Jedro

Toženka, ki vodi kataster, ni dolžna preverjati pravilnost podatkov, ki jih sporoči geodetska uprava oz. investitor. Opustitev preverjanja pravilnosti dejanske lokacije cevi zato ni protipravno ravnanje, ki bi lahko vodilo do njene odškodninske obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu mora toženka plačati 2745,86 EUR odškodnine z obrestmi in stroški, njemu pa je naložilo, da povrne pravdne stroške toženki, in sicer 969 EUR v 15 dneh, sicer pa z obrestmi.

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje, nominalno iz vseh predvidenih razlogov, predlaga njeno spremembo tako, da se njegovemu zahtevku ugodi, s stroškovno posledico, priglaša pa tudi pritožbene stroške. Kot bistveno napačno graja stališče sodišča, da ni bilo toženkinega dolžnostnega ravnanja, pri čemer se sklicuje na Odlok o oskrbi s pitno vodo v Občini Mengeš. Meni, da toženko njena strokovna skrbnost zavezuje k temu, da ves čas razpolaga s pravilnimi podatki o lokaciji priključkov in se ne sme zanašati na podatke investitorjev oz. je nepomembno, kdo je posredoval podatke za vpis v kataster. Če bi izvajala ustrezni nadzor, bi vedela, kje cev poteka in ne bi bilo toliko stroškov z izkopi. Tožniku je bilo dano soglasje za priklop na vodovodno omrežje prav na sporni lokaciji, ki mu jo je posredovala toženka. Nasprotuje oceni sodišča, da slepa cev ni del javnega vodovodnega omrežja. Če bi toženka menila, da podatki v katastru niso točni, bi morala tožniku to sporočiti že ob prvem izkopu. Navaja, da je bil predstavnik toženke seznanjen z neuspešnim iskanjem in bi bilo pričakovati, da bo tožnika vsaj obvestil, da kraj izkopa morda ni točen. Nasprotuje ugotovitvi, naj bi sam kasneje kopal na lastno pest. Če je bila slepa cev izvedena brez nadzora upravljavca, zasebno, mu priklopa na njej ne bi smela dovoliti. V zvezi s tem očita kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila, se zavzela za njeno zavrnitev ter opredelila stroške v zvezi s podanim odgovorom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvijo iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj nima nobenih pomanjkljivosti; vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka v letu 2016 hišo na naslovu ..., priključila na javni vodovod. Toženka je pokazala lokacijo izkopa, to je točko, v kateri naj bi se zaključila že vkopana slepa cev, ki je predstavljala s strani tožnikovega pravnega prednika že realizirano fazo gradnje bodočega priključka. Izkazalo se je, da pokazana lokacija ni točna. Naknadno je sam tožnik izkop izvedel še dvakrat. Prvič mu je lokacijo (ki prav tako ni bila točna) pokazal geodet, ki je ob izgradnji slepega cevovoda izdelal njegov geodetski posnetek, drugič pa sosed. Takrat je bil cevovod tudi najden. V evidenco oziroma kataster, ki ga vodi toženka, je bil slepi cevovod vrisan na podlagi podatkov, ki jih je toženki posredoval tožnikov pravni prednik. Ta je podatke pridobil preko najetega geodetskega podjetja in jih je toženki posredoval v obliki projekta za vpis v uradno evidenco. Toženka je posredovane podatke v evidenco pravilno vnesla. Slepi cevovod pred dokončanjem (priključka) v letu 2016 ni bil del javnega vodovoda, niti hišni priključek. Toženka ni vedela (niti ni imela podlage za sum), da prejeti in v evidenco vpisani podatki niso točni. Sama izvede le geodetske posnetke končanih hišnih priključkov.

8. Na podlagi teh ugotovitev je pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da toženki v zvezi z izvedbo priključitve toženčeve hiše na javni vodovod, ni mogoče očitati protipravnega ravnanja oziroma opustitve. Zakaj je tako, je pravilno in izčrpno obrazložilo že sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče teh razlogov ne bo ponavljalo. V nadaljevanju izpostavlja le tisto, kar je glede na (ponovljena) stališča pritožnika najbolj bistveno. Teh dejstev pritožba niti ne izpodbija oz. vanje ne vnaša nobenega posebej obrazloženega razumnega dvoma.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s tem, da je toženka kot upravljavka javnega vodovoda in oseba, ki glede na vsebino Odloka o oskrbi s pitno vodo v Občini Mengeš (v nadaljevanju Odlok) vodi kataster javnega vodovoda1 in ostale evidence2, dolžna osebi, ki se želi priključiti na javni vodovod, dati točne podatke o lokaciji bodočega priključka. Vendar pa je tožnica to dolžnost v konkretnem primeru izpolnila s tem, ko je tožniku dala podatek, kot je bil vpisan v katastru oziroma njeni evidenci na podlagi geodetskega posnetka, ki ji ga je posredoval tožnikov pravni prednik kot investitor. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, toženki v zvezi s tem ni mogoče očitati, da bi bil vnos teh podatkov z njene strani nepravilen. Ni pa ji mogoče očitati niti tega, da pravilnosti prejetih podatkov ob vnosu ni preverila. Predpisi ji tega namreč ne nalagajo, taka zahteva, ki bi imela podlago le v njeni obveznosti voditi kataster javnega vodovoda ter v njenih pristojnostih v zvezi z priključevanjem uporabnikov na javni vodovod, pa bi bila pretirana in neživljenjska, kot je to pravilno poudarilo sodišče prve stopnje (glej zlasti 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

10. Pritožbeno sodišče se tudi ne more strinjati s stališčem pritožnika, da ni pomembno, ali je potrebne podatke za vpis v kataster pridobila sama (preko z njene strani pooblaščenega geodeta) ali ne. V primeru, da bi šlo za podatke, ki jih je toženka pridobila sama, bi namreč morebitna nepravilnost v katastru izvirala iz njene sfere, odškodninske odgovornosti pa zato ne bi bilo mogoče vnaprej izključiti. V primeru, kot je konkretni, pa podlage, da bi odgovarjala za napako tretjega, ki je delal po naročilu investitorja, ni.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo tudi dejstvo, da konkreten slepi cevovod (preden je bil izveden priklop hiše tožnika na vodovod) niti še ni bil del javnega vodovoda (saj se ta konča s hišnim priključkom), niti ni šlo za vodni priključek (saj ni imel vseh elementov, ki jih 2. člen Uredbe o oskrbi s pitno vodo3 - v nadaljevanju Uredba, določa za priključek). Tožničine odškodninske odgovornosti tudi zato ni mogoče izpeljevati iz nekaterih v pritožbi izpostavljenih določb Uredbe.

12. Končno je pravilno tudi materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da toženka ni ravnala nedopustno niti s tem, ker tožnika ni posebej opozorila, da za pravilnost podatkov o lokaciji cevovoda ne odgovarja. Predpisi toženki nalagajo le dolžnost ustvarjati oz. voditi zbirko podatkov, ne pa tudi preverjanja pravilnosti prejetih podatkov. Poleg tega se je toženka na njihovo pravilnost v konkretnem primeru lahko upravičeno zanesla, saj so imeli podlago v geodetskem posnetku, ki ga je izdelal za to usposobljen strokovnjak, indicev, ki bi kazali drugače, pa ni bilo.

13. Toženka, ki vodi kataster, torej ni dolžna preverjati pravilnost podatkov, ki jih sporočijo geodeti oz. investitor. Opustitev preverjanja pravilnosti dejanske lokacije cevi zato ni protipravno ravnanje, ki bi lahko vodilo do njene odškodninske obveznosti. Ker morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti istočasno izpolnjene vse predpostavke (protipravnost, škoda, vzročna zveza in odgovornost), že pomanjkanje ene od njih (v konkretnem primeru protipravnosti) zadostuje za ugotovitev, da odškodninske obveznosti toženke do tožnika ni.

14. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP), enako pa ne toženka za odgovor na pritožbo, saj je bil ta glede na popolne razloge izpodbijane sodbe in golo ponavljanje navedb s strani obeh strank nepotreben (155. v zvezi z 165. členom ZPP).

1 Podatki o omrežjih in objektih gospodarske javne infrastrukture so se do uveljavitve Zakona o urejanju prostora v juniju 2018 sicer vodili (tudi) v katastru gospodarske javne infrastrukture na podlagi podatkov o že zgrajenih omrežjih in objektih gospodarske javne infrastrukture in podatkov, ki so jih posredovali investitorji po končani gradnji organu pristojnemu za geodetske zadeve (glej 86. člen Zakona o prostorskem načrtovanju). 2 Glej 24. člen Uredbe o oskrbi s pitno vodo (UL RS 88/2012, v nadaljevanju Uredba). 3 UL RS št. 88/2012.