Jedro

Za presojo tožbe na ugotovitev ničnosti avtomobilske dirke ni pristojno redno sodišče v pravdnem postopku. Odklonitev prošnje o takem zahtevku ne pomeni kršitve 23. člena Ustave RS.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke, kateri je naložilo, da mora toženima strankama nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 74.350,00 SIT. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da odločitev v tem sporu ne spada v sodno pristojnost, predmetni spor je po svojem bistvu in naravi povsem različen od civilnopravnega spora. Zaključek, da stvar ne sodi pod sodno jurisdikcijo, izhaja tudi iz FIA pravilnika za avtošport ter športnega pravilnika AMZS, ki ne vsebujeta le pravil igre in sankcije, ampak imata obadva tudi organizacijske in procesne določbe. Po teh določbah se vsi tekmovalci in športni funkcionarju v avto motu športu s sprejemom teh pravil obvežejo, da vse možne spore rešujejo v okviru AMZS. Vrhovna športna oblast na področju Avto moto športa je strokovni svet za avto moto šport, v teh pravilih pa je urejen tudi postopek v zvezi s protestom in pritožbo ter prepoved in razveljavitev dirke. Glede na to z zavrženjem tožbe tudi ne bo prekršeno določilo 23. čl. Ustave RS, ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Proti sklepu sta se pravočasno pritožila tožeča stranka in stranski intervinienti, ki uveljavljajo vse možne pritožbene razloge iz prvega odstavka 353. čl. ZPP in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v odločanje pristojnemu sodišču. Prvostopno sodišče je sicer pravilno razložilo vsebino in značilnosti civilnopravnega razmerja in na drugi strani prostovoljnega pristanka na sprejemanje pravil igre, ki so že v naprej postavljeni s strani ene stranke pri športnem tekmovanju. Vendar pa tožniki v konkretnem primeru ne napadajo samih pravil, ampak le nespoštovanje le-teh, katere pa seveda sprejemajo in se jim podrejajo. Tožniki so z včlanjanjem sprejeli pravila, katerih pa se sedaj toženi stranki ne držita. S samo ignoranco nepravilnosti pa si tožena stranka utrjuje dominantni oziroma monopolni položaj nad posamezniki, ki želijo skladno s sprejetimi zavezujočimi pravili dokazane nepravilnosti ugotoviti in jih v okviru sprejetih pravil tudi odpraviti. Tako pa je v konkretni situaciji položaj, ki je v popolnem nasprotju z načeli pravne države in sicer, da sodišče ne varuje spornih neurejenih razmerij znotraj družtev, ta razmerja pa so tako pomembna tako za društva kot za posameznike z velikimi premoženjsko pravnimi posledicami, ki so celo za posameznike eksistenčnega značaja (licence, odškodnine, nagrade, sponzoriranje ipd.). Smisel 23. čl. Ustave RS je tudi zagotovitev sodnega varstva posameznikov oziroma prizadetih oziroma, če v okviru dogovorjenih in sprejetih pravil na določenem področju ne dosegajo varstva. Nasprotni položaj, kot je sedaj v tem postopku, pa pomeni s strani državnega organa priznano in dovoljeno neomejeno samovoljo posameznika ali organa društva oziroma zveze društev, ki je tožena stranka. Nikakor ni moč sprejeti stališča, da se celoten postopek konča znotraj krovne organizacije AMZS. Ko problema oziroma spornega razmerja ni moč rešiti znotraj dogovorjenih pravil, je za razsojo pristojno redno sodišče, vse v smislu 23. čl. Ustave RS. Toženi stranki sta pravni osebi in nastopata v civilnopravnih razmerjih, sklepata pogodbe, prevzemata obveznosti, organizirata prireditve ipd. Gre za civilnopravna razmerja, vsa nesoglasja znotraj teh razmerij pa predstavljajo civilnopravna razmerja in je za reševanje teh spornih razmerij pristojno redno sodišče po tem, ko so izčrpane vse poti znotraj dogovorjenih pravil. Dogovorjena pravila ne morejo izključevati sodnega varstva, saj bi bila taka pravila v nasprotju z ustavnim redom oziroma s 23. čl. Ustave RS. Gre očitno za pravno vrzel, ki pa ne more biti v škodo tožniku oz. tistim posameznikom, ki so oškodovani v svojih interesih. Če bi tako stališče obstalo, bi to pomenilo začetek anarhije oziroma pravnega nereda v avto moto športu, saj bi tožena stranka lahko nemoteno in neomejeno na škodo svojih članov sprejemala odločitve, čeprav v nasprotju s sprejetimi pravili, kar ima za posledico lahko visoko premoženjsko škodo, za to pa ne bi nihče odgovarjal, saj ni nobenega sodnega varstva. Takšne brezpravja si pravna država kot je Republika Slovenija ne more privoščiti, zato takšno stališče prvega sodišča nima opore. Prvostopno sodišče je napačno odločilo, da tožniki niso uporabili možnih sredstev znotraj organizacije AMZS. Dne 15.12.1994 so vložili predlog strokovnemu svetu kot vrhovni športni oblasti za ugotovitev neveljavnosti dovoljenja za izvedbo dirke. Strokovni svet pa predloga sploh ni obravnaval, saj je le neformalno odgovoril, da pogoji za obravnavanje niso podani, zato potrjuje rezultate prvenstva. Tožeča stranka je torej uporabila vsa sredstva znotraj društva, čeprav nanj ni dobila odgovora. Prej je take spore reševalo sodišče združenega dela, glede na izpodbijani sklep tožeča stranka danes torej nima več zagotovljenega sodnega varstva, kar pomeni ustavno kršitev. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki predlaga, da se pritožba tožeče stranke in stranskega intervenienta kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba prvega sodišča, v obrazložitvi pa med drugim navaja, da pritožba v ničemer ne pojasnjuje , v čem vidi civilnopravno razmerje znotraj udeležencev športnega tekmovanja. Pritožba ni utemeljena. Pritožba ne pove, katere bistvene procesne kršitve naj bi storilo sodišče prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep v skladu z določbo 2. odst. 365. čl. ZPP. Ta preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Nadaljnji preizkus izpodbijanega sklepa je pokazal, da je ta povsem pravilen in zakonit. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 1. odst. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, po kateri ta zakon določa pravila postopka, po katerih redno sodišče obravnava in odloča v sporih iz osebnih in rodbinskih razmerij, iz delovnih razmerij ter iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerjih fizičnih in pravnih oseb, razen če niso kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti drugega sodišča ali državnega oziroma družbenega organa. Povsem jasno je, da pri predmetnem sporu ne gre za spor iz osebnih in rodbinskih razmerjih kot tudi ne za spor iz delovnih razmerjih ter iz premoženjskih razmerij, saj tožeča stranka v tožbenem zahtevku zahteva ugotovitev ničnosti avtomobilske dirke, ne da bi zatrjevala nastanek kakršnekoli premoženjske škode. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno ukvarjalo z vprašanjem, ali morda ne gre za spor "iz drugih civilnopravnih razmerij". Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tudi za tak spor v predmetni zadevi ne gre in da z odklonitvijo sodnega varstva v pravdnem postopku ni kršena določba 23. čl. Ustave Republike Slovenije. V pravdnem postopku je mogoče reševati samo tiste spore, za katere ZPP tako določa, ne pa kakršnekoli drugačne spore ne glede na to, ali je bilo komu vzeta kakšna pravica oziroma je bil prikrajšan zanjo. Možno je sicer, da bi tožnikom zaradi nepravilnega ravnanja toženih strank nastala kakšna škoda, vendar škode ne uveljavljajo. Če jim je nastala škoda in če bi jo tožeče stranke uveljavljale, bi sodišče prve stopnje seveda ne moglo odkloniti sodnega varstva po določbah ZPP. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da je ena izmed značilnosti civilnopravnega razmerja prirejenost subjektov in enakopravnost subjektov na podlagi zakona ali volje strank. Pri predmetnem sporu pa gre za povsem drugačno situacijo, ko mora ena stranka sprejeti pravila igre, ki jih je postavila druga stranka. Tožeča stranka v pritožbi sicer zatrjuje, da so tožniki sprejeli pravila igre in da ta pravila tudi upoštevajo, vendar pa pravil ne upošteva tožena stranka. Dejansko pa so se tožniki s sprejemom pravil v avto moto športu zavezali spoštovati ta pravila, kar pomeni, da morajo vse spore reševati v okviru AMZS. Če je tožena stranka kršila morda kakšne osebnostne pravice tožnikov s svojim nepravilnim ravnanjem, to še ne pomeni, da gre za civilnopravno razmerje, katerega bi bilo mogoče reševati v pravdnem postopku. 23. čl. Ustave RS določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodišče torej odloča o tistih pravicah, ki jih ustava, zakon ali drug predpis nekomu daje, ne pa o tistih pravicah, za katere nekdo meni, da mu pripadajo, dejansko pa za takšne "pravice" ni nikakršne podlage. Če tožniki menijo, da jim gre pravica zahtevati ugotovitev ničnosti avtomobilske dirke, to še ne pomeni, da imajo res tako pravico in da mora taka pravica dobiti sodno varstvo v pravdnem postopku. Stališče prvostopnega sodišča, da z izdajo izpodbijanega sklepa ni kršena določba 23. čl. Ustave RS, je zato pravilno. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbo tožeče stranke in stranskih intervenientov kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. tč. 380. čl. ZPP). Tožeča stranka povrnitve pritožbenih stroškov ni zahtevala, tožena stranka pa do povrnitve stroškov za odgovor na tožbo nima pravice, saj po določbi 381. čl. ZPP v postopku s pritožbo zoper sklep odgovor na pritožbo ni predviden in ga zato tudi ni mogoče šteti za potreben strošek v smislu določbe 1. odst. 155. čl. ZPP.