U-I-234/01

20. 5. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Miroslava Šeroda iz Maribora in drugih na seji dne 20. maja 2004

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega, tretjega in četrtega odstavka 144. člena, 145. člena in drugega odstavka 146. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99, 72/2000, 124/2000, 109/01, 108/02, 26/03 - ur.p.b., 135/03 in 20/04 - ur.p.b.) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudniki izpodbijajo prvi odstavek 144. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ- 1), ki določa pogoje, pod katerimi pridobijo pravico do invalidnine zavarovanci za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni in posebej, če je telesna okvara posledica bolezni ali poškodbe izven dela.

Izpodbijana tretji in četrti odstavek urejata pogoje, pod katerimi navedeno pravico pridobijo osebe zaradi poslabšanja telesne okvare med trajanjem zavarovanja, ki so jo imele pred vključitvijo v zavarovanje. Izpodbijani 145. člen razvršča telesne okvare glede na njihovo težo v osem skupin in določa, da se invalidnina odmeri glede na stopnjo in vzrok nastanka telesne okvare v času njenega nastanka. Drugi odstavek 146. člena določa, da znaša invalidnina, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela 70 % zneska, določenega za telesno okvaro iste stopnje, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Pobudniki menijo, da izpodbijane določbe povzročajo ustavno neutemeljeno neenakost naglušnih državljanov oziroma da so zavarovanci, pri katerih je nastala poškodba pri delu, v privilegiranem položaju, ker so zanje določeni blažji pogoji za pridobitev pravice do invalidnine in višji zneski invalidnine. Takšna ureditev naj bi bila diskriminacijska oziroma v neskladju z načelom enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave. Zaradi tega naj bi bila v neskladju tudi z 2. členom Ustave, po katerem je Slovenija pravna in socialna država.

2.Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pojasnjuje, da sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja temelji na zavarovalniških načelih. Osnovni pogoj za vstop v sistem je zaposlitev. Šele od tega trenutka naprej osebe postanejo zavarovanci in lahko uveljavljajo pravice po ZPIZ-1.

3.Razlikovanje ZPIZ-1 v zvezi z okvaro organizma, ki je lahko enako težka, če jo ima oseba od rojstva oziroma je nastala pred vstopom v zavarovanje ali če ta nastane v času zavarovanja, izhaja iz zavarovalniškega sistema. Različni pogoji za pridobitev pravice do invalidnine, določeni v prvem odstavku 144. člena ZPIZ-1, so v skladu s prevzemom odgovornosti delodajalca za poškodbe pri delu in poklicne bolezni. To ureja Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 56/99 in nasl. - ZVZD), ki daje podlago za uvedbo posebne prispevne stopnje za zavarovalno tveganje poškodbe pri delu in poklicne bolezni in zahteva ustrezno ureditev in konkretizacijo v ZPIZ-1 in Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92 in nasl. - ZZVZZ) ter Zakonu o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 5/96 in nasl. - ZPSV). Za poškodbo ali bolezen izven dela odgovarja zavarovanec sam. To je razlog za opredelitev različnih pogojev v prvem odstavku 144. člena in zneska invalidnine, ki je v odstotku določen v drugem odstavku 146. člena ZPIZ-1. Če gre za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen, dolžina delovne dobe ni pomembna, če pa gre za poškodbo izven dela ali bolezen, nastane tveganje za okvaro organizma izven delovnega časa zaradi vpliva izven dela, vendar med obdobjem rednega zavarovanja in plačevanja prispevkov. Zaradi zavarovanja v tem obdobju in zaradi tega, ker krivda ne izvira iz dela, ki ga delavec opravlja, so tudi pravice temu primerno nižje. Torej gre pri navedenem za temeljno načelo zavarovanja. Pri ureditvi po tretjem odstavku 144. člena so do invalidnine upravičeni le zavarovanci, pri katerih je prišlo do poškodbe v času zavarovanja oziroma se je poškodba, ki je bila nastala pred vključitvijo v zavarovanje, v času zavarovanja poslabšala. Bistven je čas nastanka poškodbe oziroma bolezni, saj se zavarovanje po ZPIZ-1 nanaša le na dogodke, ki nastanejo v času zavarovanja. Primerjava z vidika pravice do invalidnine med tako imenovanimi delovnimi invalidi in invalidi, pri katerih je bila poškodba nastala pred vstopom v zavarovanje, zato ni smiselna. Četrti odstavek 144. člena določa izjemo, ki se nanaša na poškodovanje enega oziroma kasneje tudi drugega parnega organa. V primeru dodatne prizadetosti še drugega parnega organa je okvara mnogo hujša od okvar posameznega organa. Zaradi mnenja medicinske stroke je ureditev v ZPIZ-1 enaka ureditvam na drugih področjih priznavanja pravic zaradi okvare parnega organa.

Pojasnila je poslal tudi Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

B.

4.ZPIZ-1 v prvem odstavku 3. člena določa, da se z obveznim zavarovanjem (na podlagi dela, prispevkov ter po načelih vzajemnosti in solidarnosti) zavarovancem zagotavlja med drugim tudi pravica za primer telesne okvare. Po prvem odstavku 143. člena istega zakona je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Po drugem odstavku pridobi zavarovanec, pri katerem nastane telesna okvara med zavarovanjem, pravico do denarnega nadomestila. Podrobnejše pogoje za priznanje pravice in odmero višine nadomestila urejajo členi, od katerih nekatere izpodbijajo pobudniki s pobudo. Ko pobudniki zatrjujejo, da je izpodbijana ureditev diskriminacijska, ker ugodneje ureja položaj zavarovancev iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pri katerih je nastala telesna okvara zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, ne nasprotujejo tej ureditvi, pač pa želijo razširitev največjih ugodnosti ureditve na skupino, ki ji pripadajo. Pobudniki ne štejejo za relevantno okoliščino, da njihova invalidnost ni nastala v času vključenosti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot telesna okvara v smislu navedenega zavarovanja. Iz navedb pobude namreč izhaja, da naj ureditev ne bi bila v skladu z Ustavo zato, ker osebam, ki so telesno ali duševno prizadete od rojstva, ne priznava pravice do invalidnine od prvega dne vključitve v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, temveč šele od morebitnega poslabšanja telesne okvare ali poškodovanja do tedaj nepoškodovanega parnega organa dalje.

