Jedro

Dolžnik sploh ni zatrjeval, da gre za investicije, do katerih povrnitve je upravičen, ker imajo te naravo investicij iz 15. do 17. čl. Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, ki so lahko predmet pobota z najemnino in še to le pod pogojem, da je postopal po v zakonu predpisanem postopku.

Izrek

Pritožbi upnika se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se s p r e m e n i tako, da se ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K. z dne 19.10.2005 zavrne kot neutemeljen.

Nadaljnji izvršilni stroški upnika se odmerijo na 17.100,00 SIT in jih je dolžan plačati dolžnik.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 19.10.2005, izdan na podlagi verodostojne listine ugodilo ter sklep razveljavilo v delu, s katerim je dovoljena izvršba, to je v 2. točki izreka, obenem pa odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku.

Zoper ta sklep se pritožuje upnik in smiselno predlaga njegovo spremembo. V pritožbi navaja, da dolžnik samovoljno in nezakonito odklanja plačilo mesečne najemnine, za katero se je s pogodbo zavezal, da jo bo poravnaval vse do dokončnega dogovora o poračunu z njegove strani vloženih sredstev v prostore lokala. Upnik tudi ni nikoli pristajal na pobot najemnine z vloženimi sredstvi dolžnika v gostinski lokal, njegov zahtevek v višini 4.962.036,58 SIT pa je zavrnil. Zaradi nerešenih vprašanj z dolžnikom poslovni prostori propadajo in upniku nastaja občutna škoda.

Pritožba upnika je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa ravnalo v nasprotju z določilom 2. odst. 53. čl. v zvezi s 1. odst. 61. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Po 2. odst. 53. čl. ZIZ mora biti ugovor obrazložen, tak pa je le, če dolžnik v njem navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in za zatrjevana dejstva predloži dokaze. Pravno upoštevna pa so le tista dejstva, ki imajo lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična. Dejstva, ki jih je dolžnik v konkretnem primeru navedel, pa po mnenju pritožbenega sodišča niso takšne narave. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je namreč uveljavljal, da upniku ne dolguje ničesar, ker ima do njega zahtevek iz naslova neporavnanih investicij. Pri tem pa sploh ni zatrjeval, še manj pa dokazoval, da gre v konkretnem primeru za investicije do katerih povrnitve je upravičen ker imajo te naravo investicij iz 15. do 17. čl. Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP), ki so lahko predmet pobota z najemnino in še to le pod pogojem, da je postopal po v zakonu predpisanem postopku. Ker pa to dejansko pomeni, da je potrebno dolžnikov ugovor šteti za neobrazložen in s tem tudi neutemeljen, bi ga kot takega moralo že sodišče prve stopnje zavrniti glede na določilo 5. odst. 62. čl. ZIZ. Ker tega ni storilo, je pritožbeno sodišče pritožbi upnika ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da je dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi kot neutemeljen zavrnilo. V posledici take odločitve pa je upniku tudi priznalo pritožbene stroške, vendar le v višini sodnih taks, ne pa tudi uveljavljenih 100 točk za sestavo pritožbe, ki niso v ničemer izkazani pa tudi ne utemeljeni.