Jedro

Sodišči sta pravilno razlagali 8. člen pogodbe in ga pravilno povezali s 1004. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Posebej pomemben je 3. odstavek tega člena, ki določa, da odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost tudi porok, če se je zavezal kot porok in plačnik. V tem primeru lahko upnik zahteva izpolnitev obveznosti bodisi od glavnega dolžnika, bodisi od poroka ali pa od obeh hkrati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Toženca je obsodilo na plačilo 8.149.904,44 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.7.1995 dalje do plačila ter na plačilo pravdnih stroškov v znesku 277.748,00 SIT. Proti sodbi sodišča prve stopnje se je pritožil drugi toženec. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil več laičnih vlog drugi toženec, ki jih je nato, po pozivu sodišča prve stopnje, opredelil kot revizijo. V reviziji ne navaja in ne opredeljuje revizijskih razlogov. Smiselno predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi. Meni, da bi sodišče moralo doseči, da bi tožeča stranka ravnala po 190. in 192. členu ZPP, ker so bili posli sklepani s prvo toženo stranko in ne z njim osebno. Meni, da bi bilo treba pregledati vso dokumentacijo v zvezi z vsemi posli in tudi številne izvršilne zadeve, iz katerih je razvidno, da ima prva tožena stranka veliko terjatev proti svojim dolžnikom. V spisu je dovolj trdnih dokazov, ki govorijo za to, da je dolžno podjetje, ne pa fizična oseba - toženec D. U. Zato predlaga umik tožbe proti njemu in obremenitev prve tožene stranke.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjasnilo, nasprotna stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče mora najprej poudariti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče uveljavljati le iz razlogov, ki so v zakonu natančno opredeljeni (385. člen ZPP). Po 386. členu ZPP pa lahko Vrhovno sodišče Republike Slovenije presodi po uradni dolžnosti, ali je bilo v zadevi pravilno uporabljeno materialno pravo in ali ni bila morda storjena kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP.

Revizijsko sodišče mora toženca tudi podučiti, da v revizijskem postopku ni dovoljeno ponovno preizkušati ugotovljenega dejanskega stanja, ker je ta prepoved posebej urejena v 3. odstavku 385. člena ZPP. Toženec tako ne more v reviziji navajati novih dejstev, še zlasti ne novih dokazov. Sklicevanje na pravno neukost ni razlog za drugačno obravnavanje njegove revizije. Po večkratnih pozivih sodišča bi moral poskrbeti za pravno korektno vlogo. Še posebej ob dejstvu, da na sodišče vlaga vloge s pojasnilom, da so napisane "brez vednosti odvetnice", pri tem pa omenja pooblaščenko M. C. (pooblastila v spisu ni).

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da je pritožba, za razliko od revizije, redno pravno sredstvo, v kateri bi moral uveljavljati vse razloge zoper odločitev na prvi stopnji, s katerimi se ne strinja, in šele nato tiste, ki jih je mogoče uveljavljati v reviziji, ponoviti tudi v revizijskem postopku. Revident ni tako ravnal. V pritožbi je namreč samo zaprosil, da naj sodišče počaka na konec kazenskega postopka oziroma naj se dotlej civilni postopek "ustavi". Le na to je moralo sodišče druge stopnje odgovoriti, v preostalem delu pa preizkusiti izpodbijano sodbo le v delu, ki jo dovoljuje preizkus po uradni dolžnosti (365. člen ZPP). Ker razlogov za "ustavitev" postopka ni bilo, pa tudi drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev ne, odgovorov na v reviziji postavljena vprašanja pritožbeno sodišče ni moglo in tudi ne moralo dati.

Revizijsko sodišče soglaša tudi z materialnopravno presojo spora. Pravilna je ugotovitev na drugi in prvi stopnji, da je sporna pogodba po svoji vsebini posojilna pogodba, v kateri je določen znesek (osnovna pogodba z aneksi), način vračila in obenem tudi jamstvo drugega toženca. Sodišči sta pravilno razlagali 8. člen pogodbe in ga pravilno povezali s 1004. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Posebej pomemben je 3. odstavek tega člena, ki določa, da odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost tudi porok, če se je zavezal kot porok in plačnik. V tem primeru lahko upnik zahteva izpolnitev obveznosti bodisi od glavnega dolžnika, bodisi od poroka ali pa od obeh hkrati. Osmi člen pogodbe z dne 22.9.1994 in 8. člen pogodbe z dne 24.1.1995 urejata takšno vlogo drugega toženca. Gre za solidarno poroštvo. Drugi toženec ne more zahtevati od tožeče stranke spremembo tožbe ali umik zoper njega.

Ne glede na to pa je drugi toženec na obravnavi dne 27.2.1997 (list.št. 10 spisa) priznal svojo pasivno legitimacijo. V zapisniku o glavni obravnavi je namreč navedeno, da je legitimacija tako za prvo kot drugo toženo stranko nesporna. Zato ni razumljivo, zakaj sedaj zahteva, da sodišče najprej izterja dolg od prve tožene stranke.

Zato se revizijskemu sodišču tudi ni bilo treba ukvarjati z institutom "spregleda pravne osebnosti". Revizijsko sodišče le v pojasnilo drugemu tožencu navaja, da Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 z nadaljnjimi dopolnitvami) v 6. členu posebej določa, da ne glede na določbe o obveznosti družbe za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem, kar velja tudi za družbo z omejeno odgovornostjo, odgovarja lahko tudi družbenik. Edini ustanovitelj in direktor prve tožene stranke je drugi toženec in v takšnih primerih lahko pride do spregleda pravne osebnosti, če je družbo kot pravno osebo zlorabil zato, da bi dosegel cilj, ki je zanj kot posameznika prepovedan ali če je pravno osebo zlorabil za oškodovanje svojih upnikov, ali če v nasprotju z zakonom ravna s premoženjem pravne osebe kot svojim lastnim oz. če v svojo korist ali v korist kake druge osebe zmanjša premoženje družbe in je vedel za to ali bi moral vedeti, da ta ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam.

V odgovor na toženčevo naštevanje številnih poslov in izvršilnih postopkov, ki naj bi odkrili prave dolžnike tožnikov, revizijsko sodišče končno ugotavlja, da sodišče ne sme voditi postopka zoper morebitne toženčeve dolžnike po uradni dolžnosti. Po 2. členu ZPP mora soditi v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. V tem sporu je tožeča stranka kot upnica iz pogodbe št. 95/94 z dne 22.9.1994 s poznejšimi aneksi nastopala kot posojilodajalka. Ugotovljeno je bilo, da dolg ni bil vrnjen, zato je odločitev v skladu z veljavnim materialnim pravom.

Revizija drugega toženca je zato v celoti neutemeljena in jo je revizijsko sodišče, potem ko tudi ni ugotovilo kršitve po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).