Jedro

Tako ortopedske težave kot tudi psihične težave tožnika omejujejo pri delu oziroma pri opravljanju njegove dejavnosti. Te težave je tožena stranka ustrezno upoštevala pri izdaji izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, saj je tožniku priznala pravico do dela v skrajšanem delovnem času. Zaenkrat pa pri tožniku še ni podano stanje, kot je urejeno v prvi alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, da bi ga bilo potrebno razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti in mu s tem v zvezi priznati pravico do invalidske pokojnine. Zato tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 10. 11. 2011 ter da se ugotovi, da je tožnik popolnoma nezmožen za delo in da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu. Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je dne 25. 3. 2004 utrpel hudo poškodbo pri delu. Šlo je za zlom leve stegnenice in kolka. Tožnik je opravljal delo raznašalca časopisa, vendar pa za to delo sedaj ni več sposoben. Tako ni zmožen daljše stoje in hoje in tudi ne more prenašati bremen. V bolniškem staležu je bil neprekinjeno do 15. 5. 2006. Kasneje je sodišče s sodbo št. Ps 1917/2006 razsodilo, da je začasno nezmožen za delo tudi še do 23. 10. 2007. Zaradi delovne nezgode in dolgotrajnega zdravljenja je tudi psihoorgansko stanje tožnika takšno, da svojega poklica ali drugega dela ni zmožen opravljati. Pri tožniku namreč še vedno obstaja zmanjšana funkcionalna sposobnost, ki ga ovira pri gibanju. Ne zmore dolgotrajne vertikalne drže, stoje, še manj pa hoje, prav tako tudi ne more opravljati dela v prisilnem položaju. Tožnika bi bilo potrebno razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. … z dne 10. 11. 2011, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 6. 4. 2011. Z navedeno odločbo je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do dela na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je „A. s.p.“ s krajšim delovnim časom, 4 ure dnevno od 2. 2. 2011 dalje. O pravici in višini delne invalidske pokojnine pa bo odločeno s posebno odločbo. V revizijskem postopku je tožena stranka spremenila vzrok invalidnosti tako, da je invalidnost v višini 50 % posledica bolezni in v višini 50 % posledica poškodbe pri delu.

V zadevi je sporno, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti in torej ali izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožbeni zahtevek je bil sicer pomanjkljiv, saj tožnik ni postavil določenega zahtevka glede priznanja same pravice, na kar bi moralo paziti tudi sodišče prve stopnje, skladno s 73. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), vendar pa omenjeno na samo rešitev zadeve ni vplivalo, kajti povsem očitno je, da tožnik s tem, ko uveljavlja odpravo izpodbijane odločbe tožene stranke in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, uveljavlja tudi priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v času odločanja tožene stranke, v 67. členu določa pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, v prvi alineji drugega odstavka 60. člena pa pogoje za razvrstitev zavarovanca v I. kategorijo invalidnosti. V navedeno kategorijo se razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Med strankama je nesporno, da je tožnik zavarovan po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1 kot samostojni podjetnik, ki opravlja dejavnost raznos časopisa in razvoz. V predsodnem postopku je izvedensko mnenje najprej podala invalidska komisija prve stopnje dne 2. 2. 2011, nato pa v revizijskem postopku invalidska komisija druge stopnje dne 16. 3. 2011 in v pritožbenem postopku invalidska komisija druge stopnje dne 30. 6. 2011. Iz navedenega mnenja izhaja ugotovitev, da gre pri tožniku za druge trajne osebnostne spremenjenosti, za neopredeljeno duševno motnjo zaradi možganske okvare in disfunkcije, za bolečine v križu ter za stanje po pertrohanternem zlomu leve stegnenice. Po mnenju invalidske komisije druge stopnje je pri tožniku od 2. 2. 2011 dalje zaradi posledic poškodbe pri delu in bolezni (50 % + 50 %) podana III. kategorija invalidnosti, ker z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom. S krajšim delovnim časom 4 ure dnevno pa je zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je „A. s.p.“.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo tudi s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri B. fakulteti v C. Za omenjeno komisijo sta mnenje podala sodna izvedenca prof. dr. D.D., dr. med. specialist ortoped in doc. dr. E.E., dr. med. specialistka psihiatrinja. Izvedenca po vpogledu v medicinsko dokumentacijo ter po osebnem pregledu tožnika ugotavljata, da je pri tožniku od 2. 2. 2011 dalje podana III. kategorija invalidnosti, ker z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom. S krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno pa je zmožen za delo na delovnem mestu, ki ne vsebuje vsiljenega ritma dela, prav tako ni sposoben za delo v nočnih izmenah. Na podano izvedensko mnenje tožnik ni podal konkretnih pripomb.

