Jedro

Z grajanjem odločitve nižjih sodišč ter njihovo dokazno presojo obsojenec oporeka popolnosti in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva obsojenega F.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu je bil F.M. (obsojenec) spoznan za krivega, da je v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti storil nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ (točki 1/a in 1/b), dve kaznivi dejanji krive ovadbe po 1. odstavku 288. člena KZ (točki 2/a in 2/b) ter kaznivo dejanje preprečitve dokazovanja po 2. in 1. odstavku 290. člena KZ, vse v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ. Obsojencu je bila za storjena kazniva dejanja izrečena pogojna obsodba ter določena enotna kazen enajst mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenca in okrožne državne tožilke zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišči prve in druge stopnje sta obsojencu naložili plačilo povprečnine.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojeni F.M. dne 24.10.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti brez navedbe zakonskih razlogov (1. odstavek 420. člena ZKP) in brez predloga, kako naj Vrhovno sodišče v zadevi odloči. Dne 25.7.2003 pa je Vrhovnemu sodišču poslal še "dopolnitev" zahteve za varstvo zakonitosti, ki pa je Vrhovno sodišče ni obravnavalo, ker je bila vložena po preteku trimesečnega zakonskega roka, ki teče od dneva, ko je obsojenec prejel pravnomočno sodno odločbo (3. odstavek 421. člena ZKP).

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj jo zavrne kot neutemeljeno. Iz zahteve se namreč ne da razbrati, da bi jo vlagal zaradi kršitve zakona, saj tega ne nakazuje niti izrecno, sklicujoč se na kakšno kršitev, niti smiselno. Sam navaja, da pravnomočno sodbo izpodbija le iz razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izvedlo obsežen dokazni postopek, skrbno preverilo zagovor obsojenca, ki zanika storitev kaznivih dejanj ter v svoji sodbi, ki obsega sedemnajst strani, izčrpno utemeljilo svojo dokazno in pravno presojo obravnavane zadeve. Sodišče druge stopnje je takšni presoji pritrdilo, obsojenčeve pritožbene navedbe, v katerih je ponavljal svoj zagovor, izpodbijal dokazno oceno prvostopenjskega sodišča ter mu posplošeno očital nezakonito delo, pa je zavrnilo kot neutemeljene.

Obsojenec tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki obsega trideset strani, podrobno, vsebinsko nepovezano in mestoma tudi povsem nerazumljivo oziroma nelogično ponavlja svoje dosedanje navedbe, opisuje okoliščine v zvezi s posameznimi kaznivimi dejanji, graja odločitve nižjih sodišč ter njihovo dokazno presojo, zahteva druge izvedence itd. Obsojenec se v zahtevi ne sklicuje na nobeno kršitev zakona. Kolikor omenja nezakonitost postopka oziroma ravnanja sodišča pa to stori na način, ki ne omogoča preizkusa utemeljenosti njegovih navedb, saj se ne sklicuje na konkretne kršitve zakona in svojih trditev tudi ne utemelji (1. odstavek 424. člena ZKP). Obsojenčeve obširne navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti tako po svoji vsebini predstavljajo zgolj oporekanje popolnosti in pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja. Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije pri odločanju v obravnavani zadevi teh obsojenčevih navedb ni moglo upoštevati. Njegova obširna izvajanja tudi niso vzbudila precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi, ki bi bil podlaga za razveljavitev sodbe po uradni dolžnosti (427. člen ZKP).

Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Odločitev o oprostitvi plačila stroškov tega postopka temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavku 95. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov, da obsojenec, ki je upokojenec in slabega zdravstvenega stanja, živi v skromnih premoženjskih razmerah. S plačilom povprečnine bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje, zato ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.