Jedro

Med pravdnima strankama je bila sklenjena posojilna pogodba in ne družbena pogodba med dvema družbenikoma.

Tožba je bila vložena v Republiki Sloveniji tako, da se za presojo te posojilne pogodbe uporablja slovensko pravo, po katerem pa bi morala biti listina, da bi bila izvršilni naslov, sestavljena v predpisani obliki po Zakonu o notariatu, čemur pa ni tako. Iz obličnosti te pogodbe izhaja le to, da je bila pogodba sklenjena pred romunskim notarjem v ..., kot pa je že povedano ne ustreza obliki za neposredno izvršljivost po slovenskem pravu. V pogodbi je sicer zapisano, da gre za javno listino in za izvršilni naslov, vendar takšen zapis kot že obrazloženo, ne ustreza pojmu neposredne izvršljivosti listine po Zakonu o notariatu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 402/2018 z dne 10. 11. 2019 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 35.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 5. 2015 dalje do plačila. Odločilo je še o pravdnih stroških, ki so nastali na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je med pravdnima strankama sporen zgolj tisti del zahtevka, ki se tiče zneska 35.000,00 EUR, ki ga je tožnik posodil tožencu kot fizični osebi, za kar ga je toženec tudi prosil. Po presoji sodišča tako ne gre spor med družbenikoma, temveč za spor med tožnikom in tožencem kot fizičnima osebama. Na podlagi ugotovljenega je sodišče zaključilo tudi, da je ugovor zastaranja po prvem odstavku 349. člena OZ neutemeljen. Sodišče je nato ugotovilo, da je tožnik dokazal, da je poskusil terjatev izterjati v smislu določbe v posojilni pogodbi, da gre za izvršilni naslov, glede na okoliščine, ki so se pokazale po vložitvi predloga za izvršbo, pa se je odločil, da bo dolgovani znesek izterjal s tožbo. Po presoji sodišča ne gre za „res iudicata“ oziroma za že razsojeno stvar, o kateri sodišče v tem postopku ne bi smelo odločati, saj o zahtevku tožnika še ni bilo meritorno odločeno. Sodišče je sledilo tožnikovi trditvi, da je bilo posojilo tožencu dano za namen, da bo ta vložil ta sredstva v podjetje v ..., kar je tožnik s svojo izpovedbo tudi potrdil. Sodišče je nadalje sledilo tožniku, da je tožencu izročil denar v višini 35.000,00 EUR v delih. Sodišče je verjelo tožencu, da osebno ni imel nič od tega in da je šel denar v firmo, vendar pa to ne spremeni dejstva, da je bil tožencu ta denar posojen, saj ta za 50 % vložek v firmo denarja ni imel, je pa postal družbenik te firme. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik 35.000,00 EUR vložil v svojem imenu v družbo, 35.000,00 EUR pa je kot posojilo dal tožencu, da jih je ta (če jih je), kot svoj vložek prav tako vložil v družbo. Tožnik je tako izgubil pravico zgolj do 35.000,00 EUR, kar predstavlja njegov vložek v družbo, ne pa do preostalih 35.000,00 EUR, kar predstavlja toženčev vložek v družbo in si jih je od tožnika tudi izposodil. Tudi zapis v posojilni pogodbi na katerega je opozoril toženec, da bi dokazal, da je šlo za družbeno pogodbo, po presoji sodišča ne spremeni zaključkov sodišča. Ta zapis se nahaja v določilu pogodbe, zapisan v točki 13, ki pojasnjuje, koliko denarja je v družbo dal tožnik in koliko je bilo toženčevega denarja. Sodišče ne dvomi, da sta bili pravdni stranki družbenika pri tem poslu, vendar če je toženec svoj del vložka v družbo vplačal z izposojenim denarjem, mu ga mora tožniku vrniti. Sodišče je presodilo tudi ugovor toženca, da je mislil oziroma je bil prepričan, da se bo tožnik poplačal iz dobička družbe in da mu je bilo tako tudi tolmačeno, kar je po presoji sodišča neutemeljeno, saj v kolikor bi se stranke tako dogovorile, bi to bilo gotovo tudi zapisano v pogodbi, sodišče pa dvomi, da je uradni tolmač v