Jedro

S popolno zaplembo so bile zaplenjene tudi vse terjatve in druge pravice, ki so pripadale obsojencu do trenutka, ko je bila izrečena kazen zaplembe, ne glede na to, kako je bil nato izpeljan postopek izvršitve zaplembe. Tudi če določeno premoženje ni bilo popisano, ocenjeno in nato izročeno za njegovo upravo pristojnemu državnemu organu, to ne pomeni, da ni bilo zaplenjeno.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita v delu, s katerim je zavrnjen zahtevek za plačilo tolarske vrednosti 738.807,64 USD ter v odločbi o stroških postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožniku tolarsko protivrednost 3,913.894,40 USD z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Tožniku je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 724.179,00 SIT pravdnih stroškov. Tožnikovo pritožbo zoper to sodbo je pritožbeno sodišče zavrnilo.

Sodišči prve in druge stopnje sta mnenja, da terjatve, glede katerih zahteva tožnik povrnitev vrednosti po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 - Uradni list RS, št. 59/2002; v nadaljevanju ZIKS), ob izreku kazni zaplembe premoženja bodisi niso obstajale, bodisi niso bile zaplenjene, razen tega pa tožnik teh terjatev v takratnih razmerah niti ne bi mogel izterjati.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da je zmotno uporabilo določbe Zakona o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator ali njegovi pomagači (Uradni list FLRJ, št. 64/46; v nadaljevanju ZRP), saj ni upoštevalo tedanjih zgodovinskih razmer. Vojna škoda je zmanjšanje premoženja, ki so jo povzročili vojni dogodki in po mednarodnem pravu nezakoniti postopki. Vojno škodo praviloma plača poraženec, če pa to ni mogoče, jo krije lastna država. Zato je zakonodajalec po vojni sprejel ZRP, in zahtevki, ki jih v tem postopku uveljavlja tožnik, temeljijo prav na tem zakonu. Zaradi popolne zaplembe premoženja tožnik in njegov oče teh zahtevkov nista mogla uveljavljati. V pripravljalni vlogi z dne 15.5.1996 je tožnik posebej poudaril, da ne uveljavlja vojne škode (nemški okupator je popolnoma uničil poslopje S. tovarne), saj ZRP ne daje podlage za uveljavljanje takih zahtevkov, predpisov o vojni škodi pa zakonodajalec zaenkrat še ni sprejel. Sodišči sta napačno interpretirali določbe ZRP ter spregledali pravno relevantnost dejstva, da podjetje tožnikovega očeta med vojno ni poslovalo, tudi ne takrat, ko je bilo pod komisarsko upravo. Podjetje je bilo namreč likvidirano, zaradi česar je tožnikov oče lahko zahteval le premičnine, nepremičnine in posamezne pravice, ne pa celotno podjetje kot premoženjsko maso. Drugi odstavek 10. člena ZRP, po katerem industrijska, trgovska, obrtna podjetja in obrati, ki so med okupacijo poslovala, ne morejo zahtevati povračila prodanih nepremičnin, tudi ne tedaj, če so bila pod komisarsko upravo, se nanaša na situacije, ko je zahtevano vračanje podjetij. To določbo je treba razumeti v povezavi s prvim odstavkom 10. člena, ki se nanaša na vračanje podjetij lastnikom. Če je bilo tako podjetje podržavljeno iz razlogov, ki so navedeni v 8. členu ZRP, je to podlaga za denacionalizacijo. Ker tako ni bila podana situacija iz 2. odstavka 10. člena ZRP, je tožnik na podlagi 1. člena tega zakona pridobil sporne terjatve in zahtevke. Sodišči prve in druge stopnje tudi nista ugotovili, da tožnik v tem postopku ne uveljavlja zahtevka, ki mu je bil že poravnan, oziroma bi mu lahko bil poravnan od tuje države. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 58/2003; v nadaljevanju ZPP).

Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo določbe Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46; v nadaljevanju ZZP). Ta zakon je v prvem členu določil, da je zaplemba premoženja lahko prisilni odvzem celotnega premoženja (popolnoma zaplemba) ali odvzem natančno določenega dela premoženja (delna zaplemba). V tožnikovem primeru je šlo za popolno zaplembo, kar pomeni, da je bilo zaplenjeno celotno premoženje. ZZP je državnim organom v 2. členu naložil, da morajo priskrbeti podatke o celotnem premoženju osebe, zoper katero je uveden postopek zaplembe premoženja. Tožnikov oče je bil v zaporu podrobno zaslišan o svojem premoženju in v roke pravne prednice tožene stranke (Federativne ljudske Republike Jugoslavije; v nadaljevanju država) so prešle vse listine, ki so se nanašale na terjatev za sovjetski bombaž. Ravnanje državnih organov je bilo predpisano in ti so ravnali tako, kot so ravnali. Dokazno breme na toženi stranki pa je, da niso kršili pravnih norm. Zmoten je zaključek, da tožnikov oče ne bi mogel uspeti proti posameznim kupcem med okupacijo prodanega blaga bodisi z vrnitvenimi bodisi z odškodninskimi zahtevki. Zmoten je tudi zaključek, da se zaplemba premoženja ne nanaša na to blago. Tu namreč ni šlo za zaplembo blaga, marveč za zaplembo terjatve, ki jo je imel tožnikov oče na podlagi ZRP. Imel je tudi natančen seznam kupcev, ki so od okupatorja kupili blago. Predvsem ni mogoče z gotovostjo trditi, da z vrnitvenimi zahtevki ne bi uspel. Vsekakor pa bi uspel z odškodninskimi zahtevki. Kupci blaga so bili v največjem številu trgovci, ki so dobro vedeli, da kupujejo blago, ki ga je zaplenil okupator. Zato je pravilen zaključek pritožbenega sodišča v prejšnjem sklepu, da ni mogoče šteti, da so bili kupci dobroverni glede pravne legitimacije prednika. Po prvem členu ZRP je bil zato tožnikov oče upravičen bodisi do vrnitvenega bodisi do odškodninskega zahtevka. Ker pa mu je bila izrečena kazen zaplembe premoženja, teh zahtevkov ni mogel uveljaviti.

Tožnikov oče je bil kot direktor za plan pri Generalni direkciji za tekstilno industrijo dovolj sposoben, imel pa je tudi potrebno znanje, da je vedel, kaj storiti za zaščito svojega premoženja. Tako je poslal opomin pred tožbo firmi C. iz K. z dne 8.12.1945, ki ga je tožnik predložil s pripravljalno vlogo z dne 8.1.1996. Dopis Okrajnega narodnoosvobodilnega odbora K. z dne 15.12.1945 dokazuje, da je takratna izvršilna oblast posegala na področje zakonodajne in sodne oblasti, vendar so sodišča kljub temu tožnikovega očeta napotila na uveljavljanje njegovih pravic s civilno tožbo. Teh postopkov zaradi zaplembe premoženja ni mogel sprožiti. Zato ni mogoče vnaprej zaključevati, da bi bili vsi postopki v civilnih pravdah neuspešni. Veliko dokazov obstaja, da so zaradi uveljavljanja novega sistema ocenili ZRP kot moteč in so v praksi na vse načine poskušali onemogočiti njegovo izvajanje. Čeprav je to splošno znano, je tožnik predlagal zaslišanje priče A. Z., ki je bil takrat pomočnik ministra za trgovino Bosne in Hercegovine. Ta priča bi lahko podrobno povedala o ravnanjih takratne izvršilne oblasti. Bistveno pa je, da je imel tožnikov oče znane tožence, pravno podlago ter da so obstajala tudi sodišča, ki bi nudila pravno varstvo njegovim zahtevkom. Vendar sodišči prve in druge stopnje sploh nista pojasnili, zakaj menita, da stopnja gotovosti uspeha v civilnih postopkih pri izterjavi terjatev ni podana. Ta opustitev predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačen je tudi zaključek pritožbenega sodišča, da bi tožnik in njegov oče lahko uveljavila pravice po ZRP preko svojcev oz. pooblaščencev. Sodišče je tu prezrlo splošno znana dejstva o takratnih družbenopolitičnih razmerah in stiskah takratnih obsojencev.

Tožnik je sodišču predložil dopis Ministrstva za finance Okrajnemu sodišču v K. z dne 11.10.1949, v katerem je navedeno, da poteka likvidacijski postopek za terjatve njegovega očeta do tujih držav. Računov glede terjatve za sovjetski bombaž v tem spisu ni, ker je bila medtem likvidirana. Jugoslovanske in sovjetske oblasti so bile namreč do leta 1948 v najboljših odnosih in Sovjetska zveza je tedanji državi dobavljala bombaž, tako da bi država lahko prišla do poplačila terjatve, ki je nastala v letu 1941. Toda namesto, da bi ga dobavila v Jugoslavijo, ga je prodala Bolgarom (kar izhaja iz sodišču že predloženih dopisov). Nesmiselno je tudi, da bi tožnikov oče to terjatev zamolčal. Pri njej so bile namreč udeležene vse jugoslovanske predilnice, saj je šel posel preko P. v Beogradu, katerega arhiv je prešel v posest države. Zunanje terjatve (švicarska, avstrijska in sovjetska) so jasen dokaz, da premoženje tožnikovega očeta ni bilo skrbno zaplenjeno. Tožnik je navedel in zaslišan kot stranka tudi potrdil, kdo je bil dobavitelj spornega bombaža iz Sovjetske zveze in za kakšen posel je šlo. Sodišče prve stopnje pa ni obrazložilo, zakaj ne zadoščajo tožnikove navedbe in predlagani dokazi. Navedba, da ti ne zadoščajo, pa ne predstavlja zadostne obrazložitve.

