Jedro

Za presojo obstoja izvenzakonske skupnosti so pomembni tako notranji (intimni) kot zunanji (navzven vidni, notorni) dejavniki. Prvi se udejanjajo v svobodni odločitvi za partnerstvo, obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči; drugi se kažejo v skupnem bivanju, skupnem gospodinjstvu, ekonomski skupnosti ter dojemanju odnosa s strani tretjih. Vse navedene dejavnike je treba presojati celovito. Ker je vsak bližnji odnos v svoji kompleksnosti poseben in neponovljiv, nobenemu od njih ni dopustno že vnaprej priznati odločilne teže, temveč jih je treba upoštevati kot enakovredne, medsebojno prepletene elemente razmerja in s tem odločanja. Tako tudi zahteva po skupnem bivanju partnerjev ni absolutna. Če partnerja zaradi dela, stanovanjskih razmer ali zaradi drugih razlogov sporazumno ne živita skupaj, njuna skupnost pa ima druge značilnosti življenjske skupnosti, so pogoji za izenačenost takšne skupnosti z življenjem v zakonski zvezi (lahko) izpolnjeni.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da ima tožnica iz naslova obstoja zunajzakonske skupnosti s pokojnim A. A., rojenim ... 1940, umrlim ... 2022, nazadnje stanujočim na naslovu X., Z., pravico do dedovanja oziroma pravico do zakonitega dednega deleža kot dedinja prvega dednega reda (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da v roku 15 dni toženkama povrne pravdne stroške v skupnem znesku 5.214,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka petnajstdnevnega paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Navaja, da je sodišče ugotovitev, da tožnici ni uspela dokazati skupnega bivanja s pok. A. A., oprlo na izpoved B. B., ki je očitno govorila neresnico in svojo izpoved prilagajala koristim toženk. Njene izpovedi ni soočilo z izpovedjo priče C. C. o pritožbah stanovalcev bloka na naslovu X., Z., da bi moral pokojni v stanovanju prijaviti še tožnico, kakor tudi ne z dejstvom, da jo je kasneje prijavil kot polovico osebe. Sodišče v zvezi s to prijavo ni pretehtalo izpovedi tožnice in prič, dejstva prijave tožnice v stanovanju pokojnega ni ocenilo. Sodišče tudi ni sledilo predlogu po dodatnem zaslišanju priče B. B., potem ko se je izkazalo, da je bila tožnica prijavljena v stanovanju pokojnega kot polovična oseba, kar je vzpostavilo dvom v predhodno izpoved priče. Pogostost videvanja tožnice s strani stanovalcev bloka na naslovu X., Z., ne more biti merilo za ugotovitev, ali je na tem naslovu bivala ali ne. S pok. A. A. sta namreč veliko časa preživela na vikendih, v kraju Z. pa sta se zadrževala v stanovanju in ne v okolici bloka. Sodišče je prezrlo izpoved D. D., ki je bil od vseh zaslišanih v najtesnejšem odnosu s pokojnim in gotovo najboljši poznavalec njegovega odnosa s tožnico. Iz konteksta je vzelo njegovo izjavo, da sta tožnica in pokojni lahko kdaj živela vsak pri sebi, hkrati pa je zanemarilo dele njegove izpovedi, ki izkazujejo njuno skupno bivanje, globok medsebojni odnos, ljubezen in spoštovanje. Sodišče je napačno sledilo priči E. E., saj je bil v stanovanju pokojnega le enkrat do dvakrat na leto po službeni dolžnosti. Življenjske razmere tožnice in pokojnega mu zato niso bile znane, njegova izpoved pa je tudi v nasprotju z ostalimi dokazi v spisu. Prav tako je neresnico govoril vnuk pokojnega F. F., ki o življenju dedka ni vedel veliko. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo izpovedi prič G. G., H. H. in I. I., ki so izpovedali glede skupnega življenja tožnice in pokojnega na vikendih v V.

Sodišče ni ugotavljalo ekonomske skupnosti in se ni opredelilo do tožničinih navedb, s katerimi je utemeljevala njen obstoj. Zlasti pa se ni opredelilo do odločilnega vprašanja, ali je v razmerju tožnice in pokojnega obstajala notranja komponenta. V zvezi s tem je premajhno pozornost posvetilo dejstvu, da sta bila tožnica in pokojni skupaj več desetletij, da sta skupaj potovala in se družila, iz fotografij pa je razvidno njuno ljubezensko razmerje. Sodišče ni upoštevalo, da pokojni razen tožnice ni imel nikogar drugega, s katerim bi vsakodnevno preživljal čas, se z njim povezoval, mu zaupal. Tožnica je bila tudi edina, ki se je zanimala zanj v času pogostih bolezni. Pokojni svoje družine praktično ni imel, zato je spletel odnose s tožničino družino. Tožnica in pokojni sta se pogovarjala o skupnem najemu grobnega mesta, tožnica še sedaj plačuje stroške najema pokojnikovega groba, plačala je tudi njegov pogreb.

Tožnica v primeru razveljavitve sklepa in vrnitve zadeve v ponovno sojenje predlaga odreditev sojenja pred novim sodnikom, saj obstaja resen dvom v nepristranskost sodeče sodnice. Sodba je obremenjena z vrsto kršitev, sodnica pa je med sojenjem sama izpostavila, da pozna prvo toženko. Tožnica je takrat kljub temu zaupala v pošteno sojenje in zato ni zahtevala njene izločitve.

3.Toženki sta odgovorili na pritožbo in predlagali njeno zavrnitev. V odgovoru na pritožbo kot bistveno navajata, da je sodišče pravilno ugotovilo in izčrpno obrazložilo, da tožnici ni uspelo izkazati skupnega bivanja s pok. A. A. Sodišče je utemeljeno največjo težo dalo izpovedim prič, ki niso sorodstveno povezane s strankami in zato niso zainteresirane za izid spora. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na prijavo števila stanovalcev. Zatrjuje namreč, da je v stanovanju na naslovu X. v Z. nepretrgoma bivala najmanj od leta 2004 dalje, zato je skrajno nenavadno, da bi B. B. in ostali stanovalci šele po preteku več kot desetletja ugotovili, da pri pokojnem stalno prebiva še ena oseba. Sodišče je pravilno sledilo izpovedi priče E. E., saj so se za neutemeljene izkazale navedbe tožnice, da naj bi zavarovanja sklepal kar na vhodu v stanovanje. Tudi na podlagi izpovedi prič C. C. in D. D., ki sta tožnico občasno videvala v stanovanju, ni mogoče zaključiti, da sta s pokojnim živela skupaj. Skupno bivanje je eden najbolj pomembnih elementov zunajzakonske skupnosti. Ta je izjemoma možna tudi v primeru ločenega življenja partnerjev, vendar morajo za to obstajati tehtne okoliščine. Sodišče teh tehtnih okoliščin ni bilo dolžno ugotavljati, saj je tožnica trdila, da je živela s pokojnim. Toženki v odgovoru na pritožbo tudi utemeljujeta odsotnost drugih elementov zunajzakonske skupnosti.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pomanjkljivosti sodbe niso takšne, da bi onemogočale njen preizkus, prav tako o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

6.Tožnica na podlagi 10. in 4.a člena Zakona o dedovanju (ZD) zahteva ugotovitev svoje dedne pravice po pok. A. A. iz naslova obstoja zunajzakonske skupnosti. Toženki sta hčeri pokojnega in njegovi zakoniti dedinji.

7.Za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti kot podlage za zakonito dedovanje morajo biti izpolnjeni trije pogoji: 1) med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost, 2) ta skupnost mora trajati dalj časa in 3) podane ne smejo biti okoliščine, zaradi katerih bi bila morebitna zunajzakonska skupnost neveljavna (4.a člen ZD in 4. člen Družinskega zakonika - DZ).1

8.Med pravdnimi strankami je sporen prvi pogoj, torej obstoj življenjske skupnosti med tožnico in pok. A. A.

9.Tožnica je kot bistveno navajala, da sta se s pokojnim začela intenzivneje družiti v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in se v letu 2004 preselila v stanovanje na naslovu X., Z., ki ga je pokojni kupil z namenom skupnega bivanja. V tem stanovanju sta nepretrgoma bivala do njegove smrti. Tožnica je imela tam vse svoje stvari. S pokojnim sta veliko časa skupaj preživela tudi na vikendih enega in drugega v V. Stroške nakupa in obnove stanovanja je plačal pokojni, ki je plačeval tudi stanovanjske stroške ter večje nakupe in stroške. Sama je v skupnost ekonomsko prispevala na način, da je gospodinjila (prala, pospravljala, kuhala), obdelovala tri vrtove (vključno z vrtom ob vikendu pokojnega), kupovala živila ter pomagala oskrbovati vikend in vinograd pokojnega. Skupaj sta se v letu 2016 odločila za nakup novega vozila, ki ga je zadnja leta pretežno uporabljala tožnica. Tožnica in pokojni sta skupaj hodila na izlete, zabave in potovanja. Tožnica je pokojnega negovala med pogostimi boleznimi. Pokojni ni imel pogostih stikov s svojo družino, temveč se je vključeval v tožničino družino.

10.Toženki sta kot bistveno navajali, da sta bila tožnica in njun pokojni oče prijatelja in sta se družila, nista pa bila partnerja. Tožnica in pokojni nista nikoli nepretrgoma skupaj bivala na naslovu X., Z., kot življenjska partnerja. Pokojni je v stanovanju živel sam, tožnica pa je vanj prihajala občasno na obisk, medtem ko je živela v svoji stanovanjski hiši, kjer je imela svoje stvari. Pokojni si je kuhal in nakupoval sam, tožnica je v njegovem stanovanju morda kaj pospravila, oprala in zlikala, vendar je bila za to plačana. Tožnica in pokojni nista skupaj preživljala časa na njegovem vikendu. Med tožnico in pokojnim ni obstajala ekonomska skupnost. Nikoli nista izvedla nobene skupne investicije, vsak je imel svoje premoženje, ki ga je samostojno upravljal. Tožnica ni imela dostopa do premoženja pokojnega niti informacij o njegovem finančnem stanju. Njena občasna pomoč na vikendu pokojnega je predstavljala prijateljsko in medsosedsko pomoč. Pokojni tožnice ni dojemal kot življenjske partnerke in je ni vključeval v svojo družino.

11.Glede na povzeto trditveno podlago je moralo sodišče prve stopnje odgovoriti na naslednje vprašanje: Ali je odnos med tožnico in pok. A. A. predstavljal dolgoletno tesno prijateljstvo ali dalj časa trajajočo življenjsko skupnost, značilno za zakonske partnerje?

12.Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na stališča v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 361/2017 z dne 14. 6. 2017 pravilno opredelilo bistvena materialnopravna izhodišča za ugotavljanje obstoja življenjske skupnosti. Za presojo so pomembni tako notranji (intimni) kot zunanji (navzven vidni, notorni) dejavniki. Prvi se udejanjajo v svobodni odločitvi za partnerstvo, obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči; drugi se kažejo v skupnem bivanju, skupnem gospodinjstvu, ekonomski skupnosti ter dojemanju odnosa s strani tretjih. Vse navedene dejavnike je treba presojati celovito. Ker je vsak bližnji odnos v svoji kompleksnosti poseben in neponovljiv, nobenemu od njih ni dopustno že vnaprej priznati odločilne teže, temveč jih je treba upoštevati kot enakovredne, medsebojno prepletene elemente razmerja in s tem odločanja. Tako tudi zahteva po skupnem bivanju partnerjev ni absolutna. Če partnerja zaradi dela, stanovanjskih razmer ali zaradi drugih razlogov sporazumno ne živita skupaj, njuna skupnost pa ima druge značilnosti življenjske skupnosti, so pogoji za izenačenost takšne skupnosti z življenjem v zakonski zvezi (lahko) izpolnjeni.2

13.Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku raziskovalo vse opredeljene elemente odnosa med tožnico in pok. A. A. Kljub temu pa se je v sodbi omejilo le na ugotavljanje, ali je med tožnico in pokojnim obstajalo skupno bivanje v stanovanju na naslovu X., Z. Tožbeni zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožnici takšnega bivanja ni uspelo dokazati z zadostno stopnjo verjetnosti.

14.Pritožnica utemeljeno navaja, da takšen dokazni zaključek temelji na pomanjkljivi oceni izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je izpovedi strank in prič, ki so z njimi sorodstveno povezane (J. J., K. J. in F. F.), le povzelo, ni pa jih ocenilo. Res je, da mora sodišče pri dokazni oceni upoštevati (morebiten) interes strank in prič za izid postopka, vendar pa jim zaradi njega ne sme že vnaprej odreči verodostojnosti in jih na tej podlagi prezreti. Tožnica sodišču prve stopnje tudi utemeljeno očita nepopolno oceno ostalih izvedenih dokazov. Pritožbeno sodišče se tako strinja, da sodišče ni dovolj pojasnilo, zakaj je večjo (ali vsaj enako) težo pripisalo izpovedi priče E. E., ki je kot zavarovalni zastopnik pokojnega videval le enkrat do dvakrat na leto po službeni dolžnosti, kot izpovedi priče D. D., ki je dolgoletni prijatelj pokojnega in je imel od vseh zaslišanih prič z njim najtesnejši in najzaupnejši odnos. Ocena izpovedi slednjega je tudi sicer selektivna, saj je sodišče iz nje kot odločilen izluščilo le del, v katerem je zaslišani dopustil možnost, da sta tožnica in pokojni kdaj živela vsak pri sebi, ni pa ovrednotilo delov, ki kažejo na skupno bivanje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je prenagljena ocena o prepričljivosti izpovedi priče B. B., predstavnice sveta stanovalcev na naslovu X., Z. Sodišče prve stopnje bi moralo pred takšno oceno pojasniti, zakaj je ob soočenju tožnice in priče izpoved slednje ocenilo za bolj verodostojno, hkrati pa to izpoved soočiti z izpovedjo priče C. C. in dejstvom, da je bilo od januarja 2014 v stanovanju pokojnega poleg njega prijavljene še pol osebe. Prijavo tožnice (kot polovico osebe) bi moralo sodišče prve stopnje ovrednotiti tudi samostojno, saj nakazuje, da je njena prisotnost v stanovanju pokojnega presegla občasne obiske. Čim je tako, se za pomemben izkaže tudi način preživljanja skupnega časa pokojnega in tožnice na obeh vikendih ter skupnih počitnicah in potovanjih, s tem pa tudi izpovedi prič, ki so izpovedovale o teh okoliščinah. Če sta tožnica in pokojni znaten, pretežen (čeprav ne ves) čas skupaj preživela v stanovanju pokojnega in če sta skupen čas preživljala tudi na vikendih enega in drugega ter na počitnicah, bi takšno sobivanje lahko napolnilo standard skupnega življenja.

15.Pritožnica tudi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje povsem zanemarilo presojo ostalih elementov življenjske skupnosti, to je ekonomske skupnosti, skupnega gospodinjstva, čustvene plati odnosa, intimnega dojemanja medsebojnega odnosa s strani tožnice in pokojnega ter dojemanje tega odnosa s strani okolice (sorodniki, prijatelji, znanci, sosedje). O teh elementih so stranke ponudile trditve, sodišče prve stopnje je o njihovem obstoju izvedlo obširen dokazni postopek, a so v sodbi ugotovitve o tem nato izostale.

16.Ugotovitev, da tožnici ni uspelo z zadostno mero verjetnosti dokazati obstoja skupnega življenja s pok. A. A., tako temelji na dokazni oceni, ki ni skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Ker je bil tožbeni zahtevek zavrnjen ravno iz tega razloga, je navedena kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, zato je ta obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Hkrati je sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, da odsotnost trajnega in stalnega skupnega bivanja tožnice in pokojnega na naslovu X., Z., sama po sebi izključuje obstoj življenjske skupnosti, opustilo presojo ostalih elementov takšne skupnosti in tako nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 354. člena in prvega odstavka 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo skupaj z izrekom o stroških razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

