Jedro

Pogodbena kazen je pri denarni obveznosti izključena, saj naj bi funkcijo kaznovanja pogodbi nezveste stranke „opravljale“ že zakonske zamudne obresti in zato v primeru zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti ni dovoljeno kumuliranje pogodbene kazni z zamudnimi obrestmi. Vendar pa je pri tem potrebno ločevati, ko gre za denarne obveznosti po pogodbi ali pa za obveznosti zaradi odstopa od pogodbe. Pogodbi zvesta stranka z odstopom od pogodbe zaradi zamude z izpolnitvijo sicer izgubi temeljno upravičenje in dodatne pravice (zahtevke) zaradi zamude z izpolnitvijo (plačilo zakonskih zamudnih obresti), pridobi pa pravico zahtevati plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi neizpolnjene pogodbe. Glede na tako opredeljen namen prepovedi pogodbene kazni določene za denarne obveznosti (nekumuliranje z zakonskimi zamudnimi obrestmi) ni torej nobene ovire za dopustitev dogovorjene pogodbene kazni in je potrebno zahtevek tožeče stranke obravnavati po tej materialnopravni podlagi.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka spremeni tako, da: se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2005/02985 z dne 20. 04. 2005 razveljavi v 1. točki izreka za glavnico v višini 159.596,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05. 04. 2005 dalje do plačila ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 1.464,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 04. 2005 dalje do plačila ter se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne; je dolžna tožena stranka v 15ih dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 7.753,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbe v višini 1.434,00 EUR, v 15ih dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2005/02985 z dne 20. 04. 2005, ostane v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v višini 174.105,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05. 04. 2005 dalje do plačila in v 3. točki izreka za celotne izvršilne stroške v višini 1.697,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 04. 2004 dalje do plačila (1. točka izreka); je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 14.963,82 EUR v roku 15ih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2005/02985 z dne 20. 04. 2005 razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške postopka tožene stranke oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke ugodilo potem, ko je ugotovilo: da je tožeča stranka utemeljeno odstopila od pogodbe o poslovnem sodelovanju št. 001/2000 z dne 10. 01. 2000 (v nadaljevanju Pogodba); da obveznost tožene stranke plačati odškodnino po 8. členu Pogodbe ni obveznost plačila pogodbene kazni; da je tožena stranka zaradi kršitve Pogodbe (neplačila dveh računov št. 05-36-00002 z dne 03. 02. 2005 v znesku 1.547.490,00 SIT, A13, in računa št. 05-36-00003 z dne 07. 03. 2005 v znesku 1.628.283,00 SIT, A12) in posledično odstopa tožeče stranke od le-te odškodninsko odgovorna tožeči stranki v višini vtoževanega zneska.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje glede utemeljenega odstopa tožeče stranke od Pogodbe. Ta je v 8. členu kot pogoj za odstop tožeče stranke določala neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti s strani tožene stranke, kamor je šteti tudi neplačevanje računov, kot ene glavnih obveznosti tožene stranke po Pogodbi. Pri tem je potrebno upoštevati, da zakonske določbe o posledicah razdrtja/odstopa od pogodbe niso kogentne narave, še zlasti, ker zakon dopušča možnost dogovora o odstopnini, pogodbeni kazni, kar pomeni, da sta stranki prosti pri dogovarjanju njihove vsebine. Obravnavana (torej dopustna) pogodbena določba je jasna, v zvezi z njeno vsebino stranki nista podali nasprotujočih si navedb, zato ne gre za sporno določbo, ki bi terjala nadaljnje razjasnjevanje namena pogodbenih strank in zato stranki veže, tako kot se glasi (99. