20. 1. 2020

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Rajmund Špegel, Nova Cerkev, ki ga zastopa odvetniška družba Tanjšek, o. p., d. o. o., Žalec, na seji 20. januarja 2020

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. CDn 243/2017 z dne 21. 9. 2017 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Cerknici št. SDn 1495/2016 z dne 12. 7. 2017 in s sklepom Okrajnega sodišča v Cerknici št. Dn 369664/2016 z dne 27. 10. 2016 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ustavni pritožnik je kot kupec v izvršilnem postopku na dražbi kupil nepremičnine, med drugim tudi nepremičnino parc. št. 1200/7, k. o. Trnovlje, do ¾ celote. Nepremičnine so bile s pravnomočnim sklepom o izročitvi nepremičnin pritožniku izročene v last in posest. Zemljiškoknjižna sodniška pomočnica je z izpodbijanim sklepom po uradni dolžnosti odločila o vpisih nepremičnin, pridobljenih na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnin v izvršilnem postopku. Vpise je pretežno dovolila. Zavrnila pa je vknjižbo pritožnika na ½ nepremičnine parc. št. 1200/7, k. o. Trnovlje. Ugotovila je namreč, da kot lastnik tega deleža v zemljiški knjigi ni vpisan dolžnik iz izvršilnega postopka (Franc Dečman, rojen leta 1947), temveč njegov pravni prednik z istim imenom. Zato je presodila, da ta vpis glede na stanje v zemljiški knjigi ni dovoljen.

2.Okrajno sodišče je pritožnikov ugovor zoper sklep sodniške pomočnice zavrnilo. Pojasnilo je, da se zaveda stiske, v katero je bil pritožnik pahnjen brez svoje krivde. Vendar pa je zaradi strogo formalnega "registracijskega" postopka moralo pritrditi stališču zemljiškoknjižne pomočnice. Kot je pojasnilo, je po drugi alineji prvega odstavka 150. člena Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/03, 45/08, 28/09, 25/11 in 69/17 – v nadaljevanju ZZK-1) vpis dovoljen proti osebi, v korist katere je vknjižena pravica, če sodna odločba, na podlagi katere se odloča o vpisu po uradni dolžnosti, učinkuje proti tej osebi. Če se torej izvršilno sodišče zmoti in proda tujo nepremičnino, misleč, da je dolžnikova, kupčeve lastninske pravice ni mogoče zemljiškoknjižno izvršiti. To naj bi terjala red in z njim povezana zahteva po jasni sledljivosti vpisov v zemljiško knjigo. Po presoji prvostopenjskega sodišča zahtevana zveznost med zemljiškoknjižnim stanjem in zahtevanim vpisom ne velja le za derivativne prenose. Četudi gre za originarne pridobitve, je te mogoče v zemljiški knjigi evidentirati le, če je podana identiteta med zemljiškoknjižnim stanjem in tistim položajem, iz katerega je originarna pridobitev izšla (in ne kar neodvisno od tega, kdo je vknjižen kot imetnik pravice). Vknjiženi imetniki so torej s pravilom zemljiškoknjižnega prednika varovani tudi pred tem, da bi bile njihove nepremičnine vknjižene na kupca, ki mu jih je izvršilno sodišče na podlagi napačne ocene, da so dolžnikove, prodalo zaradi plačila dolžnikovega dolga. Zato je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da poseg v pritožnikovo človekovo pravico do zasebne lastnine, ki jo pomeni zavrnitev zahtevane vknjižbe, ne odtehta potrebe po varstvu imetnikov zemljiškoknjižnih pravic, na katere se sklep izvršilnega sodišča ne nanaša.

3.Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Poudarilo je načelo pravnega prednika, ki je konkretizirano v 150. členu ZZK-1, po katerem je vpis dovoljen proti osebi, ki je vpisana kot lastnik, če se sodna odločba, ki je podlaga za vpis, nanaša na to osebo. Zaradi stroge formalnosti zemljiškoknjižnega postopka ne zadošča, da je z listino nekdo pridobil lastninsko pravico; izpolnjen mora biti tudi drugi pogoj, in sicer, da stanje v zemljiški knjigi predlagani vpis omogoča. Sklep o izročitvi nepremičnin se nanaša na dolžnika Franca Dečmana, ki nesporno ni Franc Dečman, ki je vpisan kot lastnik nepremičnine v zemljiški knjigi. Višje sodišče je v celoti pritrdilo tudi ustavnopravnemu tehtanju dveh lastninskih položajev, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje.

4.Pritožnik v ustavni pritožbi uveljavlja kršitve 14., 22., 33., 67. in 158. člena Ustave. Navaja, da imajo zatrjevane kršitve človekovih pravic zanj hujše posledice, saj je prikrajšan za originarno, na dražbi v izvršilnem postopku pridobljeno lastninsko pravico, katere današnja vrednost znaša vsaj 25.000,00 EUR. Meni, da gre v zadevi tudi za pomembna ustavnopravna vprašanja, ki presegajo pomen konkretne zadeve. Učinkovitost pridobitve lastninskega položaja naj bi bila odvisna od lastninskega položaja prejšnjega lastnika le pri derivativnih načinih pridobitve lastninske pravice, ne pa tudi pri originarnih. To naj bi pomenilo, da je le pri derivativnih načinih pridobitve lastninske pravice upoštevno, kdo je predhodno vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik. Ker je pritožnik lastninsko pravico pridobil originarno v izvršilnem postopku, naj bi bilo nepomembno, kdo in s kakšnim deležem je glede te nepremičnine vknjižen v zemljiški knjigi, saj gre v tem primeru zgolj za poočitev že vzpostavljene lastninske pravice in ne za konstitutiven vpis. Z zavrnitvijo vpisa lastninske pravice naj bi bila pritožniku zato kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

5.Pritožnik se strinja, da je na podlagi 150. člena ZZK-1 vpis dovoljen proti osebi, v korist katere je vknjižena pravica, če sodna odločba, na podlagi katere se odloča o vpisu po uradni dolžnosti, učinkuje proti tej osebi. Vendar meni, da je očitno napačno stališče sodišč, da sklep izvršilnega sodišča o izročitvi nepremičnine kupcu učinkuje le zoper dolžnika, ne pa tudi zoper v zemljiško knjigo vpisano osebo, katere nepremičnina je bila (zmotno) prodana na dražbi. Sodišča naj bi prezrla, da ima pravilo o inter partes učinkovanju sodnih odločb tudi izjeme in da pravni red priznava določenim sodnim odločbam erga omnes učinke. Tak primer naj bi bil tudi sklep izvršilnega sodišča o domiku in o izročitvi nepremičnine kupcu v izvršbi, s katerim kupec postane originarno lastnik nepremičnine. Njegova lastnina ni v ničemer vezana na predhodni lastninski položaj in je zato neupoštevno, kdo je bil prej lastnik te nepremičnine; če ta ni pravočasno z ugovorom tretjega v izvršilnem postopku preprečil prodaje, je svojo lastnino nepovratno izgubil. Brez pravne podlage naj bi bilo zato sklicevanje sodišča, da mora odigrati vlogo varovala posameznika pred tem, da bi se na podlagi sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi izbrisala njegova lastnina. Po pritožnikovem mnenju je prav zato v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15 in 11/18 – ZIZ) določeno, da se dražbe javno objavljajo. S tem naj bi se dosegel učinek publicitete, to je javnosti in seznanjenosti vseh z dejstvom, da sodišče določeno nepremičnino prodaja na dražbi.

6.Pritožnik še dodaja, da bi bilo stališče o nemožnosti vpisa njegove lastninske pravice v zemljiško knjigo arbitrarno tudi v primeru, če bi šlo za vprašanje vpisa derivativno pridobljene lastninske pravice (za kar v tej zadevi ne gre) in bi bilo za vpis pomembno, od koga je pritožnik pridobil lastninsko pravico. Glede na pravno nasledstvo dolžnika Franca Dečmana naj bi sklep o izročitvi (ki se nanaša na prednika Franca Dečmana) učinkoval tudi zoper dolžnika, saj naj bi zaradi dedovanja prišlo do združitve položajev v eni osebi. Ker je dolžnik v izvršbi Franc Dečman pravni naslednik v zemljiško knjigo vpisanega Franca Dečmana, naj niti ne bi bilo osebe, ki bi lahko zaradi prodaje nepremičnine na dražbi od države zahtevala odškodnino zaradi ravnanja izvršilnega sodišča.

B.

7.Skladno z drugim odstavkom 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika (prva alineja), ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (druga alineja).

8.Iz izpisov iz zemljiške knjige za nepremičnino parc. št. 1200/7, k. o. Trnovlje, izhaja, da pri tej nepremičnini kot lastnik ni več vpisan pokojni Franc Dečman, niti njegov potomec Franc Dečman, ki je bil dolžnik v izvršilnem postopku. Kot lastnika te nepremičnine sta vpisana Dragica Sopa do 5/12 celote in pritožnik do 7/12 celote. Iz zgodovinskega izpisa iz zemljiške knjige (od 1. maja 2011) je razvidno, da je bila Dragica Sopa lastnica navedene premičnine do ¼ (3/12) celote že pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnin, s katerim je pritožnik pridobil lastninsko pravico na navedeni nepremičnini do ¾ (9/12) celote. Z učinkovanjem od 8. 11. 2017 pa se je pri tej nepremičnini Dragica Sopa vpisala še pri 1/6 (2/12) nepremičnine, in sicer na podlagi dodatnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Celju št. D 294/2002 z dne 6. 9. 2017.

9.Po presoji Ustavnega sodišča odločitev sodišč (tudi če bi bile z njo kršene človekove pravice, glede česar se Ustavnemu sodišču ni treba opredeljevati) ne more imeti hujših posledic za pritožnika. Pritožnik lahko namreč vpis izvirno pridobljene lastninske pravice na nepremičnini (v delu, v katerem se do sedaj še ni uspel vpisati, to je le še v 2/12, saj je do 7/12 celote že vpisan kot lastnik) doseže tudi z vložitvijo tožbe na ugotovitev lastninske pravice zoper Dragico Sopo, ki se je na podlagi dodatnega sklepa o dedovanju pri nepremičnini vpisala kot lastnica še pri 1/6 nepremičnine. Z vložitvijo take tožbe je pritožniku omogočeno, da pridobi listino, na podlagi katere se bo lahko ob upoštevanju druge alineje prvega odstavka 150. člena ZZK-1 pri sporni nepremičnini v zemljiško knjigo vpisal kot lastnik. Ker lahko pritožnik cilj, ki ga zasleduje z obravnavano ustavno pritožbo, doseže tudi s pomočjo posebnega (pravdnega) postopka, pritožniku hujše posledice niso mogle nastati.

10.Prav tako od odločitve Ustavnega sodišča v obravnavanem primeru ne bi bilo pričakovati rešitve pomembnega ustavnopravnega vprašanja, ki presega pomen konkretne zadeve. Po presoji senata Ustavnega sodišča ustavna pritožba tovrstnih vprašanj ustavnopravnega pomena, do katerih se Ustavno sodišče še ne bi opredelilo, ne odpira.

11.Ker pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS niso izpolnjeni, senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.

12.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Senat je odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

13.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11 in 70/17) v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Rok Čeferin. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata