Jedro

Pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja. Razumljivost razlogov namreč ne vključuje njihove razumnosti. Tudi sodba z nerazumnimi, nelogičnimi, protislovnimi stališči je lahko razumljiva. Ker je razumljivost formalna, razumnost pa vsebinska kvaliteta sodbe, sta konkretna očitka procesnih kršitev le navidezna, saj tožnik z njima v bistvu graja sprejeto dokazno oceno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, prvo toženi stranki v znesku 1.049,96 EUR, drugo toženi stranki pa v znesku 1.759,23 EUR, v primeru zamude obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik trdi, da se je 24. 12. 2012 telesno poškodoval, ko mu je takoj ob prižigu v roki eksplodiral pirotehnični izdelek D. Od tožencev zahteva solidarno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 105.000, EUR ter mesečno rento v višini bruto minimalne plače, ki je vsakokratno določena v Sloveniji. Od prvega toženca zahteva odškodnino zato, ker so ponarejeni pirotehnični izdelki nevarne stvari, ker je dejavnost prometa z eksplozivi in pirotehničnimi izdelki dejavnost s povečano nevarnostjo, ker je drugi toženec zaposlen pri prvemu tožencu in je bil tožnik prepričan, da gre za prodajo v okviru redne dejavnosti in ker je prvi toženec opustil nadzor drugim tožencem, ki je v okviru trgovine prvega toženca prodal tožniku ponarejen in prepovedan izdelek. Od drugega toženca, ki je ravnal hudo malomarno, pa zahteva odškodnino, ker mu je prodal nedovoljen pirotehnični izdelek D., ker ga ni poučil o načinu uporabe izdelka in ker na petardi ni bilo navodila v slovenskem jeziku.

2. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek in tožniku naložilo, da tožencema povrne pravdne stroške.

3. V pravočasni pritožbi tožnik uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku po temelju podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Toženca se v odgovorih na pritožbo zavzemata za njeno zavrnitev in priglašata pritožbene stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Očitek kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožba utemeljuje z nejasnostjo in nasprotjem med razlogi sodbe.

7. Obrazložitev o pravno odločilnih dejstvih je jasna, nedvoumna in razumljiva, saj sta dialog in polemika s sodbenimi razlogi mogoča. Ker je torej moč uresničiti pravico do pritožbe, postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prav tako ni podana uveljavljena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost), saj vsebine njene kršitve pritožba določno niti ne opredeljuje. Glede na to, da pritožbeni očitki o napakah sodišča nanašajo rezultate sodniškega sklepanja, pa gre pojasniti, da gre za protispisnost le tedaj, ko gre za napako povsem tehnično - prenosne narave.

8. Ob gornjih postopkovnih očitkih gre še poudariti, da pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja. Razumljivost razlogov namreč ne vključuje njihove razumnosti. Tudi sodba z nerazumnimi, nelogičnimi, protislovnimi stališči je lahko razumljiva. Ker je razumljivost formalna, razumnost pa vsebinska kvaliteta sodbe, sta konkretna očitka procesnih kršitev le navidezna, saj tožnik z njima v bistvu graja sprejeto dokazno oceno.

9. Pritožbena trditev, da je dokazna ocena sodišča samovoljna in izrazito tožniku v škodo, je usmerjena v uveljavljanje kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ni enostranska ali subjektivna, pač pa temelji na logični presoji vsakega dokaza posebej ter vseh dokazov skupaj. Sodišče je bilo soočeno tako z dokazi, ki so potrdili navedbe tožnika, kot tudi z dokazi, ki so potrdili navedbe toženca, kar je v pravdnem postopku pogosta situacija. Zakaj zatrjevanja tožnika ni štelo za dokazanega, je zadovoljivo argumentiralo, razlogi za takšno odločitev pa so razvidni iz celotne obrazložitve. Zato tudi ta postopkovna kršitev ni podana.

10. Nadalje pritožba še trdi, da je sodišče prve stopnje prekršilo tožnikovo pravico do dokazovanja s tem, ko tožnika, ki je bil na zadnjem naroku za glavno obravnavo sam, brez pooblaščenca, v okviru materialnega procesnega vodstva “ni opozorilo na posledice zavrnitve oz. na njegove tosmerne procesne možnosti”.

11. Z gornjim očitkom pritožba zatrjuje postopanje nasprotujoče 12. členu (načelo pomoči prava nevešči stranki) in 285. členu (materialno procesno vodstvo) ZPP. V zvezi z 12. členom ZPP je relativna bistvena kršitev praviloma podana, kadar sodišče laične stranke ne opozori na njene procesne pravice, čeprav bi to moralo storiti. Določba 285. člena ZPP pa se v svojem bistvu nanaša na zbiranje procesnega gradiva. Na katero “tosmerno procesno možnost” bi moralo sodišče opozoriti tožnika, pritožba ne pojasni. Zaradi povsem posplošeno zatrjevanih kršitev, pa tudi odsotnosti zatrjevanja vpliva teh kršitev na sodbo, tako tudi ta dva postopkovna očitka nista podana (prvi odstavek 339. člena ZPP).

