Jedro

Ker v revizijskem postopku ni več mogoče izpeljati postopka po 108. členu ZPP, ima nenavedba ali nediferencirana navedba vrednosti spornega predmeta za posledico, da nobena od strank nima pravice do revizije.

Izrek

Revizija se zavrže. Stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno razveljavilo kupoprodajno pogodbo, ki so jo sklenili prvi toženec kot prodajalec in tožnici kot kupki, in to v delu, ki se glasi: "in 15 m2 skupnega hodnika", ter v tistem delu, ki presega znesek kupnine nad 121.950 DEM, kar pomeni, da znaša tolarska protivrednost kupnine na dan podpisa aneksa 9,573.075 SIT. Razveljavilo je tudi kupoprodajno pogodbo, ki jo je sklenila druga toženka kot prodajalka s tožnicama kot kupkama v delu, ki se glasi: "in 15 m2 skupnega hodnika", ter v delu, ki presega znesek kupnine nad 112.500 DEM, kar pomeni, da znaša tolarska protivrednost kupnine na dan podpisa aneksa 8.831.250 SIT. Sodišče je toženca zavezalo, da morata tožnicama nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 520.316 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožencev ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek na razveljavitev tistih delov pogodb, ki se glasita: "in 15 m2 skupnega hodnika", zavrne. Sicer je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča sta tožnici vložili revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj jo revizijsko sodišče spremeni tako, da pritožbo tožencev zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, ali izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Toženca sta odgovorila na revizijo, pri čemer poudarjata, da je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in predlagata, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

O tej reviziji je vrhovno sodišče že enkrat odločalo. Tudi takrat jo je zavrglo, vendar je ustavno sodišče ugodilo ustavni pritožbi tožnic, ta sklep razveljavilo in zadevo vrnilo vrhovnemu sodišču v novo sojenje. Stališče ustavnega sodišča je, da bi moralo sodišče ukrepati po 108. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) in tožnici pozvati na dopolnitev tožbe - tožnici (revidentki) namreč ne smeta trpeti škodljivih posledic zaradi pasivnosti sodišča. Vrhovno sodišče tako ponovno odloča o reviziji.

Revizija ni dovoljena.

Tožnici uveljavljata štiri zahtevke. Zoper vsakega od tožencev po dva in sicer zahtevek za razveljavitev dela kupoprodajne pogodbe in zahtevek na znižanje kupnine. Zahtevka, ki ju tožnici uveljavljata zoper vsakega od tožencev, sta oblikovalna ter imata tudi isto dejansko in pravno podlago (izvirata iz istega življenjskega dogodka, presojata pa se tudi po istih pravnih pravilih - prim. 510. člen Zakona o obligacijskih razmerjih /Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89/). Pri tej vrsti objektivne kumulacije se vrednosti vseh zahtevkov seštevajo (drugi odstavek 41. člena ZPP), kar pomeni, da tožeči stranki ni treba navesti vrednosti spornega predmeta za vsak zahtevek posebej. Dovolj je navedba skupne (vsotne) vrednosti za vse tako kumulirane zahtevke.

Drugače je pri subjektivni kumulaciji. Tu velja pravilo, da mora biti vrednost spornega predmeta določena za vsak zahtevek posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP). To še toliko bolj velja pri formalnih sospornikih, saj se zahtevki zoper njih ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago (to so sicer zahtevki iste vrste, ki pa se opirajo /le/ na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago - prim. 2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP). Vrhovno sodišče se je zato v številnih odločbah jasno opredelilo, da se pri formalnem sosporništvu vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.(1) Tožnici sta v tožbi sicer navedli vrednost spornega predmeta (3,680.865 SIT), vendar nediferencirano, skupno za oba zahtevka zoper oba toženca (torej skupno za vse štiri zahtevke). Taka navedba (ki je tožnici kasneje nista popravili, pa tudi toženca ji nista ugovarjala) zato ni v skladu z določbo 2. odstavka 41. člena ZPP, po kateri mora biti vrednost spornega predmeta navedena posebej za vsakega od tožencev. Navedba zgolj ene, skupne vrednosti ima zato enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta.

V takem položaju se najprej ponuja rešitev, ki jo nakazuje 45. člen ZPP. Vendar pri tem nujno naletimo na vprašanje, do kdaj sploh lahko sodišče ukrepa po določbah 108. člena ZPP; z drugimi besedami, ali je mogoča odprava formalnih pomanjkljivosti samo do določene faze postopka ali ves čas postopka, ali pa morda še celo v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Pri iskanju odgovora na to vprašanje je treba upoštevati več vidikov. Najprej že sam namen vrnitve tožbe v popravo ali v dopolnitev. Popolnost in razumljivost tožbe je namreč procesna predpostavka. Če ni podana, tudi ni sodnega varstva. V svojem bistvu je zato postopek po 108. členu namenjen zagotavljanju pravice do sodnega varstva, ki ji je napoti taka nepopolnost ali nerazumljivost tožbe, da zaradi nje sploh ni mogoče (oz. ne bi bilo mogoče) vsebinsko obravnavanje spora. Navedba (diferencirane) vrednosti spornega predmeta (za vsak posamezen zahtevek) pa ni vselej nujna za meritorno obravnavanje tožbe. Zato marsikdaj tako stranke kot sodišče pozabijo navesti vrednost spornega predmeta (za vsak posamezen zahtevek), težave pa se pokažejo šele po pravnomočnem koncu postopka (ko je pravica do sodnega varstva že realizirana), v zvezi z revizijo, ko nastane vprašanje, ali je to izredno pravno sredstvo sploh dovoljeno. Tako se pokaže, da neopredeljena ali ne dovolj opredeljena vrednost spornega predmeta sicer ni pomanjkljivost, ki bi preprečevala meritorno obravnavanje tožbe, pomanjkljivost torej, ki bi onemogočala sodno varstvo (to je v tem primeru že uresničeno, saj je postopek končan s pravnomočno sodbo), pač pa pomanjkljivost, ki onemogoča preizkus, ali je revizija (ki je izredno pravno sredstvo) sploh dovoljena.