Z bombažem, ki je bil prodan š. tekstilni tovarni, se sodišče ni ukvarjalo, marveč je le zaključilo, da je zahtevek tudi v tem delu neutemeljen. Enako je storilo pritožbeno sodišče. Ta del sodbe je zato neobrazložen. Terjatev do P. Š. L. izhaja iz 11. točke bilance z dne 31.8.1941, ki jo je sestavil revizor H. W. iz Beljaka, potrdil pa A. G. z izjavo z dne 12.6.1961 pred Okrajnim sodiščem v Kranju.

Terjatev proti P. Š. L. je obstajala, pravno podlago za njeno uveljavitev pa je dajal drugi odstavek 1. člena ZRP. Arhiv Republike Slovenije (fond AS 260) ima o tem dokumente, ki jih je tožnik sodišču predložil med pritožbenim postopkom.

Tudi povojna nahajališča strojne opreme so bila tožniku in njegovemu očetu deloma znana, kar vse je tožnik pojasnil v vlogah v tem pravdnem postopku. Za del strojne opreme sicer ni bilo znano, kje se nahaja, vendar bi tožnikov oče izvedel tudi za te lokacije, če ne bi bilo krivične obsodbe. Tudi zahtevki za vrnitev strojne opreme so bili predmet zaplembe. Če tožnikov oče ne bi bil zaprt, bi gotovo našel preostale stroje. To dokazuje dejstvo, da je kljub prezaposlenosti in uradnim potovanjem do aretacije našel veliko svojega premoženja oziroma dokaze o tem premoženju. Delavci v njegovi tovarni so bili zelo lojalni in so mu priskrbeli celo dokaze o razpolaganju komisarja nemškega okupatorja s premoženjem. Tožnik je to pojasnil v pripravljalni vlogi z dne 31.8.1995, pa tudi ko je bil zaslišan kot stranka. Sicer pa tekstilni stroji niso manjše potrošno blago, ki bi ga bilo mogoče skriti, marveč proizvajalno sredstvo. ZRP je v 3. členu izrecno določal, da je vsakdo dolžan premoženje, na katerega se ta zakon nanaša, prijaviti in izročiti pristojni upravni narodnega imetja (ne glede na to, ali je to premoženje kupil ali na katerikoli način pridobil v posest).

Iz postopkov, ki tečejo pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani (Nz 280/93, Nz 835/93 in Nz 157/94), je razvidno, kako malomarno so organi države popisali zaplenjeno premoženje. Premoženja, ki je predmet tega postopka, pa sploh niso uradno popisali, bržkone zato, ker je po njihovem zadoščala generalna zaplemba. Tožnik se zato sklicuje tudi na 26. člen Ustave RS, ki določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu je bila povzročena s protipravnim delovanjem državnega organa. Tudi glede tistega dela zahtevka, ki se nanaša na odvzeto strojno opremo, je pritožbeno sodišče (pa tudi sodišče prve stopnje) zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena.

Tožnik še meni, da se postopek ni odvijal v razumnem roku ter oporeka stališčem pritožbenega sodišča, da je z načinom pravdanja (tudi) sam prispeval k njegovi dolgotrajnosti.

Tožena stranka je odgovorila na revizijo ter navaja, da je že v odgovoru na pritožbo opozorila, da v sodbi ni pravilno označena. Njen pravilni naziv je Republika Slovenija (brez pojasnjevalnega dodatka).

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Z revizijskimi trditvami, s katerimi tožnik polemizira s stališči pritožbenega sodišča o vzrokih za dolgotrajnost postopka, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo. Za odločanje o utemeljenosti revizije je namreč irelevantno, ali je bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku. Nevredne obravnavanja bi bile tudi tiste trditve tožene stranke, ki jih kot edine pomembne v tej zadevi vidi vlagateljica odgovora na revizijo, namreč, da pojasnjevalni dodatek resorskega ministrstva pri njeni oznaki ni potreben. Res je, ni potreben. Vendar tak, kakršen je, nikakor ne vzbuja dvomov, da je tožena stranka Republika Slovenija. Kot tožena stranka namreč ni označeno Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije, marveč Republika Slovenija, Ministrstvo za pravosodje. Nenazadnje se je Javno pravobranilstvo kot zastopnik Republike Slovenije vseskozi udeleževalo postopka in zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 21.11.1996, v kateri je bila kot tožena stranka označena Republika Slovenija, Ministrstvo za pravosodje, tudi vložilo pritožbo.

