Jedro

Zahtevki - razlika pri plači, odpravnina, nadomestilo za neizkoriščen dopust in regres za letni dopust - temeljijo na različnih dejanskih in pravnih podlagah, zato se obravnavajo kot samostojni zahtevki in se za dovolitev revizije ne seštevajo.

Izrek

Revizija se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela je z zgoraj navedeno odločbo toženi stranki naložilo, da tožnicam izplača določeno razliko v plačah za obdobje od avgusta 1991 do februarja 1992, odpravnino, nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 1992 in regres za letni dopust, in ustavilo postopek zaradi plačila regresa za prehrano, ker so tožnice te zahtevke umaknile.

Višje delovno in socialno sodišče je kot pritožbeno sodišče s svojo zgoraj navedeno odločbo delno ugodilo pritožbi tožene stranke in odločbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bila tožnici priznana odpravnina v znesku 141.784,00 SIT razveljavilo, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izvedenec in sodišče nista upoštevala sprememb in dopolnitev Zakona o izplačevanju osebnih dohodkov za leto 1991 in prvo trimesečje 1992 (Uradni list RS, št. 26/91), po katerem tožena stranka ni smela izplačevati regresa za letni dopust za leto 1991 in 1992, niti ne sredstev neposredne skupne porabe. Nepravilno je tudi, ker se izpodbijana odločba sklicuje na določila Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, za toženo stranko pa velja panožna kolektivna pogodba. Ta je dovoljevala 20 % znižanje izhodiščnih osebnih dohodkov. Revident predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in razveljavi izpodbijani odločbi.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnicam, ki nanjo niso odgovorile.

Revizija ni dovoljena.

Po določbi 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) je zoper pravnomočno sodno odločbo delovnega in socialnega sodišča, izdano na drugi stopnji, v premoženjskih sporih revizija dovoljena v primerih, ko jo dopušča ZPP. Po določbi 2. odstavka 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000 SIT (Uradni list RS, št. 55/92). V obravnavanem primeru se z revizijo izpodbija sodna odločba, s katero so priznani različni denarni zneski, vendar nobeden od njih ne presega 80.000 SIT.

Tožnicam priznani zahtevki - razlika pri plači, odpravnina, nadomestilo za neizkoriščen letni dopust in regres za letni dopust - temeljijo na različnih dejanskih in pravnih podlagah, zato jih je treba obravnavati kot samostojne zahtevke. Tožnice so jih lahko uveljavljale z eno tožbo, ker so jih uveljavljale zoper istega toženca, in ker je isto sodišče stvarno pristojno za vsakega od zahtevkov in je za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka (1. odstavek 188. člena ZPP).

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi določbe 392. člena ZPP revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).