Jedro

Tožnik utemeljeno očita, da ni jasno, kaj bi lahko storil, da bi se izognil škodnemu dogodku. Ta očitek je povsem v skladu s tem, kar je navedel pred sodiščem prve stopnje, da so delavci na predmetnem betonu zaradi cementnega mleka padali in da zdrsov niso mogli preprečiti. Sodišče prve stopnje to njegovo navedbo le deloma povzema (da so delavci padali in da je to vedel), ne pa v celoti (da niso mogli nič storiti zoper to), zato ni prav, da ga s temi selektivno povzetimi navedbami bremeni 30 % lastne sokrivde.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v II. in III. tč. spremeni tako, da se tožniku prisodi še 1.232,96 EUR odškodnine, znesek stroškov, ki jih mora toženka povrniti tožniku, pa se zviša na 2.981,26 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Toženka je dolžna tožniku povrniti 424,50 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožnikovi tožbi in toženki naložilo, da mora tožniku ob upoštevanju njegovega 30 % soprispevka k škodi plačati 2.110,36 EUR odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I.), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II.). Obenem je toženki naložilo, da mora tožniku povrniti 2.103,63 EUR pravdnih stroškov (III.).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi prenizko dosojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti in za strah. Meni, da je prisojena odškodnina 2500 in 500 EUR iz teh dveh naslovov glede na pretrpljeno in glede na sodno prakso prenizka in ni pravična. Prvenstveno pa meni, da k nesreči ni prispeval 30%, pač pa kvečjemu 10%, saj je na spolzko površino, na kateri je padel, stopil prvič, in ni mogel storiti ničesar, kljub temu, da je videl pasti K. Stopal je previdno, delo mu je bilo odrejeno. Opozarja še na to, da sodišče med njegovimi stroški ni upoštevalo plačane sodne takse 195 EUR.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti in pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna sporna dejstva primera, vendar je tožniku za pretrpljene telesne bolečine in strah glede na podobne primere v sodni praksi prisodilo prenizek znesek odškodnine. Poleg tega je napravilo napačen zaključek o tožnikovi sokrivdi. Sodišče prve stopnje je torej deloma napačno uporabilo 171. in 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ).

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zanesljivo ugotovilo, da je tožniku na delu pri toženkinem zavarovancu zdrsnilo, ko je z višine 60-70 cm sestopal v gradbeno jamo na ravno betonsko podlago, ki je bila zaradi cementnega mleka, ki se je izcejalo iz podlage, izredno spolzka (kot poledenela površina). Glede na razmere in lastnosti tega betona po ugotovitvah sodišča, oprtih na mnenje izvedenca, ni bilo ustrezno poskrbljeno za varno vstopanje delavcev v jamo (nobene lestve, stopničke, klančine). Ker pa naj bi tožnik sam navedel in izpovedal, da so delavci pogosto padali, prej in po tem, in da po njegovem beton ni bil ustrezen, kar naj bi vedel, se sodišče prve stopnje ni strinjalo z izvedencem, da tožnik glede na svoje znanje ni mogel računati in pričakovati, da bo podlaga, na katero je stopal, tako spolzka, pač pa mu je zaradi premajhne pazljivosti pripisalo 30 % sokrivde za nesrečo. 7. Tak zaključek je napačen. Tožnik utemeljeno očita, da ni jasno, kaj bi lahko storil, da bi se izognil škodnemu dogodku. Ta očitek je povsem v skladu s tem, kar je navedel pred sodiščem prve stopnje, da so delavci na predmetnem betonu zaradi cementnega mleka padali in da zdrsov niso mogli preprečiti. Sodišče prve stopnje to njegovo navedbo le deloma povzema (da so delavci padali in da je to vedel), ne pa v celoti (da niso mogli nič storiti zoper to), zato ni prav, da ga s temi selektivno povzetimi navedbami bremeni 30 % lastne sokrivde. Upoštevajoč povzete ugotovitve sodišča o oceni izvedenca, in druge ugotovitve, do katerih je prišlo sodišče prve stopnje, ter upoštevajoč vse tožnikove trditve, ki so konsistentne in niso bile niti konkretno prerekane, pritožbeno sodišče ocenjuje kot pravilno, da so mu pripiše le 10 % sokrivde, kolikor jo v pritožbi priznava tudi sam. To gre na račun ocene, da bi bil lahko morda še bolj pazljiv in previden, kam in kako stopi, kot pa je bil (kar je življenjsko (sicer _ex post_) gledano vedno možno). Kaj konkretno pa bi sicer tožnik še lahko storil oz. bi moral storiti, da bi se izognil padcu (npr. da ni bil ustrezno obut, da ni uporabil ustreznih pripomočkov, ipd.), ni bilo ugotovljeno.1