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, ki se skladno s 1060. členom Obligacijskega zakonika uporablja za presojo predmetnega razmerja). Tudi ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na neutemeljenost odstopa od Pogodbe zaradi izpolnitve neznatnega dela obveznosti tožene stranke. Neznatna izpolnitev namreč pojmovno ni mogoča pri obveznostih, kjer je predmet pogodbe deljiv. Pri takšnih obveznostih vsaka še tako neznatna izpolnitev v količini izpolnitve daje pogodbi zvesti stranki upravičenje, da uveljavlja neizpolnitev pogodbe glede manjkajočega dela (tako tudi M. Juhart v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003, 1. knjiga, str. 586). Navedeno v konkretnem primeru, upoštevaje, da je predmet obveznosti tožene stranke deljiv (vsakomesečno izplačilo provizij glede na prodajo proizvodnega programa), pomeni, da v zvezi s presojo utemeljenosti odstopa od pogodbe ni odločilna primerjava neizpolnitve dveh mesečnih obveznosti tožene stranke s celotno dobo izpolnjevanja obveznosti in dejstvom zavarovanja menične obveznosti, zato se pritožbeno sodišče do teh navedb pritožbe ni opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Bistveno za nadaljnjo presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je njegova materialnopravna opredelitev. Pritožbeno sodišče ne pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da denarni zahtevek tožeče stranke po 8. členu Pogodbe nima narave pogodbene kazni, ker da gre za denarno obveznost (neplačilo dveh računov) po 3. odstavku 270. člena ZOR. Pogodbena kazen je res izključena pri denarni obveznosti, saj naj bi funkcijo kaznovanja pogodbi nezveste stranke „opravljale“ že zakonske zamudne obresti in zato v primeru zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti ni dovoljeno kumuliranje pogodbene kazni z zamudnimi obrestmi. Vendar pa je pri tem potrebno ločevati, ko gre za denarne obveznosti po pogodbi ali pa za obveznosti zaradi odstopa od pogodbe. Pogodbi zvesta stranka/upnik z odstopom od pogodbe zaradi zamude z izpolnitvijo sicer izgubi temeljno upravičenje in dodatne pravice (zahtevke) zaradi zamude z izpolnitvijo (plačilo zakonskih zamudnih obresti), pridobi pa pravico zahtevati plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi neizpolnjene pogodbe (tako tudi N. Plavšak v Obligacijskem zakoniku s komentarju, GV založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, str. 234). Glede na tako opredeljen namen prepovedi pogodbene kazni določene za denarne obveznosti (nekumuliranje z zakonskimi zamudnimi obrestmi) ni torej nobene ovire za dopustitev dogovorjene pogodbene kazni in je potrebno zahtevek tožeče stranke obravnavati po tej materialnopravni podlagi.

Ob ugotovitvi, da je tožeča stranka utemeljeno odstopila od Pogodbe, s čimer se je izpolnil pogoj po 3. odstavku 8. člena Pogodbe, je potrebno nadalje upoštevati ugovore tožene stranke v zvezi z višino zahtevka oz. tako določene pogodbene kazni. Skladno z določbo 274. člena ZOR ima sodišče pooblastilo, da na dolžnikovo zahtevo zmanjša pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka. Četudi zakon uporablja dikcijo, da je potreben zahtevek dolžnika, gre za materialnopravni ugovor, ki ga lahko dolžnik poda tekom celotnega postopka (tako tudi II Ips 565/2000 z dne 14. 06. 2001). Tožena stranka je tekom postopka večkrat opozorila na pretiranost pogodbene kazni, in sicer je opozarjala na kršitev vestnosti in poštenja, ker da 8. člen Pogodbe določa plačilo 24. mesečnih provizij za nič dela tožeče stranke (tč. IX Pripravljalne vloge z dne 17. 10. 2005, list. št. 25), smiselno je uveljavljala pretiranost sankcije (razdrtje pogodbe in plačilo pogodbene kazni) zaradi neplačila zgolj dveh računov, katerih plačilo je bilo poleg tega še menično zavarovano in so bili vsi računi od sklenitve pogodbe do njenega razdrtja (5 let) plačani (tč. XIII Pripravljalne vloge z dne 29. 06. 2006, list. št. 33). Pritožbeno sodišče ugovoru tožene stranke pritrjuje.

