Jedro

Pogodba o finančnem leasingu ima do trenutka, ko nastopi upravičenje leasingojemalca do odkupa predmeta leasinga, predvsem značilnost najemne pogodbe.

Ena bistvenih pravnih lastnosti podnajemnega razmerja je njegova akcesornost do osnovnega najemnega razmerja. Akcesornost je nujna, ker mora biti najemodajalec nosilec upravičenja razpolagati z možnostjo rabe stvari. Najemnik lahko sklepa podnajemno pogodbo samo v okviru svoje možnosti rabe, ta pa mu je podeljena z najemno pogodbo. S prenehanjem najemne pogodbe ugasne upravičenost razpolaganja, to pa neposredno učinkuje tudi na podnajemno pogodbo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka, toženke in stranski intervenient sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženkam naložilo, da so dolžne tožeči stranki vrniti v posest nepremičnine, ki v naravi predstavljajo A. in tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.893,00 EUR.

2. Zoper sodbo so se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP po skupnem pooblaščencu pritožile toženke, predlagale ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasile so stroške pritožbenega postopka.

3. Po drugem pooblaščencu se je zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožil tretji toženec posamično, predlagal ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

4. Na pritožbi toženk sta odgovorila tožeča stranka in stranski intervenient, predlagala sta zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila sta stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Glede na dejstvo, da obe pritožbi vsebujeta vsebinsko zelo podobne očitke, se bo višje sodišče do obeh pritožb opredelilo z enotno obrazložitvijo.

7. Obe pritožbi sta sodišču prve stopnje očitali, da je napačno presodilo, da so podane predpostavke za izdajo sodbe brez izvedbe glavne obravnave iz prvega odstavka 488. člena ZPP,1 ter da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa tudi kršitev 22. in 23. člena Ustave RS.

8. Trditve o ustrezni višini najemnine za sporne nepremičnine, s katerimi so toženke izpodbijale navedbo vrednosti spornega predmeta s strani tožeče stranke, so irelevantne za presojo utemeljenosti izvedbe postopka po prvem odstavku 488. člena ZPP. Tretji odstavek 44. člena ZPP določa, da se sodišče o pravilnosti navedene vrednosti spornega predmeta na hiter in primeren način prepriča pred začetkom obravnavanja glavne stvari. Opredelitev pravilne vrednosti spornega predmeta (pri čemer so toženke le pavšalno nasprotovale opredelitvi tožeče stranke, s čimer njihov ugovor niti ni ustrezal okoliščinam tretjega odstavka 44. člena ZPP) torej že po določbi tretjega odstavka 44. člena ZPP nedvomno ni okoliščina, ki bi samo iz tega razloga terjala izvedbo naroka za glavno obravnavo. Prav tako opredelitev višine najemnine kot element opredelitve vrednosti spornega predmeta ni odločilna okoliščina obravnavane zadeve.

9. Ne drži navedba, da je edini primer, ko lahko sodišče ravna po določbi prvega odstavka 488. člena ZPP, nedvoumno in določno priznanje nespornosti dejanskega stanja. Vrhovno sodišče se je že opredelilo, da dejstvo, da je nespornost dejanskega stanja nastopila v posledici učinka domneve iz drugega odstavka 214. člena ZPP, ne more predstavljati ovire sodišču za odločitev o sporu na podlagi 488. člena ZPP.2

10. Sodišče prve stopnje je kot nesporna dejstva (med drugim) ugotovilo: - pravni prednik tožeče stranke (družba B. d. o. o.) je predčasno 5. 12. 2014 odstopil od pogodbe o finančnem leasingu, sklenjene z družbo C. d. o. o. (najemodajalcem prve toženke); - 11. 4. 2017 je pravni prednik tožeče stranke zoper družbo C. d. o. o. vložil tožbo na izpraznitev in izročitev spornih nepremičnin, kar je bilo omenjeni družbi s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 99/2017 z dne 16. 1. 2018 (pravnomočna 30. 8. 2018) tudi naloženo; - družba C. d. o. o. je 15. 11. 2017 z drugo toženko, ki je takrat dejavnost opravljala kot s. p. (nato pa je bilo izvajanje dejavnosti preneseno na prvo toženko), sklenila Pogodbo o skrbi in uporabi (v nadaljevanju: Pogodba); - druga toženka in tretji toženec sta sporne nepremičnine uporabljala zaradi potrebe opravljanja dejavnosti prve toženke na nepremičninah.

11. Iz navedenih nespornih dejstev je sodišče prve stopnje napravilo materialnopravni zaključek, da je imela pogodba o finančnem leasingu med pravnim prednikom tožeče stranke in družbo C. d. o. o. zaradi neuresničenega končnega namena odkupa predvsem značilnost najemne pogodbe, posledično je prva toženka s Pogodbo z družbo C. d. o. o. vzpostavila podnajemno razmerje. Ob odpovedi najemnega razmerja po določbi 609. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s specialno določbo drugega odstavka 32. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih – ZPSPP preneha tudi podnajemno razmerje, zato ne obstaja veljaven pravni naslov za uporabo spornih nepremičnin.