Dejansko podlago svojega zahtevka je tožnik natančno preciziral v svoji vlogi z dne 18.1.2001, ko je navedel: "Da tožnik zahteva plačilo odškodnine za določene stroje v tem pravdnem postopku, je razlog v tem, da tožena stranka ob generalni zaplembi S. premoženja ni ravnala na skrben način in vse to popisala ..." Tako dejansko podlago zahtevka je nato ponovil še na naroku za glavno obravnavo dne 29.1.2001, ko je pojasnil: "V vseh nepravdnih postopkih tožeča stranka uveljavlja navadno škodo za stvari, ki so bile s strani države izrecno popisane. Ostalo pa uveljavlja v tem postopku." Da je podlaga zahtevka razveljavitev kazni zaplembe premoženja, izhaja končno tudi iz revizijskih navedb, ko tožnik poudarja, da ne uveljavlja povrnitve škode, ki mu jo je med 2. svetovno vojno povzročil okupator, marveč zahteva (le) tisto, česar zaradi zaplembe premoženja ni mogel uveljaviti, pa bi v skladu z ZRP to lahko uveljavil. To še posebej poudarja na 5. strani revizije, ko izraža nestrinjanje s stališčem pritožbenega sodišča, da je relevantna le dejanska zaplemba premoženja. Meni namreč, da je bilo z zaplembo premoženja zajeto vse, kar ni bilo izrecno izvzeto iz zaplembe, torej tudi vse terjatve in zahtevki, ki jih je imel na podlagi ZRP, in ki so (kot predhodno vprašanje) predmet tega postopka.

Dejanska podlaga tožbenega zahtevka je torej naslednja: a) tožniku in njegovemu pravnemu predniku (v nadaljevanju očetu) je bila izrečena kazen zaplembe celotnega premoženja (popolna zaplemba), nato pa razveljavljena; b) premoženje, katerega vrnitev zahteva v tem postopku, predstavljajo terjatve in zahtevki, ki so bili zaplenjeni, ne pa tudi popisani v skladu z ZZP in c) te terjatve in zahtevki so nastali: 1.) zaradi pravnih in dejanskih dejanj nemškega okupatorja med 2. svetovno vojno, ko so bile določene stvari med komisarsko upravo S. tovarne prodane (blago v vrednosti 2.327.364 USD in bombaž v vrednosti 426.559,00 USD), ali so po zaplembi s strani okupatorja na kak drug način prešle v posest (ali tudi v last) drugih oseb (strojna oprema v vrednosti 738.807,64 USD), ter 2.) iz pogodbe o nakupu bombaža iz Sovjetske zveze, ki je bil plačan z akreditivom (v vrednosti 465.060,00 USD - vsi navedeni zneski so povzeti po obrazložitvah sodb sodišča druge in prve stopnje, a se, razen zneska, ki se nanša na strojno opremo /738.807,64 USD/ razlikujejo od tistih, ki jih uveljavlja tožnik - gl. prip. vlogo z dne 30.10.1996).

Ob tako opredeljeni dejanski podlagi zahtevka (na katero je seveda sodišče vezano - prim. prvi odstavek 2. člena in 7. člen ZPP) prihajajo v poštev naslednja normativna izhodišča:

1.) Tožnik uveljavlja pravico do vrnitve premoženja, ki je bilo njemu in njegovemu očetu odvzeto z izrekom kazni zaplembe premoženja (145. člen ZIKS). Ta pravica nima odškodninskega značaja, pač pa je izvedena iz instituta neupravičene pridobitve. 145. člen ZIKS po svoji vsebini pomeni materialnopravno določbo, ki določa, da se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem; če pa vrnitev premoženja ali njegovih posameznih delov dejansko ali pravno ni več mogoča, imajo upravičenci pravico do povračila, ki predstavlja dejansko vrednost zaplenjenega premoženja po času izdaje odločbe o vrnitvi in po stanju v času zaplembe. Določba 145. člena ZIKS torej izključuje uporabo določb Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) o neupravičeni pridobitvi, ki priznavajo v primeru nemožnosti vrnitve le nadomestitev vrednosti dosežene koristi, in samostojno ureja obseg in način vrnitve zaplenjenega premoženja, potem ko je bila kazen zaplembe premoženja s pravnomočno odločbo razveljavljena.

2.) Zato je bistveno vprašanje, kakšno in kolikšno je bilo premoženje, ki ga je zajela zaplemba, v konkretnem primeru torej, ali je zaplemba zajela tudi sporne terjatve in zahtevke. Ker pravica do vrnitve zaplenjenega premoženja ni pravica do povrnitve škode, se tudi problem protipravnosti in vzročne zveze tu ne pojavlja s tako vsebino, ki je značilna za odškodninsko pravo (razglabljanja pritožbenega sodišča o teoretskih izhodiščih vzročne zveze in revizijska kritika teh razglabljanj so zato irelevantna).

3.) Glede na to, da je bilo tožniku in njegovemu očetu zaplenjeno celotno premoženje (popolna zaplemba - prvi odstavek 1. člena ZZP), se zastavlja vprašanje, ali je zaplemba zajemala tudi tisto premoženje, glede katerega ni bil izpeljan postopek izvršitve te kazni, kot so ga določali 14. do 26. člen ZZP. Iz prvega odstavka 1. člena ZZP, ki je govoril o odvzemu celotnega premoženja, drugega odstavka istega člena, ki je določal, da je treba kot premoženje razumeti vse premoženjske pravice, potem drugega člena, ki je organu, ki je izrekal zaplembo, nalagal, da mora priskrbeti podatke o celotnem premoženju, zlasti pa iz prvega odstavka 5. člena, da preide zaplenjeno premoženje v državno last s svojimi aktivi in pasivi in iz 8. člena, da s pravnomočno sodbo, s katero je izrečena zaplemba, pridobi država lastninsko pravico na zaplenjenem premoženju, kakor tudi ostale premoženjske pravice, ki so obsežene z zaplembo, nedvomno izhaja, da so bile predmet zaplembe tudi terjatve in druge premoženjske pravice (med njimi vsekakor tudi one, ki jih je v pravni red, kakršen je bil takrat, vpeljal ZRP). Ko so sodišča izrekala kazen zaplembe premoženja, v sodbi niso določila njenega obsega in vsebine, ker se je to ugotavljalo v postopku za izvršitev kazni (prim. Bilten VS BiH 1967, 13, s. 5 - cit. po Bavcon, Šelih, Bele, Kazenski zakon SFRJ s pojasnili, sodno prakso in literaturo, ČZ Uradni list, Ljubljana 1984 str. 112).

Zaplembo pa je sodišče izvršilo v posebnem oficioznem in enostranskem postopku, katerega cilj je bil dejanski prehod zaplenjenega premoženja v dejansko razpolagalno sfero države, ki je postala "lastnica" zaplenjenega premoženja že s pravnomočno sodbo, s katero je bila izrečena zaplemba (prim. 8 člen ZZP). Postopek izvršitve tedaj ni bil pravno (v smislu pridobitve zaplenjenih pravic), marveč zgolj dejansko konstitutiven. Z njegovim uspešnim zaključkom je država pridobila dejansko možnost izvrševanja vseh tistih upravičenj, ki so tvorila vsebino vsake od pravic iz zaplenjenega premoženja (pravno možnost je pridobila že s pravnomočnostjo odločbe o zaplembi). Dejanja sodnega odposlanca in sodišča, ki je izvršilo zaplembo, so bila sicer procesna dejanja, a ta razen publicitetnih učinkov prenosa posesti (izročitev premoženja v posest državnemu organu, ki je bil pristojen za upravljanje tega premoženja) in vpisa pravic v javno knjigo (zemljiško knjigo ali ladijski register) niso imela konstitutivnih materialnopravnih učinkov.

To pa pomeni, da so bile tožniku in njegovemu očetu zaplenjene tudi vse terjatve in druge pravice, ki so jima pripadale do trenutka, ko je bila izrečena kazen zaplembe, ne glede na to, kako je bil nato izpeljan postopek izvršitve zaplembe. Tudi če določeno premoženje ni bilo popisano, ocenjeno in nato izročeno za njegovo upravo pristojnemu državnemu organu, to ne pomeni, da ni bilo zaplenjeno. Država je namreč na podlagi 8. člena ZZP pridobila vse pravice, ki so tvorile zaplenjeno premoženje. Pridobila je tedaj tudi terjatve in z ZRP priznane pravice. Tožnik in njegov oče s temi pravicami (spornimi terjatvami in z ZRP priznanimi pravicami) pravno nista mogla ne razpolagati niti jih izvrševati. Tega nista mogla niti med kazenskim postopkom in celo pred njim, saj je ZZP v 9. členu kot civilno sankcijo določal ničnost vseh pravnih poslov, ki bi preprečevali ali oteževali morebitno oziroma pričakovano zaplembo, v 27. členu pa predpisoval celo zaporne kazni za taka dejanja. Če tožnik in njegov oče s spornimi pravicami niti pred zaplembo premoženja nista smela razpolagati (npr. odpustiti dolg, brezplačno cedirati terjatve), potem tega toliko bolj nista mogla po izrečeni zaplembi.

Po drugi strani pa je imela takratna država vse pravne (8. člen ZZP) in dejanske (14. do 26. člen ZZP) možnosti za izvrševanje zaplenjenih pravic. Če tega ni storila, njene tedanje opustitve ne morejo škoditi tožniku, ki uveljavlja vrnitev zaplenjenega premoženja. Kot že rečeno, je namreč cilj določb ZIKS o pravici do vrnitve zaplenjenega premoženja vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če ne bi bilo prehoda premoženja iz obsojenčeve v državno oziroma zavezančevo pravno sfero. Ta pravica je namreč izpeljana iz ustavno varovane pravice do rehabilitacije in odškodnine tistim, ki so bili po krivem obsojeni (30. člen Ustave RS - Uradni list RS/I št. 33/91 - Uradni list RS, št. 24/2003), ki daje splošno pravico do povrnitve vse škode. Revizijsko sodišče zato zavrača stališče pritožbenega sodišča, da je pogoj pravice zahtevati vrnitev zaplenjenega premoženja, "da je bilo premoženje res ("res" je tu očitno mišljeno kot "dejansko" - prip. VS RS) zaplenjeno oziroma da bi tedanja država s tem premoženjem bila okoriščena ali ga odsvojila", ter nato iz tega izpeljan zaključek, da "reparacijski zahtevki v zvezi s prodanim blagom niso bili zaplenjeni ali odvzeti" in da tisti del zahtevka, ki se nanaša na stroje in aparate v vrednosti 738.807,64 USD, ni utemeljen tudi zato, ker "tožnik ni predložil oz. zatrjeval obstoja listine, na podlagi katere bi ta odškodninski zahtevek tedanja oblast dejansko zasegla".

