Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožbe, da slaba vera ne more konvalidirati ter da lahko konvalidira le pravni posel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta tožnika vsak do ½ solastnika nepremičnine ID znak 000 48/7 (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine je zavrnilo (II. točka izreka). Sklenilo je še, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del ter stroškovno odločitev se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.1 Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V bistvenem pritožba izpostavi naslednja vprašanja, ki po njenem mnenju ključno problematizirajo prvostopenjsko odločitev: - (1) vedenje, da nepremičnina ni od priposestvovalca pomeni slabo vero, ki ne more konvalidirati. Teoretično lahko konvalidira samo pravni posel. Pravni posel ni element, pogoj priposestvovanja. Konvalidacija bi lahko bila pomembna pri pridobitvi lastninske pravice na podlagi pravnega posla, ne pa pri presoji pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona (priposestvovanje); - (2) slaba vera se lahko spremeni samo z naknadnimi okoliščinami, zaradi katerih priposestovalec verjame, da mu pripada lastninska pravica, kar pomeni, da bi tožnika morala s tem, ko je odpadla ovira zaradi zaščitenosti kmetije, pridobiti neko novo otipljivo podlago, razlago oziroma opravičilo za pridobitev lastninske pravice ali celo za nepoznavanje zemljiškoknjižnega vpisa. Sama odpadlost upravne ovire ju še ne naredi za lastnika, pa tudi sama v to nista verjela; - (3) sodišče je zmotno ugotovilo veljavnost pravnega posla in dejstvo, da gre v tem primeru za prepoved manjšega pomena.

Sodišče prve stopnje je zaključek, da razpolaganje z nezazidanim stavbnim zemljiščem, ki sodi v sklop zaščitene kmetije, brez odobritve UE, predstavlja prepoved manjšega pomena in da naj ne bi bila okrnjena gospodarska funkcija, sprejelo brez ustrezne trditvene podlage tožnikov. Meni, da takšen zaključek materialnopravno ni pravilen, v konkretnem primeru pa tudi ni relevanten, saj bi bil relevanten le v primeru vprašanja veljavnosti pravnega posla in morebitne tožbe na sklenitev glavne prodajne pogodbe. Sodišče je zapisalo, da toženec vse do leta 2017 tožnikoma izključne posesti na parceli 48/7 k.o. ... ni oporekal. Pri tem sodišče zagreši bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj to dejstvo ne izhaja iz nespornih dejstev pravdnega postopka. Sicer pa dobra vera tožnikov ni odvisna od ravnanja toženca. Četudi bi toženec sploh ne ukrepal, to dobre vere priposestvovalca ne vzpostavlja. Tožnica je izpovedala, da je ob zapisu laične pogodbe leta 1999 vedela, da s to pogodbo lastninske pravice na sporni nepremičnini ni pridobila in da bi bilo za pridobitev potrebno izvesti parcelacijo in šele potem napraviti prepis. Nobenega dvoma torej ni, da sta bila tožnika od leta 1999 do 2001 nedobroverna. Dobrovernost stranke je potrebno ugotavljati v letu, ko se presoja začetek teka priposestvovalne dobe. Šele prenehanje statusa zaščitene kmetije je tožnikoma dalo pravico zahtevati sklenitev glavne kupoprodajne pogodbe, kot je bilo to v pogodbi tudi dogovorjeno. Nikakor pa ni ta trenutek pomenil začetka dobre vere in teka priposestvovanja.

Toženec se ne strinja, da predstavlja ročna pogodba iz leta 1999 kaj drugega kot predpogodbo. Pri argumentaciji je sodišče spregledalo, da označba pogodbe ne more škodovati pogodbenim strankam glede vsebine dogovorjenih obveznosti.

Meni, da je sporna nepremičnina funkcionalno zemljišče, zaradi česar ne more biti predmet samostojne lastnine v posestnem smislu, temveč jo je mogoče posedovati samo skupaj z objektom. Ker pa je bil objekt od leta 2013 v lasti Hete in potem naprej drugih pravnih oseb, ob vložitvi tožbe tožnika posesti nista izvrševala zase, temveč za druge lastnike.

3. Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih od v pritožbi zoper sodbo zatrjevanih kršitev in je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne in prepričljive razloge ter je o tožbenem zahtevku tudi materialnopravno pravilno odločilo. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajejo in so ti pomisleki tudi sicer neprepričljivi. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bila za sporno nepremičnino med pravdnima strankama v letu 1993 ustno sklenjena kupoprodajna pogodba, plačana kupnina in nepremičnina prevzeta v posest; da je bila leta 1995 postavljena ograja, ki ograjuje sporno parcelo in jo povezuje s parc. št. 48/5 v celoto; - da je sporna parcela v letu 1998 postala stavbno zemljišče; - da sta pravdni stranki ustno sklenjeno pogodbo 19. 11. 1999 še pisno zapisali; - da je bila 21. 8. 2000 narejena parcelacija sporne nepremičnine; - da je sporna nepremičnina 13. 4. 2001 izgubila status zaščitene kmetije; - da sta bila tožnika od 13. 4. 2001 dalje dobroverna lastniška posestnika; - da je v letu 2017 začel toženec tožnikoma osporavati lastništvo sporne nepremičnine.

7. Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev, ki jim pritožbeno sodišče sledi, je utemeljen materialno pravni zaključek prvega sodišča, da sta tožnika sporno nepremičnino po poteku 10 letne kontinuirane priposestvovalne dobe 13. 4. 2011 priposestvovala.

8. Pritožbeno sodišče sledi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila med pravdnima strankama kupoprodajna pogodba za sporno nepremičnino ustno sklenjena že v letu 1993 ter je 19. 11. 1999 prišlo le do pisnega zapisa že sklenjene kupoprodajne pogodbe. Navedeni zapis zato ni predpogodba, temveč je pisni zapis ustno sklenjene kupoprodajne pogodbe, ki je bila realizirana že v letu 1993 ( toženca sta dogovorjeno kupnino poravnala in prevzela kupljene nepremičnine v posest in v soglasju s toženo stranko to posest izvajata vse od leta 1993 naprej) in dokazuje obstoj zavezovalnega pravnega posla. Da sta se tožnika tako v letu 1993, kot tudi v letu 1999 zavedala, da ni pogojev za vpis njune lastninske pravice v zemljiško knjigo, pritožbeno sodišče ne dvomi. Predmet kupoprodajne pogodbe je bil del parcele, ki ob sklenitvi pogodbe še ni bil odmerjen, poleg tega pa je imela sporna parcela status kmetijskega zemljišča ter je bila del zaščitene kmetije, s čimer so bile pogodbene stranke seznanjene. Iz vsebine zapisa pogodbe jasno izhaja, da bo do sklenitve razpolagalnega pravnega posla prišlo šele, ko bo sporna parcela odmerjena in ko bo izgubila status kmetijskega zemljišča. 9. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožbe, da slaba vera ne more konvalidirati ter da lahko konvalidira le pravni posel. Vendar pa sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni ugotovilo, da bi dobra vera tožnikov „konvalidirala“ od sklenitve kupoprodajne pogodbe, temveč je njuna dobroverna posest začela teči šele po izpolnitvi pogojev za vpis njune lastninske pravice v zemljiško knjigo, torej ko je bila parcela odmerjena in ko je izgubila status kmetijskega zemljišča in zaščitene kmetije. To pa so tiste naknadne okoliščine, zaradi katerih priposestvovalec verjame, da mu ob izpolnitvi pogojev oziroma odstranitvi ovir za vpis sporne nepremičnine v zemljiško knjigo pripada lastninska pravica.

10. Sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage, ko je zaključilo, da razpolaganje z nezazidanim stavbnim zemljiščem, ki sodi v sklop zaščitene kmetije, brez odobritve UE, predstavlja prepoved manjšega pomena in da gospodarska funkcija ni bila okrnjena. Gre le za pravilno uporabo materialnega prava, ki ga mora sodišče poznati po uradni dolžnosti. Z razlogi glede konvalidacije nične pogodbe, navedenmi v 28. točki obrazložitve, se pritožbeno sodišče strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

11. Toženec ni zanikal, da izključne posesti tožnikoma na sporni nepremičnini vse do vložitve tožbe na prenehanje vznemirjanj ni oporekal. Neprerekana dejstva pa se štejejo za priznana (214. člen ZPP).

12. Sodišče prve stopnje je tožencema v 32. točki obrazložitve sodbe pravilno pojasnilo, da je dejstvo, da je do menjave lastništva sporne parcele prišlo v letu 2013, torej po nastopu priposestvovanja, za nastop priposestvovanja pravno nepomembno.

13. Ali je sporno zemljišče funkcionalno zemljišče k parceli št. 47/7, ni predmet tega postopka.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Pritožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor tožnikov pa ni bistveno prispeval k vsebinski presoji pritožbenega sodišča in zato za odločitev o zadevi ni bil potreben (155. člen ZPP). Pravdni stranki zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 V nadaljevanju ZPP.