prisotnosti notarja, prevajal nekaj, česar v pogodbi ni bilo navedeno. Sodišče je presodilo tudi, da v obravnavanem primeru ne gre za navidezno posojilo. Tožencu namreč ni uspelo dokazati, da je tožnik tudi 35.000,00 EUR o katerih teče pravda vloži v družbo, saj je sodišče tožniku verjelo, da je denar tožencu posodil in ga je od njega in ne od družbe tudi pričakoval nazaj. Da bi lahko šlo za navidezno pogodbo, bi se morali obe stranki strinjati o njeni navideznosti, toženec pa je tisti, ki bi moral dokazati soglasje volj glede tega. Tožencu pa ni uspelo dokazati, da je šlo za soglasje volj pri sklenitvi, po njegovi trditvi navidezne pogodbe, ki bi naj prikrivala družbeno pogodbo, zaradi česar naj bi tožniku ne bil nič dolžan. Tožnik je sklenjeno posojilno pogodbo za znesek 35.000,00 EUR smatral kot posojilo in ničesar drugega, zato o kakršnemkoli soglasju volje za prikrito družbeno pogodbo, ne more biti govora. Sodišče je tako zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen. Tožnik je tožencu 35.000,00 EUR posodil, zato mu jih je toženec tudi dolžan vrniti. Plačati pa mu mora tudi zakonske zamudne obresti od 15. 5. 2015 dalje do plačila. O povračilu pravdnih stroškov je sodišče odločilo na podlagi določil prvega odstavka 154. in 155. člena ZPP.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka po pooblaščencih. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede gospodarskega spora. Narava namena posojila je bila pridobitev poslovnega deleža v skupni družbi in ne klasičnega posojila med fizičnima osebama. Tako gre po določilu 482. člena ZPP za gospodarski spor, saj gre za spor med dvema družbenikoma. Tožnik je sam zatrjeval, da 70.000,00 EUR predstavlja njegov osebni vložek in od tega 35.000,00 EUR naj bi vložil v imenu in za račun sodružbenika, ki ima v lasti vsled navedenega 50 % poslovni delež. Tako gre za klasično gospodarsko pogodbo med dvema družbenikoma. Tožnik je celo podpisal v tako imenovani posojilni pogodbi, da gre za stvar dogovora med dvema družbenikoma. Nato še navaja, da so zastaralni roki jasni: tri leta, če gre za gospodarski spor. Ker je tožbeni zahtevek sodno uveljavljen prepozno, bi moralo sodišče zahtevek zavreči. V konkretnem primeru gre za denarni vložek v skupno premoženje. S tožnikovim vložkom 70.000,00 EUR v skupno družbo, denar predstavlja last skupne družbe in ne več last tožnika. Toženec ni prejel nobenega denarja od tožnika, temveč naj bi prejel solastniški deleže v skupni družbi. Pri tem se pa tožnik ves čas sodnega postopka niti ni trudil, da bi listinsko dokazal svoj dejanski vložek v skupno družbo. V tožbi gre za nesklepčnost tožbe. Tožnik je sam v sporni pogodbi zapisal, oziroma navajal, da je vlagal v imenu in za račun toženca kot družbenika. Brez dvoma gre za gospodarsko pogodbo, saj sta se družbenika dogovorila, da bosta skupaj kot družbenika v skupni družbi pričela z nakupom lesa v Romuniji in nadaljnjo prodajo svojim kupcem. Denarni vložek v skupno družbo je bil namenjen odkupu lesa in delovanju gospodarske družbe kot takšne. Po mnenju tožene stranke tožnik ne more in ne sme ponovno v Sloveniji sodno, po poti tožbe vlagati svoje zahtevke, če pa ima v rokah že izvršilni naslov. To pravilo prepovedi „res iudicata“ je bilo kršeno. Da je tožnik sam štel, da gre za izvršilno listino, kažejo tožnikova ravnanja pred vložitvijo spornega tožbenega zahtevka. Tožnik je zgolj umaknil svoj predlog za izvršbo, brez da bi se zadeva meritorno preverila. Če bi že hotel tožnik uspešno dokazovati, da listina, na katero opira svoj zahtevek, ne izpolnjuje potrebne obličnosti, bi moral sodišču dostaviti dokaze o tem, da je vztrajal pri vloženi izvršbi, da je bila izvršba zavrnjena iz razloga pomanjkanja obličnosti tuje listine, in da se je tožnik poslužil rednih pravnih sredstev, da je torej uporabil redno pravno sredstvo, s katerim pa pritožbeno naj ne bi uspel. Toženec ni prejel denarja na svoj TRR, prejel je zgolj poslovni delež v skupni družbi in skupna družba razpolaga s tožnikom denarjem, ne pa toženec, gre za skupen projekt med obema družbenikoma. Tožnik sicer niti ne dokazuje, da je denar dejansko sploh nakazal skupni družbi. V tem delu se toženec sploh ne more določneje izjasniti kot tako, da prereka tožnikove navedbe. Še vztraja pri ugovoru zastaranja, saj je rok za vračilo denarja v javni listini bil dogovorjen do dne 14. 5. 2015, tožba pa je bila vložena na sodišče šele dne 13. 6. 2018, torej po preteku zastaralnega roka. Tožnik je tudi predlagal določeno izvedbo dokazov, ki pa jih sodišče ni izvedlo. S tem je storilo celo bistveno kršitev določb postopka, saj niti ni obrazložilo, zakaj predlaganih dokazov ni izvajalo in niti ni obrazložilo zakaj šteje, da romunska listina, sestavljena po romunskem notarju, ni javna listina. Zaslišanje priče S. to je romunskega prevajalca ni bilo izvedeno. Pribava izvršilnega spisa, kjer je tožnik že sodno uveljavljal svojo terjatev v izvršilnem postopku ni bilo izvedena. Sodišče se tudi ni zanimalo, ali listina na podlagi katere je tožnik sedaj ponovno uveljavljal v konkretnem postopku to predstavlja po romunski zakonodaji izvršilni naslov ali ne. Pridobitev registrske listine iz romunskega sodišča glede družbene pogodbe in ustanovitev skupne družbe ni bilo izvedeno. Stranki sta vezali vračilo denarja glede na uspeh poslovanja skupne družbe in sta se dogovorili, da si bo tožnik povrnil vložen denar v skupno družbo iz naslova uspeha poslovanja skupne družbe. To je bila jasno in gre v dejanskem pogledu za elemente družbene pogodbe v smislu določbe 990 OZ in ne posojilne pogodbe. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo pritožnik vidi v tem, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo pričo to je tolmača S. I.. Ta dokaz je sodišče pravilno zavrnilo kot nepotreben. Sodišče je namreč po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tolmač S. I. posojilno pogodbo prevajal v srbski jezik, katerega je toženec razumel, zaradi česar se je sodišče pravilno odločilo, da izvedba tega dokaza ne bi v ničemer pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja zadeve. Sodišče prve stopnje res ni pridobilo registrskih listin iz romunskega sodišča to je družbene pogodbe o ustanovitvi skupne družbe, pritožnik pa v pritožbi ne pove v kakšni vzročni zvezi je ta kršitev, da bi predstavljala nepravilnost izdane sodbe. Sodišče druge stopnje pa pripominja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da predstavlja sklenjena posojilna pogodba družbeno pogodbo, temveč da gre za pogodbo civilnega, zasebnega prava, ki ni vplivala na sam namen ustanovitve podjetja, temveč sta pravdni stranki ustanovili to podjetje z namenom pridobivanja sredstev s prodajo lesa.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec denar 35.000,00 EUR od tožnika prejel, saj je tožnik prepričljivo izpovedal, da je tožencu denar izročil v delih. Sodišče je ugotovilo, da je res kot trdi toženec, da je v posojilni pogodbi zapisano, da celotni znesek vložka v premoženje družbe S ... znaša 70.000,00 EUR, kar pa potrjuje zgolj to, kar je ugotovilo sodišče in sicer, da je tožnik 35.000,00 EUR vložil v svojem imenu v družbo, 35.000,00 EUR pa je kot posojilo dal tožencu, da jih je ta (če jih je), kot svoj vložek prav tako vložil v družbo. Teh 35.000,00 EUR tako predstavlja toženčev vložek v družbo in si jih je očitno ta, za ta namen od tožnika tudi izposodil. Tudi zapis k posojilni pogodbi na katerega je opozoril toženec, da bi dokazal, da je šlo za družbeno pogodbo, da je stvar dogovora med družbenikoma, po presoji sodišča prve stopnje ni spremenilo zaključka o civilni pogodbi, kajti ta zapis se nahaja za določilom pogodbe, ki pojasnjuje, koliko denarja je v družbo dal tožnik in koliko je bilo toženčevega denarja. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da sta bili pravdni stranki družbenika pri tem poslu, vendar je toženec svoj del vložka vplačal z izposojenim denarjem. Pa še v to sodišče dvomi, kajti toženec ni dokazal, da je teh 35.000,00 EUR katere je prejel od tožnika, dejansko tudi vložil v podjetje. Pri svoji izpovedbi je bil namreč nejasen, nejasno je odgovarjal na vprašanja. Jasno je izpovedal le to, da on takrat ni imel denarja in si ga je zato izposodil od tožnika. Tako je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno zaključilo, da ne gre v konkretnem primeru za pogodbo gospodarskopravne naravne, temveč da gre za klasično posojilo med fizičnima osebama. Tako ne gre za gospodarski spor in ne gre za spor med dvema družbenikoma. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, da zastaranje ni nastopilo, ker je tožnik vložil tožbo znotraj splošnega petletnega zastaralnega roka in po določbi 346. člena OZ terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o ugovoru za staranja.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe vlaganj v skupni projekt, v skupno družbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec prejel od tožnika denar osebno, dvomi celo, da ga je vložil v skupno podjetje. Tožnik ni vložil celotnih 70.000,00 EUR kot svoj vložek v skupno družbo, temveč je vložil kot svoj vložek znesek 35.000,00 EUR v svojem imenu, znesek 35.000,00 EUR pa je posodil tožniku, da ga nato vloži v družbo, tako ni vložil v svojem imenu celih 70.000,00 EUR v skupno družbo. Tožnik je navedel, da se zaveda tega, da je 35.000,00 EUR katerih je vložil v družbo izgubil, vendar pa je zahteval od tožnika vrnitev 35.000,00 EUR, katere mu je posodil osebno. Tudi toženec zaslišan na naroku za glavno obravnavo je izjavil, da bo tožniku ta izposojeni denar, torej teh 35.000,00 EUR vrnil in to takoj, ko bo imel na razpolago dovolj sredstev. S takšno izjavo je potrdil prejem denarja v osebnem imenu, sicer z zagotovitvijo, da ga bo vložil v skupno družbo, vendar to ne predstavlja skupno premoženje družbe, kot to zmotno v pritožbo navaja pritožnik. Tudi zapis iz posojilne pogodbe je jasen, saj iz njega izhaja, da je podpisani F. P. izročil v obliki posojila posojilojemalcu P. J. znesek 35.000,00 EUR in da gre za znesek, ki predstavlja višino vložka, ki ga je vložil v premoženje družbe v imenu in za račun P. J. Tako tudi iz tega zapisa ne gre sklepati, da je šlo za družbeno pogodbo, temveč za posojilno pogodbo civilnega prava, in da je F. P. posodil P. J. znesek 35.000,00 EUR. Pogodbenika sta tudi določila rok za vračilo posojila, in sicer 14. 5. 2015 in v tem roku ni določeno kakor to trdi toženec, da se bo ta denar vrnil iz skupnih sredstev družbe. V pogodbi je zapisano, da 35.000,00 EUR predstavlja osebni vložek tožnika kot vložek družbenika, preostali znesek v višini 35.000,00 EUR pa vložek, ki ga je vložil v imenu in za družbenika P. J., ki ima v lasti 50 % poslovni delež, kar je bila stvar dogovora med obema družbenikoma in se ta zapis nanaša na višino poslovnih deležev v družbi in ne na sam namen danega posojila. Iz posojilne pogodbe izhaja, da se toženec zavezuje, da bo svojemu sodružbeniku P. F. do dne 24. 5. 2015 vrnil znesek 35.000,00 EUR in podpisani posojilojemalec P. J. izjavlja, da je od posojilojemalca F. P. prejel znesek ″35.000,00 EUR in da gre za znesek, ki ga je F. P. zame in v mojem imenu vložil v premoženje družbe″. Zatorej se toženec v tej pogodbi zavezuje, da bo svojemu sodružbeniku P. F. do dne 14. 