12. Toženke so dvakrat (četrti odstavek na str. 3, drugi odstavek na str. 4 pritožbe) izrecno navedle, da je bilo med pravdnimi strankami sporno vprašanje pravne podlage toženk glede uporabe spornih nepremičnin. Očitno je, da tudi toženke priznavajo, da je bilo sporno pravno vprašanje. Če je sporno pravno vprašanje, je za to pristojno sodišče; za odgovore na pravna vprašanja je zasliševanje prič neprimeren dokaz, zato toženke ne morejo uspeti s sklicevanjem na dokazne predloge za zaslišanje prič, ki bi odgovarjale na vprašanja glede pravne podlage uporabe spornih nepremičnin. Nadalje so toženke izrecno navedle, da so priznale, da je tožeča stranka lastnica spornih nepremičnin (peti odstavek na str. 3 pritožbe). Posledično je nepotreben dokazni predlog za pridobitev prodajne pogodbe med tožečo stranko in njenim pravnim prednikom B. d. o. o. 13. Tožeča stranka je izkazala, da je njen pravni prednik odstopil od pogodbe o finančnem leasingu in sprožil sodni postopek za izpraznitev in izročitev spornih nepremičnin zoper družbo C. d. o. o., zato so bile toženke dolžne na te navedbe reagirati. Višje sodišče ne sledi pritožbeni navedbi, da toženke niso vedele ničesar o obstoju razmerja po pogodbi o finančnem leasingu. Same so namreč navedle, da so pred sklenitvijo Pogodbe navezale stik z leasingodajalcem, kar nedvoumno izpodbije navedbo, da niso vedele za obstoj leasinga ter da zato odsotnosti njenega konkretnega prerekanja trditev o odpovedi pogodbe o finančnem leasingu slednjega ne bi smelo šteti kot nespornega dejstva v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP.

14. Pogodba o finančnem leasingu ima do trenutka, ko nastopi upravičenje leasingojemalca do odkupa predmeta leasinga, predvsem značilnost najemne pogodbe.3 Do nastopa upravičenja družbe C. d. o. o. kot leasingojemalca, da lahko odkupi predmet leasinga, ni prišlo, kar pomeni, da ga je treba šteti predvsem za najemnika. To pomeni, da je pravilna opredelitev pogodbenega razmerja med družbo C. d. o. o. in prvo toženko, podnajem. Gre za pravno kvalifikacijo, zato toženke ne morejo uspeti z ugovorom, da takšna pravna kvalifikacija presega trditveno podlago tožeče stranke.

15. Ena bistvenih pravnih lastnosti podnajemnega razmerja je njegova akcesornost do osnovnega najemnega razmerja. Akcesornost je nujna, ker mora biti najemodajalec nosilec upravičenja razpolagati z možnostjo rabe stvari. Najemnik lahko sklepa podnajemno pogodbo samo v okviru svoje možnosti rabe, ta pa mu je podeljena z najemno pogodbo. S prenehanjem najemne pogodbe ugasne upravičenost razpolaganja, to pa neposredno učinkuje tudi na podnajemno pogodbo.4 Iz dejstva, da je ena bistvenih lastnosti podnajemnega razmerja njegova akcesornost do osnovnega najemnega razmerja, ugovori iz podnajemnega razmerja ne morejo vplivati na nastop zakonske posledice, tj. prenehanja podnajema.

16. Pravilen je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da ne obstaja veljaven pravni naslov toženk za posest nepremičnin. Če se sledi dejstvu, da je bila pogodba o finančnem leasingu odpovedana že 5. 12. 2014, je bila družba C. d. o. o. v položaju nedobrovernega lastniškega posestnika že v času sklenitve Pogodbe dne 15. 11. 2017, saj je bila zoper njo 11. 4. 2017 vložena tožba na izpraznitev in izročitev spornih nepremičnin po odpovedani pogodbi o finančnem leasingu. Najkasneje s pravnomočnostjo sodbe I Pg 99/2017 dne 30. 8. 2018 je za družbo C. d. o. o. odpadla vsakršna možnost razpolaganja s spornimi nepremičninami. Ob upoštevanju akcesorne narave podnajemnega razmerja z izgubo vseh upravičenj najemnika prenehajo tudi vsa upravičenja podnajemnika (609. člen OZ), torej prve toženke. Naziranje, po katerem bi Pogodba z dne 15. 11. 2017 pomenila veljaven pravni naslov za posest prve toženke, četudi družba C. d. o. o., ki je s Pogodbo na prvo toženko prenesla upravičenje rabe spornih nepremičnin, na njih ne bi imela več nobenih pravic, bi kršilo pravilo, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam.