5.Glede na to, da pobudniki svoj položaj primerjajo s položajem invalidov, ki je drugačen (delovni invalidi), je neutemeljeno zatrjevanje neskladnosti s prvim odstavkom 14. člena Ustave. Z izpodbijano ureditvijo tudi ni kršeno načelo enakosti pred zakonom, kot izhaja iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Načela enakosti pred zakonom namreč ni mogoče pojmovati kot enostavno splošno enakost vseh, pač pa le kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj. Dejansko stanje oseb, ki so vključene v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je drugačno od dejanskega stanja oseb, ki v to zavarovanje niso vključene. Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je, kot to izhaja iz že navedenih določb ZPIZ-1, zavarovalniški sistem, kjer so pravice zavarovancem zagotovljene ob pogoju plačanih prispevkov. Nastanek telesne okvare je eden od zavarovanih primerov. Če nastopi, je zavarovanec ob pogojih, ki jih določa ZPIZ-1, upravičen do invalidnine. Za večino zavarovancev ta zavarovani primer nikoli ne nastopi. Posebej je treba poudariti, da gre za zavarovanje primera telesne okvare po vstopu v zavarovanje, katere nastanek v bodočnosti je povsem negotov. Kadar je oseba invalid od rojstva, to njeno stanje ni nastalo v času vključenosti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj se oseba v to zavarovanje praviloma vključi z dnem sklenitve delovnega razmerja ali opravljanja dejavnosti, na podlagi katere je lahko zavarovana. Invalidnost, s katero oseba vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v tem primeru ni negotov bodoči dogodek, v zvezi s katerim se ves čas zavarovanja plačujejo prispevki, temveč je že znano dejstvo. Po naravi stvari se zavarovanje, namenjeno bodočim dogodkom, ne more nanašati na dogodek ali stanje iz preteklosti. Zato takšno v preteklosti in pred vključitvijo v zavarovanje nastalo stanje ne more postati zavarovani primer.

Za stanje, ki ne pomeni zavarovanega primera, seveda ni mogoče zahtevati pravice, ki je predvidena v primeru nastopa zavarovanega primera. Dejansko stanje takšne osebe je zato v obsegu, kolikor se nanaša na obravnavano invalidnost od rojstva, drugačno od dejanskega stanja osebe, ki pred vključitvijo v zavarovanje ni imela telesne okvare.

Zakonodajalec je glede na to smel (in moral) različni dejanski stanji različno urediti.

6.Po vključitvi invalidne osebe v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje se njena telesna okvara lahko poslabša.

V tretjem odstavku 144. člena je v skladu z zavarovalniškimi načeli določeno, da se ji invalidnina odmeri za telesno okvaro v obsegu poslabšanja. Invalidnina se odmeri v različni višini glede na to, ali je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni ali pa posledica bolezni in poškodbe izven dela. Zakon torej različno ureja položaj dveh oseb, ki imata obe status zavaranca in sta s tega vidika v enakem dejanskem stanju.

Načelo enakosti pred zakonom zakonodajalcu tega ne preprečuje, saj ta v mejah svoje pristojnosti lahko določa kriterije, po katerih bo med seboj razlikoval določena dejanska stanja in na njih vezal različne pravne posledice. Ustavnosodna presoja je v takšnem primeru omejena na oceno, ali je zakonodajalec za različno urejanje imel razumne in stvarne razloge. Ker telesna okvara, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, nastane v drugačnem okolju oziroma v drugačnih pogojih, ki so privedli do njenega nastanka, saj je delodajalec dolžan zagotoviti takšne pogoje za delo, da do nastanka telesnih okvar ne bi prihajalo, je očitno, da je zakonodajalec imel razlog za različno vrednotenje v takšnih pogojih nastale telesne okvare. Navedena obveznost delodajalca je razlog, ki mu ni mogoče očitati nerazumnosti in nepovezanosti z urejanjem pogojev za pridobitev invalidnine (144. člen ZPIZ-1) in njeno odmero (145. in 146. člen ZPIZ-1) kot s predmetom pravnega urejanja. Zakonodajalec zato ni kršil načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), če je v polju svoje proste presoje ocenil, da so izpolnjeni pogoji za ugodnejše obravnavanje zavarovancev s telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni v primerjavi z zavarovanci, pri katerih je telesna okvara ali njeno poslabšanje posledica bolezni ali poškodbe izven dela.

7.Ker pobudniki izpodbijajo skladnost ureditve z 2. členom Ustave samo z vidika 14. člena Ustave, so očitki o neskladnosti z navedenim 2. členom neutemeljeni iz enakih razlogov.

8.Očitki pobudnikov o odnosu države do invalidnih oseb pri urejanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne morejo biti predmet presoje pred Ustavnim sodiščem, če pri tem ne gre za zatrjevanje neskladnosti z Ustavo. To pa ne pomeni, da jih ne morejo uveljavljati v razmerjih do zakonodajalca.

9.Ustavno sodišče je pobudo, ker je očitno neutemeljena, zavrnilo, ne da bi se spuščalo v vprašanje, ali kdo od 19 podpisanih pobudnikov izkazuje pravni interes po 24. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS).

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Podpredsednik dr. Janez Čebulj