Jedro

Obveznost izstavitve zemljiškoknjižne listine vedno sledi poslovni (obligacijski – pogodbeni) podlagi, ne pa stvarnopravni (ugotovitvi o originalno pridobljeni (so)lastninski pravici).

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in izpodbijana sodba v točki I.1. izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je toženec V. S. tožnikom dolžan izstaviti notarsko overjeno zemljiškoknjižno listino za vknjižbo solastninske pravice tožnikov, za vsakega do 1/12 stanovanja št. 15 v II. nadstropju (50,83 m2) z ident. št. 19.E, pom. prostor št. 15 v kleti (2,44 m2) z ident. št. 20.E (U., parc. št. 263/5, 326/6, 262/8, vl. št. 862 k.o. K., številka stavbe 418) vpisane pri zemljiškoknjižnem podvložku 862/11 k.o. K., glede stroškovne odločitve v točki I.2. izreka pa sodba razveljavi in v tem delu ter glede odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke zoper sodbo pod točko II. izreka pa se zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (pod točko I.1. izreka) tožencu V. S. (!?) naložilo, da je dolžan v 15 dneh tožnikom izstaviti notarsko overjeno zemljiškoknjižno listino za vknjižbo solastninske pravice vsakega od tožnikov do 1/12 pri navedeni nepremičnini (stanovanje št. 15 v II. nadstropju v K.), toženki (pod točko I.2. izreka) naložilo, da je dolžna tožnikom povrniti pravdne stroške v znesku 4.555,12 EUR s pripadki v primeru zamude ter (pod točko II. izreka) zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da se tožnikom v njih zakoniti dedni delež po pok. M. S. vračuna darilo v višini 8.095,46 EUR vsakemu, ki so jih prejeli za življenje pokojne M.S., zaradi česar jim iz zapuščine ne pripada ničesar več.

Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja na kršitev načela neposrednosti, saj se v obravnavani zadevi kljub zamenjavi sodnika obravnava ni začela znova. Poleg tega ima sodba pomanjkljivosti, ker je njen izrek v točki I.1. nerazumljiv in neuresničljiv ter zato neizvršljiv. Pokojni osebi namreč nalaga dolžnost, da v postavljenem roku nekaj stori, kar je absolutni nesmisel že po naravi stvari. V kolikor pa je sodišče ob izreku imelo v mislih (pa tega ni zapisalo), da mora to dolžnost opraviti toženka kot dedinja, pa ona te naložene obveznosti ne more opraviti. Pravica, ki naj bi se v konkretnem primeru po sodbi prenesla (lastninska pravica na treh deležih po 1/12 nepremičnine), je v zemljiški knjigi vknjižena v celoti na ime pokojnega V.S., zato notar take listine ne bi smel overiti; sodbe z izrekom, kot glasi, pa tudi sama ne more nadomestiti zahtevane listine in bi vknjižbo zemljiškoknjižno sodišče moralo zavrniti. Čeprav je bil zahtevek celo trikrat modificiran, je ta nesklepčen, na sklepčnost sodbe pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, čeprav v obravnavani zadevi tega ni storilo. Zahteva za izstavitev zemljiškoknjižne listine predpostavlja obligacijsko razmerje, ki pa v konkretni zadevi ne obstaja. Tožeča stranka bi morala postaviti pravilno oblikovan stvarnopravni zahtevek (ugotovitvena tožba), sodišče pa o njem odločiti, kar ni bilo storjeno. Poleg napačne uporabe materialnega prava je sodišče zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Nadalje si sodišče napačno razlaga določila 286.a člena ZPP in meni, da zadnja pripravljalna vloga tožnikov ni bila pravočasna. Sodišče tudi ni navedlo pravne podlage za svoje stališče v zvezi z ugovorom aktivne legitimacije tožnikov, to je zakaj pravica ugotovitve in delitve skupnega premoženja, pridobljenega z delom v času trajanja zakonske zveze, ne pripada samo zakoncema, ampak tudi njunim dedičem? Sodišče je poleg tega nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe. Pravno povsem nesprejemljiva je obrazložitev, da je bila pokojna M. S. zgolj formalno lastnica navedenega stanovanja (v K.), saj tovrstne oblike lastnine zakonodaja nikoli ni vsebovala. Lastnik je tisti, ki sklene veljavni pravni posel (in plača kupnino), na podlagi katerega je kot imetnik lastninske pravice na določeni nepremičnini nato tudi vknjižen v zemljiško knjigo. Sicer pa se sklicuje na svojo vlogo z dne 18. 5. 2009 in vlogo z dne 18. 2. 2010. Pri tem sodišče ni kritično presodilo odgovora notarja V.P., ki pa na vprašanja sodišča, oblikovana v pisni poizvedbi sodišča, sploh ni odgovoril in se je pravzaprav odgovoru (ne)hote izmaknil. Meni, da sodišče prve stopnje odločilnih dejstev sploh ni ugotavljalo, oziroma jih je ugotovilo zmotno in nepopolno ter za tem napačno sklepalo o pravnorelevantnih dejstvih. Glede vračunanja daril tožnikom pa pritožnica meni, da so tovrstna vprašanja v pristojnosti zapuščinskega sodišča, pravna podlaga za reševanje pa določbe čl. 46 do 58 Zakona o dedovanju (ZD). Izpodbija tudi stroškovno odločitev, saj je njihova višina občutno pretirana, pri tem pa posameznih priglašenih in priznanih postavk zastopanja sodišče v sodbi sploh ni specificiralo, da bi jih toženka lahko preizkusila.

Pritožba je delno utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka v obravnavani zadevi utemeljeno opozarja na neodpravljivo nesklepčnost tožbe glede zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine in posledično materialnopravno zgrešeno odločitev sodišča prve stopnje o zahtevku tožnikov pod točko I.1. izreka sodbe. Ne le, da že iz uvoda sodbe sledi, da je prvotni toženec V. S. umrl (in je sodišče prve stopnje napačno povzelo tak zahtevek, kot ga je uveljavljala tožeča stranka, v izrek sodbe – da je toženec V. S. dolžan izstaviti zemljiškoknjižno listino, čeprav je umrl), temveč je tožba nesklepčna (trditve ne utemeljujejo zahtevka, tak zahtevek pa mora sodišče kot neutemeljen zavrniti) tudi če se upošteva, da je V. S. umrl in bi tako listino bila dolžna izstaviti toženka L. M., njegova dedinja. Iz tožbenih trditev namreč sledi, da tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine temelji na trditvah, da naj bi predmetno stanovanje (v K.) bilo skupno premoženje pokojnih V. in M. S. (slednja je babica tožnikov, ki je umrla leta 2007), ne pa na trditvah o kakšni poslovni podlagi, ki bi kakorkoli utemeljevala zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine (zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ima lahko le poslovnopravno podlago). Obveznost izstavitve zemljiškoknjižne listine vedno sledi poslovni (obligacijski – pogodbeni) podlagi, ne pa stvarnopravni (ugotovitvi o originalno pridobljeni (so)lastninski pravici). Ker je tožba v obravnavanem delu neodpravljivo nesklepčna, tak zahtevek pa mora sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrniti (prim. 318. čl. ZPP (1)), je pritožbeno sodišče moralo na podlagi 1. odst. 351. čl. v zvezi s 5. alinejo 358. čl. ZPP v tem delu pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo v tem delu spremeniti tako, da se tak tožbeni zahtevek zavrne, zadeva pa vrača sodišču prve stopnje, da odloči o podrejenem tožbenem zahtevku tožnikov, o katerem še ni bilo odločeno (podlaga za njegovo odločanje pa je prav zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka). Stroškovno odločitev pod točko I.2. izreka pa je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke moralo razveljaviti na podlagi 4. odst. 165. čl. ZPP, saj je stroškovna odločitev odvisna od uspeha v pravdi (154. čl. ZPP), ta pa bo znan šele z odločitvijo o podrejenem tožbenem zahtevku.

V preostalem delu pa pritožba (glede odločitve o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi) ni utemeljena. Zavrnitev tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, da se tožnikom v njihov zakoniti dedni delež po pok. M. S. vračuna darilo v višini 8.095,46 EUR vsakemu, ki naj bi ga za življenja prejeli od pokojne M. S. in jim zato iz zapuščine ne pripada ničesar več, namreč temelji na ugotovitvi, da znesek 8.095,46 EUR za vsakega od tožnikov ni predstavljal darila pokojne M. S. In tega odločilnega dejstva v tej zadevi tožena stranka s pritožbo v bistvu ne osporava (osporava zgolj ugotovitvam glede lastništva stanovanja v K.). Pri tem je še posebej neutemeljen pritožbeni očitek glede pristojnosti zapuščinskega sodišča za odločanje o vračunanju. Gre namreč za trditveno podlago zahtevka toženke iz nasprotne tožbe, jasno pa mora tožbene trditve dokazi tožnik, in ne toženec, v obravnavanem primeru nasprotne tožbe torej toženka, in ne tožniki. Pritožbeno sodišče, ki v opisanem delu (glede odločitve o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe) ni ugotovilo kakšnih bistvenih kršitev postopkovnih določb ali zmotne uporabe materialnega prava (uradoma upoštevnih po 2. odst. 350. čl. ZPP), je zato na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo toženke zoper zavrnitev tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi kot neutemeljeno zavrnilo in v navedenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo na podlagi 165. čl. ZPP.

(1) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami