Jedro

Odškodnina za duševne bolečine tožnice, ki jih ima zaradi izgube očeta, v ugotovljeni višini 2,000.000,00 SIT kot jo je določilo sodišče druge stopnje, ni previsoka. Sprejeta odločitev o višini odškodnine odraža po presoji revizijskega sodišča vse okoliščine na strani tožnice, ki zadevajo obseg njene škode v zvezi z izgubo očeta, na drugi strani pa je ta odškodnina primerljiva tudi z odškodninami, ki so bile prisojene v podobnih škodnih zadevah. Revizijski očitek o pretiranosti navedene odškodnine, od katere mora toženka plačati le 35% to je 700.000,00 SIT, ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega odgovora se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v odškodninskem sporu ugotovilo, da je lastnik nezavarovanega traktorja odgovoren za 35% škode, nastale tožnici zaradi smrti očeta v prometni nezgodi ter je zato naložilo toženki, da mora plačati tožnici od 1,400.000,00 SIT škode znesek 490.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in stroški postopka, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnice delno spremenilo zavrnilni izrek sodišča prve stopnje tako, da je tožnici priznalo za 210.000,00 SIT višjo odškodnino, medtem ko je v preostalem delu pritožbo te tožnice in pritožbo toženke v celoti zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodba sodišča druge stopnje razveljavi. V reviziji izvaja, da je 2,000.000,00 SIT odškodnine za izgubo očeta previsoka in v nasprotju s sodno prakso. Ta odškodnina je pravilna in pravična v višini 1,400.000,00 SIT, kot jo je določilo sodišče prve stopnje. Sicer pa sta sodišči prve in druge stopnje odločili o sporu, ne da bi ugotovili pravno podlago, saj niso bili izvedeni dokazi, da bi bilo povzročiteljevo vozilo nezavarovano.

Tožnica je na revizijo odgovorila in predlagala, da naj se revizija zavrne.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je preizkusilo pravilnost sodb sodišč nižjih stopenj na podlagi revizije v smeri zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava, po uradni dolžnosti pa ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP). Navedeni uradoma odrejen preizkus je pokazal, da omenjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka v postopkih na prvi ali drugi stopnji ni bila zagrešena.

Materialnopravno pravilnost sodb sodišč prve in druge stopnje pa je revizijsko sodišče preizkusilo na podlagi določb zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in določb v času škodnega dogodka veljavnega zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. list bivše federacije, št. 17/90), pri čemer je moralo upoštevati pred sodiščema nižjih stopenj ugotovljeno dejansko stanje. V navedenih postopkih je bilo ugotovljeno, da traktor, katerega lastnik je bil soudeležen v škodnem dogodku, ni bil zavarovan proti avtomobilski odgovornosti. Zadevna okolnost je ugotovitev dejanskega značaja, ki je v revizijskem postopku ni dopustno pobijati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Ta ugotovitev je utemeljevala zaključek sodišč druge in prve stopnje, da mora toženka na podlagi 99. člena že citiranega zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja povrniti tožnici tisti del škode, ki je bila povzročena z uporabo vozila, katerega lastnik se ni zavaroval proti avtomobilski odgovornosti.

Revizija odločitve o razmerju odgovornosti za nastanek škodnega dogodka (ki znaša po presoji sodišč druge in prve stopnje 65:35 na škodo svojca tožnice) sicer ne pobija, revizijsko sodišče pa zaključuje, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja odgovornost lastnika traktorja in s tem toženke ne more biti manjša od 35%.

Po presoji revizijskega sodišča revizija ni utemeljena niti v delu, ki zadeva zaključke o višini tožničine škode zaradi izgube očeta. Odškodnina za duševne bolečine tožnice, ki jih ima zaradi izgube očeta, v ugotovljeni višini 2,000.000,00 SIT kot jo je določilo sodišče druge stopnje, ni previsoka. Sprejeta odločitev o višini odškodnine odraža po presoji revizijskega sodišča vse okoliščine na strani tožnice, ki zadevajo obseg njene škode v zvezi z izgubo očeta, na drugi strani pa je ta odškodnina primerljiva tudi z odškodninami, ki so bile prisojene v podobnih škodnih zadevah. Revizijski očitek o pretiranosti navedene odškodnine, od katere mora toženka plačati le 35% to je 700.000,00 SIT, ni utemeljen. Ob takem stanju je zato revizijsko sodišče ocenilo, da toženkina revizija ni utemeljena ter jo je zato zavrnilo (393. člen ZPP).

Ker revizijski odgovor tožnice povzema le med postopkom že iznešena stališča, z njim nastali stroški ne predstavljajo potrebne stroške postopka. Zato je revizijsko sodišče stroškovno zahtevo tožnice zavrnilo (prvi odstavek 166. in 155. člena ZPP).