12. V predmetni zadevi je breme zatrjevanja in dokazovanja škode, nastale zaradi petarde D. na tožniku. Okoliščina, ali je tožnika poškodovala ravno petarda D. je odločilna, saj toženec trdi, da tožniku petarde D. ni prodal. 13. Prvostopno sodišče je zaključilo, da tožnik ni dokazal svoje trditve, da se je poškodoval s petardo D., ki jo je kupil pri drugemu tožencu.

Pritožba pravilnost tega zaključka napada z naslednjimi argumenti: - da podatek o poškodovanju s petardo C. črne barve temelji zgolj na policijskem uradnem zaznamku o zbranih obvestilih, ta pa je nastal na podlagi dvakrat prenesene informacije - s tožnika na reševalca H. ter nato na policista B. Ob zaslišanju se priča H. ni več spomnila, kaj se je pogovarjala s tožnikom v rešilnem avtomobilu, priča B. pa se ni več spominjal, kaj mu je o tem pogovoru povedal H. Poleg tega pa je vprašljivo, kaj je tožnik med prevozom v bolnico dejansko govoril ter ali se je sploh zavedal, kaj govori, ker je bil hudo telesno poškodovan; - da izpovedba priče M. ne bi smela biti zanemarjena, ker je videla petarde, ki jih je od drugega toženca kupil tožnik in je izpovedala, da se je tožnik poškodoval s petardo in jo je na fotografiji tudi pokazala; - da je možno, da je U. drugemu tožencu prodal tudi petarde D., ker je drugemu tožencu izročil cenik, na katerem so bile tudi petarde D.; - da bi moralo sodišče angažirati predlaganega izvedenca zaradi ugotovitve dejstva, s katero petardo se je tožnik poškodoval in da je bila ta petarda ponaredek; - da ni logično, da bi tožnik v tožbi trdil, da se je poškodoval s petardo D., če bi se dejansko poškodoval ob uporabi petarde C..

14. Gornja pritožbena kritika pravilnosti napadenega dejstva ne more omajati: - ker sta tako priča H. kot priča B. izpovedali, da se ne spoznata na petarde (torej ne poznata vrst petard) in je zato malo verjetno, da v uradnem zaznamku tožnikova izjava ni pravilno povzeta, ker petarda C. črne barve dejansko obstoji; - ker je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da na podlagi izpovedbe priče M. ni moč delati zaključkov o odločilnih dejstvih, saj je ta priča izpovedala, da se na petarde ne spozna in se že na dan škodnega dogodka ni spomnila, za kakšno petardo gre. Poleg tega pa je ta priča itak pokazala petardo Delova rana (spodaj desno na fotografiji A3), ki je po videzu povsem drugačna od petarde D. (zgoraj desno na fotografiji A3); - ker zgolj okoliščina, da je U. drugemu tožencu prodal petarde D. ne more potrjevati, da je drugi toženec petardo take vrste prodal tožniku; - ker izvedenec ni bil predlagan zaradi ugotovitve, s katero petardo se je tožnik poškodoval ampak zaradi ugotovitve, kakšne posledice bi nastale, če bi v avtomobilu drugega toženca prišlo do eksplozije vseh 40 petard ter zaradi ugotovitve vzroka nastanka nesreče; - ker logičnost določene tožbene trditve (ne)obstoja pravno relevantnih dejstev sama po sebi ne more dokazovati.

15. Tožnikovi trditvi, da se je poškodoval s petardo D., zgolj na podlagi tožnikove izpovedbe tudi po presoji pritožbenega sodišča ni moč slediti. Trditev, da se je poškodoval s to vrsto petarde, ki je rumene barve, je namreč omajana na podlagi dejstva, da je takoj po nezgodi reševalcu povedal, da se je poškodoval s petardo C. črne barve. Glede na to, da tožnik trdi, da se je poškodoval s petardo D., sama okoliščina, da je tožnik pri tožencu kupil druge petarde (pa čeprav tudi petarde C.), še ne more kazati na to, da se je tožnik poškodoval ravno s petardo, ki jo je kupil od drugega toženca.

16. Ker je sodišče prve stopnje tako pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal, da se je poškodoval s petardo, ki jo je kupil od drugega toženca, je ravnalo materialnopravno pravilno, ko je tožbeni zahtevek zoper oba toženca zavrnilo (131. in 147. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

17. Ob dejstvu, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen že zato, ker tožnik ni dokazal, da mu je škodo povzročila toženca s petardo D., se ostale pritožbene navedbe izkažejo za nebistvene.

18. Pritožba se ni izkazala za utemeljeno, saj niso bili podani niti uveljavljani razlogi, niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato jo je bilo potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo prvega sodišča potrditi (353. člen ZPP).

19. Glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov, nastalih v zvezi s tem pritožbenim postopkom. Tožencema, ki sta na pritožbo argumentirano odgovorila, pa mora povrniti stroške tega pritožbenega postopka, katerih odmera izhaja iz specificiranih stroškovnikov na listovni številki 182 in 186 spisa (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, Zakon o odvetniški tarifi v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife(1)). V kolikor tožnik pravdnih stroškov, prvemu tožencu v znesku 1.049,96 EUR, drugemu tožencu pa v znesku 1.759,23 EUR, v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnil, je dolžan plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, Načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 13.12.2006).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 2/2015.