utemeljen tožbeni ugovor, da v izpodbijani odločbi dejansko stanje ni konkretizirano. Ker zakon o državljanstvu Republike Slovenije za postopke po 40. členu navedenega zakona nima posebnih določb o ugotovitvenem postopku in dokazovanju o sodelovanju stranke v postopku in o vsebini obrazložitve odločbe, veljajo glede tega določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kar med drugim pomeni, da bi morala tožena stranka, preden je odločala po prostem preudarku, pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje ter v obrazložitvi odločbe navesti vsa bistvena dejstva in okoliščine ter dokaze, na podlagi katerih ugotavlja obstoj nevarnosti za javni red. V odločbi, ki se izda po prostem preudarku, je treba navesti tudi razloge, zakaj je po prostem preudarku tako odločeno (2. in 3. odstavek 209. člena ZUP). V tem primeru pa izpodbijana odločba take vsebine nima. Tožena stranka bo v postopku morala ugotoviti, kaj je s kazenskimi postopki, ki še tečejo oziroma ali so ti končani, ter v zvezi z obnašanjem tožnika morebiti zaslišati posamezne priče. Poročila organov za notranje zadeve, ki so celo označena kot zaupna, niso javne listine, ki bi same zase dokazovale tisto, kar je v njih navedeno (164. člen ZUP).

Nima pa pravne podlage tožnikov ugovor, da kaznivih dejanj, za katere je bil obsojen v bivši SFRJ, tožena stranka ne bi smela upoštevati. Tožnik je bil za navedena kazniva dejanja obsojen na podlagi takrat veljavnega pravnega reda, zato njegov ugovor ni utemeljen.

Ker torej v izpodbijani odločbi dejansko stanje v bistvenih točkah ni bilo popolno ugotovljeno in so bila kršena pravila postopka, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).