Pri iskanju izhoda iz te krize, ki bi bil lahko v postopku po 108. členu ZPP, na katerega napotuje 45. člen ZPP, je treba upoštevati ustroj in naravo tega postopka in se vprašati, ali zagotavlja sodelovanje obeh strank, ter do kdaj ga je sploh mogoče izpeljati. Odgovor na prvo vprašanje gotovo ne more biti sporen. Postopek po 108. členu ZPP je izrazito enostranski - praviloma mora biti opravljen že v fazi predhodnega preizkusa tožbe (prim. 273. člen ZPP), torej pred vročitvijo tožbe tožencu. V njem toženec ne sodeluje in zato tudi ne more imeti vpliva na to, ali in kako tožnik tožbo dopolni ali popravi. Določitev vrednosti spornega predmeta je tako izključno tožnikova domena - v postopku po 108. členu ZPP toženec na to nima nikakršnega vpliva. Ker pa vrednost spornega predmeta učinkuje tudi na njegov procesni položaj, procesno ravnotežje strank zahteva, da ima tudi toženec možnost vpliva na vrednost spornega predmeta. To mu zagotavlja tretji odstavek 44. člena ZPP, ki ga je treba razlagati tako, da daje tudi tožencu pravico ugovarjati navedeni vrednosti (seveda le do začetka obravnavanja glavne stvari).

Postopka po 108. členu ZPP in po tretjem odstavku 44. člena ZPP sta torej bistveno različna. Prvi je enostranski, drugi nujno kontradiktoren (njegovo bistvo je v tem, da omogoča kontrolo vrednosti spornega predmeta - bodisi po uradni dolžnosti, bodisi na ugovor toženca), vendar je omejen le na določeno časovno obdobje. Vrednosti spornega predmeta, ki jo je navedel tožnik, je mogoče ugovarjati le do začetka obravnavanja glavne stvari.

Nadaljnja specifičnost postopka po 108. členu ZPP je v tem, da lahko pripelje do zavrženja tožbe. V revizijskem postopku, ko je na podlagi tožbe (ki je zaradi nepopolno navedene vrednosti spornega predmeta formalno pomanjkljiva) že izdana pravnomočna sodba, bi bila taka sankcija nelogična. Tožnikova pasivnost bi imela zato lahko za posledico le zavrženje njegove (tožnikove) revizije. Nič drugače ni, če vloži revizijo toženec. Tudi takrat bi se tožba vrnila v popravo tožniku, in tudi v tem primeru bi bila usoda revizije odvisna od njegovega ravnanja - vendar takrat ne revidentovega, pač pa od ravnanja njegovega nasprotnika. Če vrednosti spornega predmeta ne bi navedel, revizija ne bi bila dovoljena.(2) Odgovor na vprašanje, do kdaj (do katere faze postopka) je postopek za popravo tožbe, ki je zaradi nediferencirane navedbe vrednosti spornega predmeta formalno pomanjkljiva, sploh možen, je zato odvisen od procesnih možnosti toženca, da se izreče o vrednosti spornega predmeta, ki jo je v enostranskem postopku določil tožnik, in da na takó določeno vrednost tudi vpliva. Ker pa teh možnosti v revizijskem postopku ni (določbe tretjega odstavka 44. člena ZPP omejujejo preizkus enostransko navedene vrednosti spornega predmeta do začetka obravnavanja glavne stvari)(3), je edino sprejemljivo stališče, da v revizijskem postopku zaradi neopredeljene ali ne dovolj opredeljene vrednosti spornega predmeta, tožbe ni več mogoče vračati v popravo. Taka je utrjena praksa VS RS, ki se o tem vprašanju izrecno sicer ni opredelilo, je pa v vseh dosedanjih primerih, ko je zaradi nenavedbe (ali nediferencirane navedbe) vrednosti spornega predmeta revizijo zavrglo, tako ravnalo - od sodišča prve stopnje ni zahtevalo, naj tožnika pozove na (opredeljeno) navedbo vrednosti spornega predmeta(4). Res je, da stranki ne smeta trpeti škodljivih posledic zaradi pasivnosti sodišča. Vendar to ne pomeni, da gre dolžnost sodišča skrbeti za pravice strank (zlasti take, ki, kot pravica do revizije, niso ustavno zagotovljene) tako daleč, da bi bilo treba za ceno enakopravnosti strank v postopku eni od njih omogočiti, da potem, ko je revizija že vložena, z naknadno in enostransko določitvijo vrednosti spornega predmeta, odloči, ali je bodisi njena, bodisi nasprotnikova revizija sploh dovoljena(5).

Ker tako po mnenju vrhovnega sodišča v revizijskem postopku ni več mogoče izpeljati postopka po 108. členu ZPP, ima nenavedba ali nediferencirana navedba vrednosti spornega predmeta za posledico, da nobena od strank (ki nista pravočasno, torej v postopku, v katerem je še mogoče zagotoviti sodelovanje obeh pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta) nima pravice do revizije(6). Stranki sta zaradi svoje pasivnosti (ker tožnik ni pravočasno navedel vrednosti spornega predmeta, toženec pa tej pomanjkljivosti tudi ni ugovarjal(7)) in pasivnosti sodišča (ki ni pravočasno poskrbelo, da bi si stranki zagotovili možnosti za pridobitev morebitne pravice do revizije) tako prikrajšani za revizijo. Pravilo, da zaradi pasivnosti sodišča ne smeta trpeti škodljivih posledic (kar je v konkretnem primeru v tem, da nobena od njiju nima pravice do revizije) pa velja tam, kjer ga je mogoče uresničiti brez posega v ustavne pravice katere od strank. V položajih, kakršnem je konkreten, ko bi vrnitev tožbe v popravo, da tožnika navedeta diferencirano vrednost spornega predmeta, povzročila neenakopraven položaj strank (po tem, ko je revizija že vložena, bi bilo samo eni od njiju /za nazaj/ prepuščeno odločanje, ali je vložena revizija dovoljena), in ko pasivnost sodišča strankam ne odvzema nobene od ustavno zagotovljenih pravic (da bi pridobili pravico do revizije /ki ni ustavno zajamčena/, bi morali biti aktivni predvsem stranki sami), je lahko odločitev o reviziji le enaka kot prejšnjič: ker vrednost spornega predmeta ni navedena diferencirano, jo je treba brez nadaljnjega (postopka po 108. členu ZPP) zavreči. Vrhovno sodišče je to tudi storilo (377. člen ZPP).

Glede na to, da tožnici z revizijo nista uspeli, morata tožencema povrniti stroške odgovora na revizijo, ki skupaj znašajo 100.650 SIT, predstavljajo pa nagrado odvetniku za sestavo revizije, 20 % davek na dodano vrednost in 2 % materialnih stroškov po 15. členu Odvetniške tarife (prvi odstavek 165. člena ter prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker je konferenca s stranko že zajeta v nagradi za sestavo revizije, sodišče teh stroškov tožencema ni priznalo (155. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodbo in sklep II Ips 345/2002 z dne 10.4.2003, sodbo in sklep II Ips 456/2002 z dne 5.6.2003, sklep II Ips 116/2003 z dne 26.2.2004, sklep VIII Ips 209/2001 z dne 21.5.2002 itd. Op. št. (2): VS RS zavezuje pravno mnenje, da če tožnik ne navede vrednosti spornega predmeta, nima pravice do revizije (Pravno mnenje z dne 16.12.1993, Poročilo VS RS 2/93, str. 12). Op. št. (3): To velja tudi za primere, ko vrednost sploh ni navedena - prim. odločbo US RS Up-82/98 z dne 10.5.2000: "Omejitev iz tretjega odstavka 40. člena ZPP - 77 (sedaj tretji odstavek 44. člena ZPP) - do kdaj lahko sodišče preveri pravilnost navedene vrednosti spora - se lahko nanaša tudi na primere, ko vrednost ni navedena. V takem primeru zavezuje predvsem toženca, ki mu daje možnost uveljavljati to pomanjkljivost tožbe le do začetka obravnavanja glavne stvari." Op. št. (4): Tako je ravnalo tudi v zadevi II Ips 2/93, na podlagi katere je bilo sprejeto prej omenjeno pravno mnenje (gl. op. 2). Op. št. (5): Dopustitev postopka po 108. členu ZPP v fazi, ko je redni postopek pravnomočno končan, in ko je ena od strank že vložila revizijo, bi ogrozilo enakopravnost strank v postopku, saj bi bila določitev vrednosti spornega predmeta in s tem pravica do revizije prepuščena le eni stranki. Realno je pričakovati, da bi imel tak pristop za posledico, da tožniki ne bi več navajali vrednosti spornega predmeta - če bi namreč sodišče prve stopnje to pomanjkljivost (ki ne ovira vsebinskega obravnavanja tožbe) spregledalo (kar se v praksi pogosto dogaja), bi si zagotovili privilegij odločanja o dovoljenosti revizije - svoje in toženčeve. Z vidika enakega varstva pravic bi bilo to nesprejemljivo. Op. št. (6): Prim. že omenjeno pravno mnenje VS RS z dne 16.12.1993 (Poročilo VS RS 2/93, str. 12). Op. št. (7): Glej op. 3.