Jedro

Namen strank, da postane tožnica zaradi izplačila solastnica nepremičnin, je izhajal razen iz tožničinih izpovedb še iz izpovedb tedanjega toženčevega pooblaščenca in toženčevih izpovedb, da se mu tožničin vpis solastninske pravice ni zdel pomemben, ker sta se s tožnico nameravala poročiti in bi bilo nato premoženje itak skupno. Spričo takih ugotovitev tožnica sedaj, ko je prišlo po več kot deset let trajajoči izvenzakonski skupnosti do razdora med strankama, upravičeno zahteva vknjižbo svoje solastninske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica T.K. solastnica nepremičnin vl.št. 191 ter vl.št. 418, 271 in 435 do 1/2. Tožencu A.Š. je naložilo, da izstavi zemljiškoknjižno listino za vpis tožničine solastninske pravice, sicer da bo to listino nadomestila sodba. Razen tega je naložilo tožencu plačilo zneska 85.859,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.7.1992 dalje. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožnika A.Š., da mu mora toženka T.K. plačati tolarsko protivrednost zneska 759,54 DEM z obrestmi od 1.7.1985 dalje in znesek 306.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.11.1992 dalje do plačila. Pritožbi A.Š. proti tej sodbi je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede plačila zneska 85.859,00 SIT s prip. in v izreku o pravdnih stroških. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

A.Š. je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da se je tožnica v času izplačila M.Š. odpovedala solastninskemu deležu na nepremičninah in se odločila za pokojnino. Zaradi plačila denarja tožnica ni pridobila lastninske pravice. Imela bi kvečjemu obligacijskopravni zahtevek za vrnitev posojenega zneska z ustreznimi obrestmi, kar ji je revident tudi pripravljen plačati. V izpodbijani sodbi je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP zaradi nasprotij med razlogi te sodbe in razlogi razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča z dne 20.5.1988 glede tožničinega stvarnopravnega zahtevka. Pri ugotavljanju utemeljenosti toženčevega zahtevka za delež na avtomobilu ob ponovnem sojenju niso bila razčiščena nesoglasja v izpovedbah prič in tožnice. Ker je bil avtomobil kupljen v letu 1983, ko sta stranki živeli v izvenzakonski skupnosti, spada v skupno premoženje. Isto velja glede prihrankov na tožničinem deviznem računu, na katerih pripada tožencu delež. Namesto da bi sodišče prisodilo tožencu delež, je opravilo pobot možnih zahtevkov strank, ki niti niso bili postavljeni. V dopolnitvi revizije uveljavlja toženec bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP še zaradi ugotovitve, da je tožnica plačala znesek 65.000 takratnih dinarjev, čeprav je bil dejansko plačan znesek 6.500 din, za katerega je bila sklenjena tudi poravnava.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki je vložila odgovor na revizijo. V njem izpodbija toženčeve revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi uveljavljane kršitve določb iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP niso podane. Za take kršitve gre, kadar obstajajo nasprotja v samem izreku sodbe, kadar so nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe, kadar so razlogi o odločilnih dejstvih v medsebojnem nasprotju, ali če je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. V zvezi s tožničinim stvarnopravnim zahtevkom se toženec sklicuje le na nasprotja med razlogi izpodbijane sodbe in prejšnje odločitve pritožbenega sodišča (razveljavitveni sklep z dne 20.5.1988), ki pa ne morejo predstavljati omenjene kršitve ZPP. Nove revizijske trditve o plačilu zneska 6.500 din namesto 65.000 din pa so v nasprotju z vsemi priloženimi listinami, ki so bile podlaga za odločitev sodišča. Zato tudi glede te okoliščine ni podana kršitev po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP.

Z revizijskimi navedbami, ki se nanašajo na dokazno oceno in na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP).