4.) Seveda pa to ne pomeni, da je tožnik upravičen tudi do vrnitve vrednosti tistih terjatev, ki mu jih je kljub zaplembi uspelo izterjati (npr. terjatev za tekstilno blago, ki ga je komisar dobavil iz kranjske tovarne firmi K. v B.); namen vrnitve zaplenjenega premoženja kot podvrste instituta neupravičene pridobitve je namreč restitucija, kar pomeni, da upravičenec do vrnitve ne sme dobiti več od tistega, za kar je bil dejansko prikrajšan. Premoženje, ki je kljub zaplembi na kakršenkoli način ostalo v njegovi pravni ali dejanski premoženjski sferi, ali se je tja vrnilo, seveda ne more biti predmet vrnitve. A ker je to ugovor nenastale pravice, nosi zavezanec (tožena stranka) dokazno breme za vsa tista dejstva, ki tak ugovor substancirajo.

5.) Tožnikov zahtevek je mogoče razdeliti na tri dele (vendar ne po ključu, kot ga je za razdelitev uporabilo pritožbeno sodišče): na del, ki se nanaša na zaplenjene terjatve in zahtevke, ki so nastali zaradi okupatorjeve prodaje blaga in bombaža (2.327.364 USD in 426.559 USD), na del, ki se nanaša na strojno opremo (738.807,64 USD) ter na del, ki predstavlja zaplenjeno terjatev za dobavo že plačanega bombaža iz Sovjetske zveze (465.060 USD). Utemeljenost zahtevka je tako odvisna od obstoja in dejanske izterljivosti teh terjatev in zahtevkov. Če namreč terjatve in zahtevki niso obstajali, tudi niso bili zaplenjeni, če pa niso bili izterljivi, potem ni bilo premoženjskega prikrajšanja na eni in okoriščenja na drugi strani.

Obstoj terjatev in zahtevkov (kar je pravno vprašanje) je urejal ZRP. V 1. členu je določal, da se vse premoženje fizičnih in pravnih oseb na območju Federativne ljudske Republike Jugoslavije, katero so lastniki morali zapustiti med okupacijo države, premoženje, ki so ga takim osebam odvzeli proti njihovi volji za plačilo ali brez plačila okupator ali njegovi pomagači iz rasnih, verskih, narodnostnih ali političnih razlogov, in premoženje, ki je pod pritiskom okupatorja s pravnim poslom ali sicer prešlo v last druge osebe, takoj vrača lastnikom oziroma uživalcem, ne glede na to, kdo si to premoženje in na kakšni podlagi lasti na dan, ko dobi veljavo ta zakon.

Določba se torej nanaša na premoženje: a) ki so ga lastniki morali zapustiti, b) ki jim ga je proti njihovi volji odvzel okupator (bodisi za plačilo ali brezplačno), c) ki je pod pritiskom okupatorja (kar pomeni zaradi neposrednih dejanj okupatorja) prešlo v last drugih. To premoženje (seveda le tisto, ki se je fizično nahajalo na območju tedanje države /glede premoženja, ki je bilo med okupacijo Jugoslavije s silo prenešeno v Nemški Reich in ni bilo restituirano, sta vladi FLRJ in Zvezne Republike Nemčije sklenili sporazum o ureditvi odškodninskih zahtevkov za restitucije, ki jih ni mogoče uresničiti in zahtevkov zoper nemško obračunsko blagajno - Uradni list FLRJ, Mednarodne pogodbe, 22.8.1956/), je ostalo tedanjim lastnikom (oziroma so ti z uveljavitvijo ZRP ponovno ex lege pridobili izgubljeno lastninsko in druge pravice), ki so svoje zahtevke glede tega premoženja uveljavljali na okrajnih sodiščih. V primeru pa, da je bilo premoženje uničeno, poškodovano, ali ga ni bilo mogoče najti, je smel lastnik svoj odškodninski zahtevek proti odgovornim osebam uveljavljati s civilno tožbo, ne da bi izgubil pravico uveljavljati ta zahtevek v postopku o vojni škodi (četrti odstavek 1. člena ZRP). Uveljavljanje odškodninskih zahtevkov je prišlo tako v poštev tedaj, ko bi bil sicer utemeljen vrnitveni zahtevek (prvi odstavek 1. člena ZRP). Če pa niti odškodninskega zahtevka ni bilo mogoče vložiti, je upravičencu do odškodnine ostal še postopek o vojni škodi. Vendar takega postopka tedanja oblast ni sprejela (seveda tudi ne materialnopravnih določb o vojnih reparacijah).

Od pravila o vračanju premoženja je ZRP poznal dve relevantni izjemi. Prvo je določal 3. člen, po katerem se premoženje ob določenih pogojih izjemoma ni vrnilo, temveč je prešlo v državno last. Drugo izjemo je določal drugi odstavek 10. člena, po katerem industrijska, trgovska, obrtna podjetja in obrati, ki so med okupacijo poslovala, niso smela zahtevati povračila prodanih premičnin, tudi ne tedaj, če so bila od okupatorja stavljena pod komisarsko upravo.

Na prvi pogled se zdi, da bi v konkretnem primeru utegnili priti v poštev obe izjemi. Prva zato, ker ni rečeno, da bi bilo tožniku in njegovemu očetu med okupacijo odvzeto premoženje (npr. strojna oprema) sploh vrnjeno, druga pa, ker je S. tovarna med vojno poslovala.

Vendar pri odločanju o vrnitvi zaplenjenega premoženja prva izjema tožniku ne bi smela škoditi. Če namreč njemu in njegovemu očetu premoženje ne bi bilo vrnjeno iz razlogov, ki jih je določal 3. člen ZRP, bi to pomenilo podržavljenje tega premoženja, kar bi imelo za posledico nastanek pravice do denacionalizacije (22. točka prvega odstavka 3. člena - Zakona o denacionalizaciji - Uradni list RS/I, št. 27/91 - Uradni list RS, št. 54/2002). Ker pa je namen 145. člena ZIKS odpraviti posledice neupravičeno izrečene zaplembe premoženja, je treba pri odločanju o vračanju zaplenjenega premoženja upoštevati tudi pravice, ki bi jih imel tožnik kot denacionalizacijski upravičenec, a jih samo zaradi zaplembe ni pridobil. Drugačno stališče bi pomenilo, da je tisti, ki mu je bila neupravičeno izrečena kazen zaplembe premoženja, v slabšem položaju od onega, ki mu je bilo premoženje podržavljeno na podlagi 3. člena ZRP. To pa bi bilo v nasprotju z ustavno zajamčenim enakim varstvom pravic (22. člen Ustave RS).

Drugače je z drugo izjemo. Resda se določba 2. odstavka 10. člena ZRP ne nanaša na posamezne premoženjske pravice, marveč na podjetje kot premoženjsko maso (universitas facti), ki je nosilec gospodarske funkcije, torej objekt v pravnem prometu. Vendar logika tega predpisa ni v tem, da če je bil predmet vračanja podjetje (kot organizirano premoženje za doseganje cilja trgovinskopravnega subjekta), prodaja ni vplivala na vrednost s strani okupatorja subjektu trgovinskega prava odvzetega in nato po določbah ZRP vrnjenega podjetja, marveč v tem, da se povračilni zahtevki (bodisi vrnitveni bodisi odškodninski) za prodane premičnine izključijo vselej, kadar izvirajo iz poslovanja med okupacijo delujočega podjetja. Za izključitev takih zahtevkov je torej potrebno dvoje: 1. da je podjetje med okupacijo poslovalo (tudi če je bilo od okupatorja stavljeno pod komisarsko upravo) in 2. da je bila premičnina (na katero se nanaša /neutemeljen/ povračilni zahtevek) prodana v okviru poslovanja med okupacijo delujočega podjetja.

V konkrentem primeru sta bila izpolnjena oba pogoja. S. tovarna je med okupacijo poslovala. Resda z drugačno dejavnostjo, vendar je za pojem poslovanja bistveno, da podjetje kot organizirana premoženjska masa podjetniško deluje. Ali ima to delovanje takšno ali drugačno obliko dejavnosti (izdelovanje tekstilnih izdelkov ali izdelovanje izdelkov, ki so potrebni za vojaško industrijo), pa je za sam pojem poslovanja nepomembno.

Izpolnjen pa je tudi drugi pogoj. Blago in bombaž sta bila prodana pod komisarsko upravo podjetja, torej v času njegovega poslovanja. Dejstvo, da je bilo podjetje potem (leta 1944) likvidirano (tovarna zažgana, stroji in zaloge blaga pa razprodani), ne vpliva na povračilne zahtevke glede tistih premičnin, ki so bile prodane (še) v času, ko je podjetje poslovalo.