5. 2015 vrnil znesek 35.000,00 EUR in je tako pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre v tem delu dogovora glede posojila za družbeno pogodbo. Sodišče sicer ne dvomi, da sta bili pravdni stranki družbenika pri tem poslu, vendar je toženec svoj del vložka v družbo vplačal z izposojenim denarjem. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je tožnik tožencu 35.000,00 EUR posodil, zato mu jih je toženec tudi dolžan vrniti. Toženec je to tudi potrdil in je na zaslišanju kot stranka na naroku izjavil, da bo ta denar tožniku tudi vrnil. 8. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, sprejet v točki 15. obrazložitve, da v konkretnem primeru ne gre za ″res iudicata″, oziroma za že razsojeno stvar, o kateri sodišče v tem postopku ne bi smelo odločati, saj o zahtevku tožnika še ni bilo meritorno odločeno. Sodišče je štelo, da je tožnik skušal dokazati, da je poskusil terjatev izterjati v smislu določbe v posojilni pogodbi, da gre za izvršilni naslov, glede na okoliščine, ki so se pokazale po vložitvi predloga za izvršbo, pa se je odločil, da bo dolgovani znesek izterjal s tožbo. Iz same obličnosti listine ne izhaja, da gre za izvršilno listino v smislu Uredbe. Obe pravdni stranki, to je pogodbeni stranki sta državljana Republike Slovenije. Tožba je bila vložena v Republiki Sloveniji tako, da se za presojo te posojilne pogodbe uporablja slovensko pravo, po katerem pa bi morala biti listina, da bi bila izvršilni naslov, sestavljena v predpisani obliki po Zakonu o notariatu, čemur pa ni tako. Iz obličnosti te pogodbe izhaja le to, da je bila pogodba sklenjena pred romunskim notarjem v ..., kot pa je že povedano ne ustreza obliki za neposredno izvršljivost po slovenskem pravu. V pogodbi je sicer zapisano, da gre za javno listino in za izvršilni naslov, vendar takšen zapis kot že obrazloženo, ne ustreza pojmu neposredne izvršljivosti listine po Zakonu o notariatu. Tožniku tako ni bilo potrebno dokazati, da je bila izvršba umaknjena iz razlogov pomanjkanja obličnosti tuje listine. Dejstvo, da je vložil izvršbo in jo nato tudi umaknil, ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da ne gre za „res iudicata“, saj sama vložitev izvršbe in njen umik ne pomeni, da je o zadevi že odločeno, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik tako ni izgubil pravice do sodnega varstva v pravdnem postopku.

9. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da pritožba tožene stranke ni utemeljena in jo je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kot je obrazloženo, sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz pritožbe, niso pa se sodišču prve stopnje pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določila OZ o posojilni pogodbi, ki urejajo posojilno pogodbo, s katero se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja, oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti (določila od 569. do 578. člena OZ). Sodišče je glede na ugovor tožene stranke, da gre za navidezno pogodbo, zadevo presojalo tudi na podlagi 50. člena OZ, ki določa, da navidezna pogodbe nima učinka med pogodbenima strankama. Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost, vendar pa sodišče takšne navideznosti pogodbe ni ugotovilo in je pravilno ugotovilo, da je tožnik dolžan tožencu na podlagi sklenjene posojilne pogodbe vrniti 35.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku roka za vračilo iz posojilne pogodbe.

10. Toženec je sicer priglasil pritožbene stroške, ker pa s pritožbo ni uspel sam, krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).