Jedro

Začasna odredba je sredstvo zavarovanja, ne pa uveljavitev terjatve, je pa nemalokrat in tudi v tem primeru, zlasti, ko gre za začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, narava razmerja in okoliščine, zaradi katerih je treba intervenirati, takšna, da zahteva ukrepe, ki se skoraj pokrivajo s tožbenim zahtevkom. To še posebej tedaj, ko je treba z začasno odredbo preprečiti nastanek težko nadomestljive škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izdano začasno odredbo, s katero je tožeči stranki naložilo, da je dolžna najkasneje v roku štirih ur po prejemu začasne odredbe odstraniti varnostnike in vse druge ovire ter omogočiti tožeči stranki oskrbo z elektriko in prosto ter nemoteno uporabo električne napeljave in poslovnih prostorov za opravljanje tehničnih pregledov motornih vozil v poslovnem objektu v I.. Za primer nespoštovanja začasne odredbe je sodišče toženi stranki naložilo denarno kazen v višini 1.000.000,00 SIT.

Zoper ta sklep se je pritožila tožena stranka in v pritožbi zatrjuje, da začasne odredbe ne more izvršiti, ker poslovnega objekta na omenjeni parceli ni več oz. ker je ta porušen. Takšno stanje objekta traje že od 8.5.2005 dalje, kar pomeni, da je tožeča stranka vložila predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je predlagala neustrezno sredstvo zavarovanja. Sodišče prve stopnje tudi sicer ne bi moglo ugoditi predlogu za izdajo začasne odredbe, kajti gre za identiteto med tožbenim zahtevkom in začasno odredbo. Posledično prvostopenjsko sodišče nikoli ne bi smelo ugoditi predlogu, kajti s tem je v bistvu odločilo o vsebini tožbenega zahtevka, kar z začasno odredbo ne more. Prvostopno sodišče je zaradi napačne uporabe materialnega prava napačno presodilo, da je tožeča stranka izkazala za verjetno obstoj terjatve. Iz dosedanjih navedb in predloženih dokazov je jasno razvidno, da tožena stranka nikoli ni priznavala pravice do posesti tožeče stranke na poslovnih prostorih v poslovnem objektu v I.. Tožena stranka je namreč dovolila opravljanje dejavnosti izključno samo prodajalcu nepremičnine, to je A.I., d.o.o. Tožeča stranka je tudi vse dopise, ki jih je pošiljala v opomin, da je potrebno predmetno nepremičnino izprazniti, pošiljala naslovniku A. I. d.o.o. in v vednost tožeči stranki, za katero je slišala, da namesto A.I. d.o.o. opravlja dejavnost na predmetni nepremičnini. Tako tožeča stranka v skladu z 28. čl. Stvarnopravnega zakonika - SPZ ni dobroverni posestnik, saj je zaradi ponarejene najemne pogodbe z dne 30.12.2005 vedela, da do posesti na nepremičnini ni upravičena. Četudi bi se štelo, da je najemna pogodba z dne 30.12.2005 veljavna, pa je potrebno upoštevati dejstvo, da je sklenjena prodajna pogodba z dne 23.12.2005, s katero je tožena stranka postala lastnik nepremičnine. Torej je tožeča stranka najkasneje v aprilu 2006 vedela, da ni več upravičena opravljati dejavnosti. Prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu z ničemer ni obrazložilo, v čem se kaže težko nadomestljiva škoda, torej o škodi, katere nastajanje naj se prepreči. Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve pa ne zadostuje vsakršnja škoda, temveč le nenadomestljiva škoda, ki pa jo tožeča stranka z ničemer ni izkazala oz. je ni izkazala v zadostni meri. Sodišče prve stopnje pa mora v posestni pravdi in posledično tudi v postopku glede izdaje začasne odredbe ocenjevati tudi ekonomsko upravičenost tožnikovih zahtevkov. Če ugotovi, da za vzpostavitev prejšnjega stanja na tožnikovi strani ni potrebnega ekonomskega interesa, ekonomski interes tožene stranke pa bi bil zaradi vzpostavitve prejšnjega stanja težko prizadet, potem vzpostavitev prejšnjega stanja ne naloži. Tudi če bi sodišče štelo, da je tožena stranka ravnala samovoljno, ekonomski interes tožene stranke glede posesti in izvajanja lastninske pravice na navedeni nepremičnini prav gotovo prevladuje nad interesom tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

S trditvijo, da je objekt, ki je predmet začasne odredbe porušen že 8.5.2006, tožena stranka ne more uspeti, kajti gre za širitev ugovornih razlogov, tega v ugovoru ni navajala, v pritožbenem postopku pa ni dopustno razloge širiti. Pritožbeno sodišče namreč v pritožbenem postopku preizkusi le tiste razloge, ki jih je dolžnik oz. tožena stranka navedla v ugovoru.

Praviloma je sicer res, kot tožena stranka navaja v pritožbi, da začasna odredba ne more izčrpati vsebine uveljavljane terjatve, saj bi sicer predstavljala njeno predčasno uveljavitev. Začasna odredba je sredstvo zavarovanja, ne pa uveljavitev terjatve, je pa nemalokrat in tudi v tem primeru, zlasti, ko gre za začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, narava razmerja in okoliščine, zaradi katerih je treba intervenirati, takšna, da zahteva ukrepe, ki se skoraj pokrivajo s tožbenim zahtevkom. To še posebej tedaj, ko je treba z začasno odredbo preprečiti nastanek težko nadomestljive škode. Prav iz tega razloga, je tožeča stranka predlagala konkretno začasno odredbo. Škodo zaradi onemogočanja dostopa in uporabe spornega objekta je mogoče preprečiti le z zagotovitvijo dostopa, zato dejstvo, da se predlagana začasna odredba pokriva s tožbenim zahtevkom, v tem primeru ne more biti razlog za zavrnitev predloga. Ponovno tožena stranka zatrjuje, da tožeča stranka ni bila dobroverni posestnik stvari, kajti najemna pogodba je bila potrditvah tožene stranke ponarejena. Že sodišče prve stopnje je jasno povedalo, da po določbi 1. odst. 33. čl. Stvarnopravnega zakonika - SPZ, daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika. To jasno pomeni, da četudi tožeča stranka ni bila dobroverni posestnik, ji sodišče daje v motenjski pravdi pravno varstvo. Verjetnost terjatve je tudi po presoji pritožbenega sodišča izkazana, kajti tožena stranka priznava, da je bila tožeča stranka nedobroverni posestnik spornih poslovnih prostorov. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje ugotovilo verjeten obstoj težko nadomestljive škode (ne gre za nenadomestljivo škodo, kot to napačno opredeljuje pritožba). Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa izrecno povedalo, kakšna škoda tožeči stranki nastaja. Teh ugotovitev pa pritožba ne izpodbija, le pavšalno navaja, da ji ne nastaja (nenadomestljiva) škoda. Poleg težko nadomestljive škode je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je tožena stranka opremo tožeče stranke z gradbenimi stroji uničila, kar jasno pomeni, da je začasna odredba potrebna tudi zato, da bi se z njo preprečila uporaba sile. Težko pa je razumeti razlogovanje pritožbe, da tožeča stranka nima ekonomskega interesa za izdajo začasne odredbe, kajti če ima pravni interes, kar je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, potem je izkazan tudi njen ekonomski interes. Ker je pritožba tožeče stranke neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ).