Jedro

Naše obligacijsko pravo razume odpoved pogodbe kot enostransko (opcijsko) dejanje ene stranke, ki povzroči prenehanje pogodbenega razmerja. Pomeni pravzaprav določitev trajanja pogodbenega razmerja, ki s pogodbo ni vnaprej določeno. Drugače je pri razdrtju pogodbe. Za razdrtje pogodbe ne zadostuje zgolj volja ene stranke, pač pa izpolnitev zakonskega ali pogodbeno določenega dejanskega stanja (razloga).

Izrek

Revizija se zavrne.

Revident je dolžan povrniti toženi stranki njene stroške revizijskega postopka v višini 601,00 EUR v petnajstih dneh.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka 1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da sta bili pravdni stranki dne 18.12.2004, in sta na dan izdaje sodbe še vedno, v pogodbenem razmerju na podlagi koncesijske pogodbe.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, ki jo je podpisal župan, A.A. ..., revizijo pa je vložil tudi njen pooblaščenec, odvetnik B.B. Stranski intervenient na strani tožene stranke je v vlogi ponudil dodatne argumente za ugoditev reviziji.

4. Po določbi 3. odstavka 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Ker tožena stranka ni izkazala, da bi imel njen župan kot zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (4. odstavek 86. člena ZPP), revizije, ki jo je sama vložila, revizijsko sodišče ni smelo upoštevati. Enako velja za vlogo stranskega intervenienta. ZPP v revizijskem postopku dopušča poleg revizij le še vložitev odgovora na revizijo (glej 375. člen ZPP). Intervenient lahko vloži revizijo le tedaj, če je vstopil v pravdo do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku (2. odstavek 201. člena ZPP). Stranski intervenient na strani tožene stranke je vstopil v pravdo po pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku.

5. Tožeča stranka z revizijo napada sodbo sodišča druge stopnje. Uveljavlja razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka je odgovorila na obe vloženi revizijo in vlogo stranskega intervenienta ter predlagala, da jih Vrhovno sodišče zavrne.

Relevantno dejansko stanje 6. Pravdni stranki sta sklenili koncesijsko pogodbo, ki je začela veljati dne 1.10.2003 in je bila sklenjena za določen čas petih let. V 2. alinei 17. člena pogodbe je določeno, da lahko katerakoli stranka pogodbo odpove z odpovednim rokom. Tožena stranka je tožeči stranki z dopisom z dne 2.6.2004 sporočila, da pogodbo odpoveduje s šestmesečnim odpovednim rokom.

Razlogi za zavrnitev revizije 7. Revident uveljavlja, da ima obrazložitev prvostopenjske sodbe pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, razlogi sodbe pa naj bi bili nejasni in med seboj v nasprotju. Ko skuša konkretizirati zatrjevane pomanjkljivosti obrazložitve, navede, da je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo, „saj prvostopenjska sodba, ki jo je z izpodbijano sodbo potrdilo Višje sodišče v Ljubljani, izreče, da sta pogodbeni stranki v pogodbenem razmerju s citirano pogodbo, istočasno ugotavlja, da je vsebina te pogodbe delno nična.“ Nasprotje bi bilo podano, če bi bilo v obrazložitvi sodbe ugotovljeno, da je pogodba v celoti nična, ne pa ob ugotovitvi, da je nično le določilo, ki omogoča toženi stranki, da odpove pogodbeno razmerje, ki je bilo sklenjeno za določen čas. Tudi sicer je preizkus sodb sodišč nižjih stopenj pokazal, da obrazložitvi nimata takih pomanjkljivosti, da ju ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

8. V 42. členu Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 in 30/98, v nadaljevanju: ZGJS) je določeno: „Koncesijska pogodba preneha: - po preteku časa, za katerega je bila sklenjena,- z odpovedjo, če je sklenjena za nedoločen čas,- z razdrtjem.