Ker je namen pogodbene kazni, da pogodbi zvesti stranki olajša položaj v zvezi z dokazovanjem obstoja in obsega škode zaradi kršitve pogodbe, je pomembno merilo pri presoji primerne višine pogodbene kazni oz. njene (ne)sorazmernosti višina morebitne (potencialne) škode, ki pogodbi zvesti stranki zaradi kršitve pogodbe nastane (tako tudi N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2004, 2. knjiga, str. 244). Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da je potrebno ob presoji višine pogodbene kazni razumeti, da v zvezi s presojo sorazmernosti pogodbene kazni ni potrebno izvajati dokazov v smeri, kolikšno škodo je tožnik dejansko utrpel, pomembno pa je presoditi škodljive posledice ravnanja, za katerega je bila pogodbena kazen določena. V tej zvezi pritožbeno sodišče presoja, da sta se stranki s 1. členom Pogodbe dogovorili, da bo tožeča stranka pri njenem izpolnjevanju nastopala kot uvoznik, zastopnik in distributer izdelkov treh izvajalcev V., E. in O., prav ta funkcija pa določa njen nadaljnji položaj v zvezi z odstopom od Pogodbe oz. potencialno nastalo ji škodo. Po mnenju pritožbenega sodišča je namreč tožeči stranki položaj distributerja za območje Republike Slovenije omogočal dober pregled stanja / prodaje pogodbenih izdelkov na trgu ter poznavanje vseh udeležencev nastopajočih na tem istem trgu, zato bi tožeča stranka v takšni funkciji lahko poskrbela za takojšnjo nadaljevanje distribucije/prodaje blaga. Njena potencialna škoda v obliki izgubljenega dobička zaradi upada prodaje pa bi zajemala le kratko obdobje, ki bi bilo potrebno za izbiro novega prodajalca. Tega bi po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka lahko izbrala v zelo kratkem času in zagotovila nadaljnjo prodajo blaga. V Pogodbi določena kazen v višini 24 mesečnih provizij ne predstavlja ustreznega nadomestila potencialne škode ob odstopu od Pogodbe, ampak kvečjemu ustvarja podlago za neutemeljeno okoriščenje tožeče stranke, ki mu pravo ne daje in ne sme dati varstva.

Nadaljnji kriterij, ki lahko služi presoji (ne)sorazmernosti pogodbene kazni, je vprašanje krivde oz. pogodbene nediscipline pogodbi nezveste stranke (tako tudi S. Cigoj v Komentar obligacijskih razmerij, Ljubljana, 1984, 2. knjiga, str. 977 in 978). Pri tem se upošteva tudi mera, do katere je dolžnik vendarle izpolnil pogodbo. V zvezi s tem merilom pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da njena kršitev, t.j. neplačilo dveh računov upoštevaje pet letno izvajanje Pogodbe in s strani tožeče stranke neprerekano dejstvo rednih plačil predhodnih računov, ne predstavlja tolikšne pogodbene nediscipline, ki bi terjala plačilo pogodbene kazni v višini kar dvanajstkratnika neplačanih obveznosti, ampak je po mnenju pritožbenega sodišča ustrezna kazen primerljiva z višino neplačanih obveznosti (ki so bile sicer tožeči stranki pravnomočno prisojene po sodbi prvostopnega sodišča, opr. št. IX Pg 203/2008 z dne 27. 11. 2008 v zvezi s s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cpg 88/2009 z dne 21. 05. 2009).

Skladno z navedenim pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša primerna/sorazmerna pogodbena kazen znesek v višini povprečne dvomesečne provizije. Ker je tožeča stranka iz naslova pogodbene kazni po 8. členu Pogodbe zahtevala znesek 174.105,10 EUR, kar predstavlja 24 mesečnih provizij, znaša povprečna mesečna provizija 7.254,38 EUR, dvomesečna pa 14.508,76 EUR, kolikor je sodišče tožeči stranki tudi priznalo iz naslova pogodbene kazni zaradi kršitve Pogodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05. 04. 2005 dalje do plačila. Tako zmanjšana pogodbena kazen po mnenju pritožbenega sodišča v celoti zasleduje svoj namen, in sicer po eni strani varuje morebitno odškodninsko terjatev pogodbi zveste (tožeče) stranke za primer, ko nasprotna (tožena) stranka krši pogodbo ter hkrati sili to stranko k spoštovanju pogodbe.

Upoštevaje drugačno pravno kvalifikacijo spora, se izkažejo ostale pritožbene navedbe (ki izpodbijajo odločitev sodišča prve stopnje po odškodninski podlagi) za neodločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni odgovarjalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Sprememba odločitve v glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve v stroških postopka. Tožeči stranki je prvostopenjsko in pritožbeno sodišče prisodilo skupaj 25.433,41 EUR glavnice (10.924,65 EUR glavnice po pravnomočni sodbi opr. št. IX Pg 203/2008 z dne 27. 11. 2008 in 14.508,76 EUR glavnice po tej sodbi), kar upoštevaje vtoževani znesek 185.029,75 EUR predstavlja 13,75% uspeh. Ker višina v izpodbijani sodbi izračunanih izvršilnih in pravdnih stroškov tožeče stranke ni bila predmet pritožbenega izpodbijanja, je pritožbeno sodišče glede pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka glede na njen uspeh (13,75%) upravičena do povračila 233,44 EUR izvršilnih stroškov (od skupnih 1.697,71 EUR po 3. točki izreka sklepa o izvršbi) in do 2.057,53 EUR pravdnih stroškov (od skupnih 14.963,82 EUR). Toženi stranki je pritožbeno sodišče sladno s priglašenim stroškovnikom in upoštevaje Odvetniško tarifo priznalo pravdne stroške v višini 11.375,17 EUR, in sicer ti zajemajo: 1700 točk za ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 26. 04. 2005, 1700 točk za pripravljalno vlogo z dne 17. 10. 2005, 1350 točk za pripravljalno vlogo z dne 29. 06. 2006, 1700 točk za 1. narok za glavno obravnavo z dne 23. 11. 2006, 900 točk za narok za glavno obravnavo dne 22. 02. 2007, 100 točk urnine, 900 točk za narok za glavno obravnavo dne 10. 05. 2007, 2250 točk za odgovor na pritožbo z dne 04. 10. 2007, 900 točk za narok za glavno obravnavo dne 27. 11. 2008, potni stroški (Grosuplje – Ljubljana – Grosuplje) v višini 40 točk, 2250 točk za pritožbo z dne 19. 01. 2009, 2250 točk za odgovor na pritožbo z dne 17. 02. 2009, 900 točk za narok za glavno obravnavo z dne 27. 05. 2010, 80 točk odsotnost iz pisarne, 16,65 EUR potnih stroškov (Grosuplje – Ljubljana – Grosuplje), 2% materialnih stroškov, 20% DDV, 792,86 EUR (190.000,00 SIT) sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi, 205,17 EUR sodne takse za pritožbo z dne 19. 01. 2009, 821,00 EUR sodne takse za odgovor na pritožbo z dne 17. 02. 2009. Pritožbeno sodišče je glede pravdnih stroškov tožene stranke pred sodiščem prve stopnje odločilo, da je tožena stranka glede na njen uspeh (86,25%) upravičena do povrnitve 9.811,08 EUR stroškov (od skupnih 11.375,17), tožeča pa do 2.057,53 EUR stroškov (13,75 % od skupnih 14.963,82 EUR). Po pobotanju medsebojnih obveznosti je dolžna tožeča stranka toženi povrniti 7.753,55 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov postopka, zato je pritožbeno sodišče skladno z navedenim spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje v tč. 2. izreka izpodbijane sodbe in je odločilo, da se ta spremeni tako, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni tožeči povrniti znesek 7.753,55 EUR, po preteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je pritožba tožene stranke delno utemeljena v delu, v katerem napada odločitev sodišča prve stopnje v točki 1 izreka sodbe glede višine pogodbene kazni, ki presega višino dvomesečne provizije ter posledično v stroškovnem delu. Pritožbeno sodišče je zato odločitev sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo, v preostalem pa pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je upoštevaje spremembo sodbe v znesku glavnice (brez upoštevanja pravnomočne odločitve v delu 10.924,65 EUR) po 1. točki izreka sodbe pritožbo v uspela v 91,67% (zavrnjenih 159.596,89 EUR od 174.105,65 EUR), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožeča stranka toženi povrniti 1.434,00 EUR pritožbenih stroškov, od skupnih 1.563,86 EUR, ki zajemajo 2125 točk po Odvetniški tarifi za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov, 20% DDV ter 370,00 EUR stroškov sodne takse.