Nedvomno so pri tožniku podane zdravstvene težave, ki vplivajo na zmožnost opravljanja njegove dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan. Tako sodna izvedenka ugotavlja, da gre pri tožniku za anksioznost in za stanje blažje depresivnosti s kronificiranim bolečinskim sindromom. S psihiatrične strani je tožnik s tem, da mu je priznana pravica do dela s skrajšim delovnim časom po 4 ure dnevno in da ne dela z vsiljenim delovnim ritmom in ne v nočnim izmenah, ustrezno zaščiten s psihiatrične strani. Ob disforičnemu (kronično slabemu) razpoloženju je prisotna psihomotorična upočasnjenost, prav tako je manjša energetska opremljenost. V takem stanju tožnik ni zmožen vsiljenega delovnega ritma, prav tako tudi ne v nočnih izmenah. Kljub temu, da živi v težkih, materialnih in socialnih okoliščinah, pa te okoliščine same po sebi ne pomenijo invalidnosti. Mnenje psihiatra, ki je po dveh pregledih menil, da tožnik ni pridobitno sposoben, pa je preuranjeno. Stanje kronične anksioznosti in eventuelne depresivnosti, ki se kaže v poslabšanju psihoorganskih motenj je možno najmanj omiliti z antidepresivno terapijo ali v kombinaciji z ustreznimi stabilizatorji razpoloženja, ki delujejo tudi protibolečinsko. Tak tip psihičnih težav, kot jih ima tožnik (prilagoditvena motnja s kronično bolečino) je možno izboljšati, ob kombinaciji zdravljenja z zdravili, psihološkega svetovanja in z delovno aktivacijo. Glede ortopedskih težav pa sodni izvedenec ugotavlja, da gre pri tožniku za stanje po prelomu stegnenice, ki je bil uspešno operativno zdravljen. Obstajajo zmerne obrabne spremembe ledvene hrbtenice, medtem ko za obrabo kolkov (ki bi jo lahko pričakovali po zlomu) ne gre. Objektivno gre za zmerno mehanično bolečino v križu, medtem ko ostalih simptomov ni mogoče objektivitizirati.

Tudi pritožbeno sodišče v celoti, tako kot pred njim tudi sodišče prve stopnje, sprejema mnenje izvedenskega organa, saj je mnenje strokovno prepričljivo obrazloženo. Izvedenca sta se ustrezno opredelila do predložene medicinske dokumentacije v spisu. Nenazadnje tožnik niti v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbi, ni podal konkretnih pripomb na podano izvedensko mnenje. Tako ortopedske težave kot tudi psihične težave tožnika omejujejo pri delu oziroma pri opravljanju njegove dejavnosti. Te težave je ustrezno upoštevala že tožena stranka pri izdaji izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, saj je tožniku priznala pravico do dela v skrajšanem delovnem času. Zaenkrat pa pri tožniku še ni podanega stanja, kot je urejeno v že citirani prvi alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, da bi ga bilo potrebno razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti in mu s tem v zvezi priznati pravico do invalidske pokojnine.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.