Razlogi in pogoji za razdrtje, odpovedni rok in druge medsebojne pravice in obveznosti ob odpovedi ali razdrtju pogodbe se določijo v koncesijski pogodbi.“

9. Naše obligacijsko pravo razume odpoved pogodbe kot enostransko (opcijsko) dejanje ene stranke, ki povzroči prenehanje pogodbenega razmerja. Pomeni pravzaprav določitev trajanja pogodbenega razmerja, ki s pogodbo ni vnaprej določeno (primerjaj: Stojan Cigoj, Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, Ljubljana, 1989, str. 47). Drugače je pri razdrtju pogodbe. Za razdrtje pogodbe ne zadostuje zgolj volja ene stranke, pač pa izpolnitev zakonskega ali pogodbeno določenega dejanskega stanja (razloga).

10. Tako razlikovanje med odpovedjo in razdrtjem koncesijske pogodbe je očitno sprejel tudi ZGJS, kar je razvidno iz tega, ker v 2. odstavku 42. člena določa, da se v koncesijski pogodbi določijo razlogi in pogoji za razdrtje pogodbe, ne pa tudi za odpoved pogodbe.

11. Zakonska ureditev daje koncedentom vse možnosti, da zavarujejo javni interes pri opravljanju javne gospodarske službe, če je koncesionar ne opravlja tako, kot je s pogodbo določeno. V koncesijski pogodbi je treba v ta namen določiti razloge in pogoje za razdrtje pogodbe.

12. Ubeseditev 42. člena ZGJS ne pušča dvomov o tem, kaj je zakonodajalec uredil na prisilen (kogenten) način in kakšno področje je namenil prostemu urejanju koncedentov oziroma pogodbeni svobodi strank koncesijske pogodbe. V prvem odstavku so določene tri oblike prenehanja koncesijske pogodbe, ena od teh je z odpovedjo. Možna je le, če je pogodbeno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Le v takem primeru se pogodbeni stranki lahko dogovorita za odpovedni rok in druge medsebojne pravice ob odpovedi pogodbe.

13. Sodišče prve stopnje je ponudilo prepričljive (dodatne) razloge v prid kogentnosti ureditve 1. odstavka 42. člena ZGJS. Na 7. strani sodbe je navedlo, da zakon ne dopušča predčasne odpovedi koncesijske pogodbe, če je ta sklenjena za določen čas, zaradi varstva pogodbenih strank. Izvajanje obveznih javnih služb mora biti namreč kontinuirano, kar je v korist koncedenta oziroma uporabnikov koncesionarjevih storitev, pa tudi v korist koncesionarja, ki mora biti zavarovan vsaj s tem, „da ve, da bo lahko določeno javno službo izvajal določeno obdobje, saj si od tega obeta določen zaslužek, hkrati pa je moral, da je koncesijo sploh dobil, vložiti določena sredstva v opremo, zaposlitev ljudi itd.“

14. Ničnost pogodbe, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi, ni odvisna od tega, ali odraža svobodno voljo in odločitev pogodbenih strank. Po določbi 1. odstavka 86. člena OZ je pogodba, ki (med drugim) nasprotuje prisilnim predpisom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Ker zgoraj opisani namen ZGJS ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, je sporno pogodbeno določilo nično.

15. Nično je le pogodbeno določilo, da je mogoče pogodbo, ki je bila sklenjena za določen čas, odpovedati (17. člen). Po določbi 1. odstavka 88. člena OZ zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama (celotna) pogodba, če lahko obstane brez ničnega besedila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Pogodba nedvomno lahko obstane brez ničnega določila, pravzaprav lahko obstane prav zaradi njegove ničnosti. Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč nižje stopnje pa tudi ni mogoče sklepati, da bi bilo določilo o odpovedi pogodbe pogodbeni pogoj ali odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena.

16. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da sodišče pri odločanju ni vezano na nezakonite podzakonske predpise, pri čemer se je pravilno sklicevalo na 125. člen Ustave Republike Slovenije in 1. odstavek 3. člena zakona o sodiščih.

17. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena in 1. odstavka 154. člena ZPP. Revizijski stroški tožeče stranke so odmerjeni po njenem specificiranem stroškovniku, upoštevajoč veljavno Odvetniško tarifo. Kot potrebne pravdne stroške je Vrhovno sodišče ocenilo le stroške odgovora na revizijo, ki jo je vložil odvetnik tožene stranke.