8. Tožnik je ob škodnem dogodku utrpel poškodbo desnega stegna (ruptura mišice), zaradi česar je trpel bolečine in nevšečnosti, ki so natančno popisane v tč. 22 na str. 12 in 13, čemur pritožba ne nasprotuje in česar pritožbeno sodišče ne ponavlja, ker golo ponavljanje nima nobenega pomena. Prav tako je utrpel srednje hud primarni in sekundarni strah, kar mu je v daljšem časovnem obdobju porušilo njegovo duševno ravnovesje (tč. 24. obrazložitve prvostopenjske sodbe). Navedena poškodba se po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb uvršča v II. skupino (lahki primeri, rane mehkih delov brez potrebe po šivanju, enostavne rupture, idr.), sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo približno dve in pol neto mesečni povprečni plači na zaposlenega v RS, kar je prenizko. Povprečna odškodnina za lahke primere v daljšem časovnem obdobju znaša 8 povprečnih plač.2 V zadevi II Ips 510/2008 je šlo za podobno, sicer nekoliko hujšo poškodbo, za kar je oškodovanec prejel 6 neto povprečnih plač, primerljivi pa sta tudi zadevi II Ips 962/2007 in II Ips 100/2008, kjer sta oškodovanca prejela 6 oz. 3 plače.3 Odškodnino za tožnikove prestane telesne bolečine in nevšečnosti ter za strah je zato treba kompenzirati s 700 EUR višjim zneskom odškodnine (še zahtevanih 500 EUR za telesne bolečine in 200 EUR za strah), tako da celotna odškodnina za vso pretrpljeno nepremoženjsko škodo znaša nekaj več kot 3 plače, kar je glede na načelo objektivnosti bolj pravično, glede na načelo individualizacija pa toliko, kot je po spremembi tožbe tožnik sam zahteval. 9. Celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo je torej 3.700,00 EUR, skupaj s premoženjsko 3.714,80 EUR, upoštevajoč 10% sokrivdo je to 3.343,32 EUR. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 4. in 5. alinejo 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) spremenilo izpodbijani del sodbe tako, da je tožniku prisodilo še 1.232,96 EUR odškodnine.

10. Sprememba odločitve o glavni stvari je povzročila tudi spremembo odločitve glede stroškov, poleg tega pa je pritožnik utemeljeno opozoril, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo 195 EUR plačane takse. Vsota vseh njegovih za pravdo potrebnih stroškov tako znaša 2.981,26 EUR, kar mu je toženka dolžna povrniti v celoti, saj tožnik upoštevajoč uspeh po temelju in po višini ni uspel samo sorazmerno majhnim delom zahtevka (3. odst. 154. čl. ZPP).

11. Toženka je dolžna tožniku povrniti tudi pritožbene stroške, saj z njo ni uspel le v zanemarljivem delu (3. odst. 154. čl. ZPP), in sicer 375 tč. za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov in sodno takso, kar skupaj znaša 424,50 EUR. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 Tako tukajšnje sodišče tudi v podobni zadevi II Cp 1962/2018. 2 Glej v Jadek Pensa D. et al., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, str. 764 (GV Založba Ljubljana, 2001). 3 Glej v Berger Škrk A., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, str. 915, 1174 in nasl. (GV Založba Ljubljana, 2010).