17.V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati opredeljena materialnopravna stališča ter celovito presoditi odnos tožnice in pok. A. A. V ta namen bo moralo med drugim ugotoviti: kje, na kakšen način in v kakšen obsegu sta tožnica in pokojni preživljala skupen čas; ali in katere (vsakodnevne, občasne, izredne) potrebe oziroma opravke sta zadovoljevala oziroma opravljala skupaj, drug za drugega ali vsak zase; kako sta zadovoljevala svoje ekonomske potrebe; ali sta svoje premoženje upravljala in svoje prihodke uporabljala ločeno in vsak zase ali je pri tem prihajalo do mešanja in prelivanja ter kakšna je bila stopnja morebitnega prehajanja; kako sta bila vključena vsak v svojo družino in družino drugega; kakšna sta bila njun čustveni odnos ter stopnja njune povezanosti in navezanosti; kako sta intimno doživljala odnos z drugim in kako je njun odnos dojemala bližnja in širša okolica. Če se bo izkazalo, da je ostal kateri od naštetih dejanskih vidikov neraziskan, bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek. V vsakem primeru pa bo moralo upoštevati vse izvedene dokaze, jih preizkusiti s stališča njihove notranje in medsebojne skladnosti ter se vsebinsko in obrazloženo opredeliti do njihove prepričljivosti. Svoje ugotovitve bo moralo povezati z nespornimi dejstvi (npr. starost tožnice in pokojnega, trajanje odnosa, pogosta skupna potovanja) ter na podlagi celovite presoje vseh dokazov in nespornih dejstev odgovoriti na zgoraj izpostavljeno vprašanje.

18.Pritožbeno sodišče se je za razveljavitev sodbe in ne razpis pritožbene obravnave odločilo iz naslednjih razlogov. Kot je razvidno iz dosedanje obrazložitve, je sodišče prve stopnje zaradi preozkega materialnopravnega izhodišča izolirano obravnavalo le en vidik odnosa med tožnico in pok. A. A., pretežni del prvin tega odnosa je ostal spregledan in sodba o njem nima nobenih razlogov. Če bi pritožbeno sodišče prvič in edinkrat v postopku ugotavljalo in presojalo tako obsežne sklope dejstev, ne bi izostal le pritožbeni preizkus posameznih dejstev in pravne presoje, ampak bi bile stranke prikrajšane za pritožbeni preizkus zadeve kot celote. S tem bi bilo prekomerno poseženo v njihovo pravico do sojenja na dveh stopnjah. Pomembno je tudi, da je sodišče prve stopnje izvedlo obsežen in izčrpen dokazni postopek. Zaslišalo je tri stranke in enajst prič, katerih izpovedi opisujejo medsebojno prepletene in težko ločljive vidike odnosa med tožnico in pokojnim. Če se bo sodišče prve stopnje na podlagi napotkov pritožbenega sodišča v ponovljenem postopku odločilo za dopolnitev dokaznega postopka, bo to lahko storilo izbrano in omejeno, medtem ko bi moralo višje sodišče ponoviti vsa zaslišanja. Ne samo, da bi to zelo verjetno podaljšalo čas do pravnomočnega zaključka zadeve, temveč bi bilo izrazito neekonomično. Ker je bila tožba vložena 7. 4. 2023, v postopku pa stranke prvenstveno zasledujejo premoženjske interese, trajanje in narava postopka ne opravičujeta takšnega negospodarnega ravnanja.

19.Pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu pritožnice, da se novo sojenje opravi pred drugim sodnikom. Niti način vodenja postopka niti sprejete odločitve ne izkazujejo utemeljenosti očitkov, da je ravnanje sodnice pogojevano in vplivano z interesom ene od strank v postopku ali da je že izoblikovala trdno vnaprejšnje stališče o zadevi. Če pritožnica kljub temu meni, da obstajajo okoliščine, ki zbujajo dvom v nepristranskost sodnice, lahko predlaga njeno izločitev.

20.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Prej je bistveno enako določal 12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

2Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 1265/2008 z dne 31. 3. 2011, II Ips 264/2010 z dne 19. 12. 2013, II Ips 61/2012 z dne 19. 2. 2015, II Ips 270/2013 z dne 22. 1. 2015, II Ips 361/2017 z dne 14. 6. 2017 in II Ips 23/2023 z dne 17. 8. 2023.