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je bila dne 16.5.1973 med toženčevo razvezano ženo M.Š., tožencem in tožnico sklenjena poravnava, s katero sta se sedanji pravdni stranki zavezali izplačati M.Š. njen solastninski delež na nepremičninah z zneskom 65.000,00 din. Tožnica je nato navedeni znesek v celoti plačala sama. Kot solastnica do 1/2 se je vknjižila le na nepremičninah vl.št. 3 k.o., na ostalih nepremičninah (vl. št. 191, vl.št. 418, 271 in 435) se tožnica ni vknjižila, ker naj bi bila v tem primeru prikrajšana pri pokojnini. Namen strank, da postane tožnica zaradi izplačila solastnica nepremičnin, je izhajal razen iz tožničinih izpovedb še iz izpovedb tedanjega toženčevega pooblaščenca in toženčevih izpovedb, da se mu tožničin vpis solastninske pravice ni zdel pomemben, ker sta se s tožnico nameravala poročiti in bi bilo nato premoženje itak skupno. Spričo takih ugotovitev tožnica sedaj, ko je prišlo po več kot deset let trajajoči izvenzakonski skupnosti do razdora med strankama, upravičeno zahteva vknjižbo svoje solastninske pravice. S tem, da je bilo njenemu zahtevku ugodeno, niso bile kršene določbe Zakona o obligacijskih razmerjih v 26. čl. in nasl., na katere se toženec v reviziji sklicuje. Toženčevo sedanje stališče, da pripada tožnici le povračilo leta 1973 plačanega zneska s pripadajočimi obrestmi, je očitno posledica razdora in ne ustreza ugotovljeni pogodbeni volji strank. Okoliščina, da je bilo solastno premoženje toženca in M.Š. ocenjeno na 145.416,00 takratnih din, na tožničine pravice ne more vplivati, saj je bila med strankami sklenjena poravnava, da se za solastni delež M.Š. plača 65.000,00 din.

Toženčev zahtevek za plačilo deleža na avtomobilu Renault 4 je bil pravilno zavrnjen, saj sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da avtomobil ni bil kupljen s skupnimi sredstvi pravdnih strank in da je bila tožnica lastnica le formalno, ker je prejemala pokojnino v devizah in je tako lahko dokazala izvor deviz. Omenjenih dejanskih ugotovitev toženec z revizijo ne more uspešno izpodbijati.

Tudi del toženčevega zahtevka za izplačilo tolarske protivrednosti polovice deviznih prihrankov na tožničini hranilni knjižici je bil pravilno zavrnjen. Toženec zahteva izplačilo tolarske protivrednosti deviznih prihrankov po stanju v juliju 1985, ko je prišlo do prenehanja življenjske skupnosti pravdnih strank. Kot je izpovedal toženec, sta stranki na njegovo pobudo že od leta 1978 gospodarili vsaka s svojim denarjem. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je tožnica na svojo devizno knjižico od leta 1980 dalje prejemala pokojnino iz tujine. Razen tega je dobivala pri nas starostno pokojnino. Oba sta s svojim delom prispevala k ustvarjanju skupnega dohodka iz posestva in v okviru potreb prispevala vsak svojo pokojnino za kritje izdatkov skupnega gospodinjstva. Pri takem sporazumnem načinu gospodarjenja toženec ni upravičen zahtevati deleža na tožničinih deviznih prihrankih. Prezreti ni mogoče, da je tudi toženec s svojimi deviznimi prihranki samostojno razpolagal. Kot je pojasnil v svojih izpovedbah na l.št. 50, je z njimi plačal tožnici njen delež na kmetijskih strojih. Zaradi vseh navedenih okoliščin toženec nima prav, ko meni, da odločitev sodišč ni pravilna in da sta z njo prekoračili zahtevke strank.

Iz vseh teh razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odst. 154. čl., 1. odst. 155. čl. in 1. odst. 166. čl. ZPP. Tožena stranka nosi revizijske stroške, ker z revizijo ni uspela, tožeča stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker teh v konkretnem primeru ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, ki jih mora povrniti nasprotna stranka.