17. Glede posesti druge toženke in tretjega toženca je sodišče prve stopnje pojasnilo, da sta oba (v odgovoru na tožbo) priznala, da sta tudi sama uporabljala sporne nepremičnine; ne drži torej pritožbeni očitek, da je bilo dejansko stanje glede tega sporno. Navedba, da druga toženka in tretji toženec nista bila stranki Pogodbe, ni relevantna. Podlaga tožbe na izpraznitev in izročitev nepremičnine je določba 92. člena Stvarnopravnega zakonika, po kateri lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari, pri čemer mora (glede toženca) dokazati (le), da je stvar v dejanski oblasti toženca, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta druga toženka in tretji toženec priznala.

18. Tretji toženec se je v ločeni pritožbi skliceval na sodbo ESČP v zadevi _Mirovni inštitut proti Sloveniji_, vendar pa je tudi v tej sodbi ESČP zapisalo, da ustne obravnave ni mogoče zahtevati (med drugim), "če ni spornih dejstev, ki bi zahtevala obravnavo, in sodišče lahko pošteno in razumno odloči o zadevi na podlagi navedb strank in drugega pisnega gradiva". To stališče ESČP je identično določbi prvega odstavka 488. člena ZPP. Dodatno pa je treba poudariti, da je v citirani zadevi ESČP izrecno zapisalo, da so bila dejstva med strankama sporna, kar glede pravno relevantnih dejstev ni stvar v obravnavani zadevi, zato zaključka ESČP o ugotovitvi kršitve ni mogoče uporabiti v obravnavani zadevi.

19. Po presoji višjega sodišča zato v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje s tem, ko je ravnalo po določbi prvega odstavka 488. člena ZPP in brez razpisa naroka izdalo izpodbijano sodbo, ni ravnalo v nasprotju s pravili postopka. Zato se očitka iz obeh pritožb, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, izkažeta za neutemeljena. Posledično se za neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe o domnevni kršitvi pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS.

20. Prav tako ni utemeljen niti očitek, da sodišče prve stopnje toženkam ni omogočilo izjave glede uporabljene materialnopravne podlage – določb 609. člena OZ in drugega odstavka 32. člena ZPSPP, zaradi česar naj bi šlo za nedopustno sodbo presenečenja. Za sodbo presenečenja ne gre v situaciji, kadar je sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko pričakovala.5 Toženke so same, ob sklicevanju na sodno prakso, navedle, da je za sklenitev najemne pogodbe bistvena nemotena možnost rabe najemnika. Navedbe tožeče stranke, da družba C. d. o. o. v času sklenitve Pogodbe ni imela nemotene možnosti rabe spornih nepremičnin zaradi prenehanja njenih upravičenj po pogodbi o finančnem leasingu in da Pogodba ne more (več) predstavljati veljavnega pravnega naslova za posest nepremičnin, pomenijo, da uporaba citiranih določb ne pomeni uporabe pravne podlage, ki je toženke glede na podano trditveno podlago ne bi mogle pričakovati.

21. Ker se je tožbeni zahtevek izkazal za utemeljenega že na podlagi uporabe določbe drugega odstavka 32. člena ZPSPP v zvezi s 609. členom OZ, se višje sodišče do drugih pritožbenih navedb, s katerimi so toženke nasprotovale dodatnim razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, ne bo opredeljevalo, saj za odločitev niso odločilnega pomena.

22. Ni utemeljen niti očitek, da je sodišče prve stopnje nedovoljeno preoblikovalo tožbeni zahtevek. Sodišče je uporabilo terminološko ustreznejši izraz (toženke namesto tožene stranke) in nekoliko spremenilo stavčno strukturo zahtevka, s čimer pa v ničemer ni poseglo v vsebino tožbenega predloga. Takšnih osnovnih slovničnih popravkov sodišče tudi ni dolžno pojasnjevati.

23. Zoper odločitev o stroških postopka so se toženke pritožile le v posledici očitane napačne odločitve o glavnem zahtevku, zato višje sodišče glede na pravilnost odločitve v tem delu soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

24. Glede na navedeno nobena od pritožb ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbama prvega odstavka 154. in prvega odstavka 155. člena ZPP. Toženke s pritožbama niso uspele, zato same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka. Tudi tožeča stranka in stranski intervenient sama krijeta svoje stroške odgovorov na pritožbi, saj navedbe v odgovorih niso prispevale k odločitvi o pritožbi (pretežni del pritožb se je nanašal na očitek neizvedene glavne obravnave, kar je procesno vprašanje, ki ga mora rešiti sodišče samo, v preostalem delu pa je šlo za presojo pravilnosti uporabe materialnega prava, na kar pazi višje sodišče po uradni dolžnosti).

1 Kadar po prejemu odgovora na tožbo sodišče ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, lahko brez razpisa naroka izda odločbo o sporu. 2 Sodba VSRS III Ips 58/2016 z dne 19. 9. 2017. 3 VSL Sodba I Cpg 347/2018 z dne 23. 10. 2018. 4 Juhart, M.: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, 2004, str. 700. 5 Sodba VSRS II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018.