Ob takem tolmačenju 2. odstavka 10. člena ZRP se pokaže, da je pravilen zaključek sodišč druge in prve stopnje, da terjatvi, ki ju predstavljata vrednost med okupacijo prodanega blaga in vrednost škofjeloški tekstilni tovarni med vojno prodanega bombaža, nista obstajali. Ker zato nista bili zaplenjeni, tudi ne moreta biti predmet vrnitve. To sta sodišči druge in prve stopnje razumljivo pojasnili. Zato tudi ni utemeljen revizijski očitek, da nista navedli, zakaj "stopnja gotovosti uspeha v civilnih postopkih pri izterjavi teh terjatev ni izkazana", oziroma da sta pavšalno navedli, da ti terjatvi ne obstajata. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni utemeljen.

Drugače je glede pravnega zaključka sodišč druge in prve stopnje, da (pred vojno nastala) terjatev za dobavo sovjetskega bombaža, ki je sicer obstajala, ni bila zaplenjena, ker da listine v zvezi s to terjatvijo niso bile zasežene (gl. razloge pod 3. na straneh 7, 8 in 9). Vendar je obstoj terjatev in zahtevkov v času, ko je bila izrečena zaplemba premoženja, samo prvi pogoj za utemeljenost povračilnega zahtevka. Drugi pogoj je namreč njihova dejanska izterljivost. Tu se revizijsko sodišče strinja z naziranjem pritožbenega in prvostopnega sodišča, "da seže odgovornost tožene stranke tako daleč, kot je bilo mogoče v tedanjih okoliščinah in razmerah doseči povračilo premoženja" (pritožbeno sodišče), ter "da je tožena stranka dolžna povrniti samo tisto in toliko, kolikor bi tožniku in njegovemu očetu uspelo izterjati ob normalnem teku stvari" (sodišče prve stopnje).

Glede terjatve, ki jo predstavlja vrednost dobave bombaža iz Sovjetske zveze (465.060,00 USD) je sodišče prve stopnje navedlo, da se tožnikov oče zaradi izredne zaposlenosti ni ukvarjal z vračilom denarja. Ugotovilo je tudi, da čeprav je sovjetski bombaž v letih 1945 in 1946 prihajal (šlo naj bi za skupno akcijo države in podjetnikov), sama zaključnica, na katero se je tožnik skliceval, ne zadostuje za dokaz, da bi izterjava uspela. To dokazno oceno je sprejelo tudi pritožbeno sodišče, ki je pojasnilo, "da predložena zaključnica ne pomeni potrditve zatrjevanih dejstev. Če bi bil posel izvršen, bi tožnik lahko predložil dokaze, saj sam trdi, da je njegov oče prisostvoval sestankom na ministrstvu, katerega uslužbenec je bil. Nenazadnje je tožnik tudi sam povedal, da je oče nekatere posle uspel realizirati, za ruski bombaž pa mu ni uspelo". Tej argumentaciji ni mogoče očitati nerazumljivosti ali pomanjkljivosti (kar zatrjuje revident). Ker pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP) je jalovo tudi vsebinsko oporekanje dokazni oceni.

Pač pa je zmoten zaključek sodišč druge in prve stopnje, da tožnik ni upravičen do povrnitve vrednosti s strani nemškega okupatorja zaplenjenih strojev in aparatov (738.807,64 USD), ker da ni predložil oziroma zatrjeval obstoja listine na podlagi katere bi tedanja oblast ta odškodninski zahtevek dejansko zasegla. Zaradi neupoštevanja pravil o materialnem dokaznem bremenu pa je nepravilno tudi stališče pritožbenega sodišča, da je treba nejasnost, ali je poravnava, ki jo je tožnik sklenil z Zvezno Republiko Nemčijo glede odškodnine, vsebovala tudi "izginule" stroje in predmete, pripisati v škodo tožniku (gl. točko 4 na 9. strani). Glede te terjatve (strojna oprema v vrednosti 738.807,64 USD) so razlogi sodbe sodišča prve stopnje tudi preskopi. To sodišče je namreč navedlo le, da ga tožnik "ni prepričal, da bi v tedanjih ekonomskih in družbenih razmerah in v stanju, v kakršnem se je znašel, v civilnih postopkih, na katere je bil napoten, zagotovo uspel", pritožbeno sodišče pa, da bi tožnikovemu očetu le hipotetično uspelo izslediti in izterjati posestnike premičnin (strojne opreme).

Glede na to, da so razlogi sodb sodišč druge in prve stopnje o dejanski izterljivosti terjatve, ki se nanaša na strojno opremo v vrednosti 738.807,64 USD pomanjkljivi (verjetno tudi zato, ker se zaradi zmotnega materialnopravnega naziranja, da ta terjatev ni bila zaplenjena, dejanska izterljivost ni zdela pomembna), je revizijsko sodišče v tem delu reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, s katerim je zavrnjen zahtevek za plačilo tolarske protivrednosti 738.807,64 USD, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 379. člena in 2. odstavek 380. člena ZPP), sicer pa je revizijo zavrnilo.

Glede na dosedaj povedano posebni napotki za nadaljnje delo niso potrebni.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 65. člena ZPP.