Jedro

V smislu 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 se upošteva zgolj višina glavnice.

V skladu z upravno sodno prakso revizija ne more biti dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila, kar pomeni, da tudi splošna razlaga procesnih bremen in načel ne more biti razlog za dovoljenost revizije.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka dne 11. 4. 2008 vložila revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 11. 9. 2007, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo z dne 11. 4. 2003. Z njo je Davčni urad Kranj tožniku naložil plačilo razlike davka na dodano vrednost za tam navedena obdobja na podlagi 37. in 39. člena Zakona o davku na dodano vrednost - ZDDV.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu Up-858/08 z dne 3.6.2008 ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Tožena stranka navaja, da je revizija dovoljena po 1., 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. V skladu s 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Tožeča stranka v reviziji navaja, da obveznost v višini 1.745.738,00 SIT in obresti v višini 750.011,00 SIT vse s p.p. od leta 2001 dalje na dan vložitve revizije presega znesek 20.000,00 EUR. Vrhovno sodišče je v sklepu X Ips 680/2008 že zavzelo stališče, da se v smislu določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 upošteva zgolj višina glavnice, ta pa v obravnavanem primeru ne presega 20.000,00 EUR, kar pomeni, da revizija po tej določbi ni dovoljena.

7. V skladu z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve le, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Kot pomembno pravno vprašanje tožeča stranka navaja, vprašanje uporabe pravila o dokaznem bremenu in načela materialne resnice v davčnih in sodnih postopkih in je mnenja, da je sodišče v obravnavani zadevi glede navedenega vprašanja odločilo v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče je v sklepu X Ips 774/2008 že zavzelo stališče, da revizija ne more biti dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila, kar pomeni, da tudi splošna razlaga procesnih bremen (oziroma pravil) in načel ne more biti razlog za dovoljenost revizije. Glede neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje tožena stranka v potrditev svojih navedb niti ne navaja nobenih opravilnih številk zadev niti ne predloži sodnih odločb, iz katerih naj bi izhajala neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Gre torej za pavšalno navajanje, ki ni izkazano. Na podlagi navedenega tožena stranka ni izkazala pogoja za dovoljenost revizije, določenega v 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. V skladu s 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Tožeča stranka v zvezi s tem navaja, da ima velike težave z zagotavljanjem likvidnostnih sredstev za redno poslovanje, ker so ji bila z izvršitvijo prvostopne odločbe pobrana vsa likvidnostna sredstva, v višini več kot 20.000,00 EUR, in sedaj ne more normalno poslovati. Po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka s svojo navedbo ni konkretizirala kakšne težave naj bi ji nastale v primeru, da bo morala plačati naložen davek. Glede na pavšalne navedbe tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Iz tega razloga po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal tudi pogoja za dovolitev revizije določenega, v 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo tožeče stranke zavrglo kot nedovoljeno.

10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.