Jedro

V konkretnem primeru je ladjar sestavil obe nakladnici po pisnih podatkih naročnika (odpremnika), pri čemer pa iz nakladnic izhaja, da navedbe o teži, kvaliteti, količini, opisu, označbi, številu in vrednosti blaga niso ladjarjeve ter da ta za take opise in podrobnosti ni odgovoren (14. točka Splošnih prevoznih pogojev). Nakladanje, zlaganje, tehtanje in štetje opravi namreč odpremnik tovora in je zato za pravilnost teh podatkov tudi odgovoren. To je z vidika ladjarjeve odgovornosti tudi povsem razumno, saj je ladjar sprejel zapečaten in zaprt zabojnik in zato tudi ni mogel preverjati stanja tovora v tem zaprtem zabojniku. Te preverbe (četudi bi sumil, da podatki naročitelja niso točni ali pravilni) pa ladjar glede na določbe Splošnih prevoznih pogojev in pogodbene klavzule, ki so vnesene na čelni strani nakladnice, niti ni bil dolžan opraviti.

Ta pravna stališča, to je, da se ladjar s pogodbenimi klavzulami (splošnimi prevoznimi pogoji) razbremeni svoje odgovornosti glede nakladanja, zlaganja, tehtanja, štetja blaga in preverbe kvalitete blaga (ker to opravi odpremnik - naročnik, ki ladji dostavi s plombo zaprt zabojnik), so usklajena s sodobno pomorsko pravno doktrino in sodno prakso.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 642,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta dolžni toženi stranki nerazdelno poravnati znesek v višini 45.335,53 USD in 1.073,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2014 dalje do plačila. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka v petnajstih dneh toženima strankama solidarno povrniti 3.230,47 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja na konkretno ozadje obravnavane zadeve, pri čemer poudari, da je ob prihodu ladje v luko carinska služba odkrila vrsto formalnih pomanjkljivosti, in sicer, da je v K. prispel kontejner z zalivko ML-MG 0086524, ki označuje državo M.. Blago je bilo sicer z M. odpremljeno z zalivko št. ML-MG 0077068. Ker pa je bil v G. izveden carinski pregled, je grška carina nadomestila novo zalivko št. ML-GR 0318638. V kontejnerju je bila ob pregledu v K. najdena tudi odvržena zalivka št. ML-MG 0077067. Navedeno dokazuje tudi sama nakladnica, ki jo je izdala drugotožena stranka. Ladjar oz. njegov agent je ravnal nepravilno. Obe toženi stranki sta imeli namreč blago vseskozi v posesti. V G. je bil kontejner očitno odprt, saj je bila nameščena nova grška zalivka. Tožeča stranka šteje, da sta za primanjkljaj fižola odgovorni toženi stranki, saj je bil tovor vseskozi v njuni posesti in uporabi. Toženi stranki sta očitno ravnali malomarno, saj nista poskrbeli za ustrezno varovanje kontejnerja, s čimer bi preprečili primanjkljaj fižola.

3. Tožeča stranka uveljavlja kršitev 212. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Nobena od pravdnih strank se namreč ni sklicevala na Splošne poslovne pogoje, pri čemer te listine kot dokaz v sodni spis stranki tudi nista predložili. Kljub temu je sodišče prve stopnje samoiniciativno na prvem naroku za glavno obravnavo pozvalo toženo stranko k predložitvi teh pogojev. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 399. člena ZPP. V tej zvezi pritožba opozarja, da se je tožeča stranka v svoji vlogah sklicevala zgolj na same nakladnice, nikakor pa se ni sklicevala na kakršnekoli splošna pogoje, ki jih tudi nikoli ni prejela. Podana je tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je kot dobroverni prejemnik blaga zaupal podatkom in nakladnice, saj je nakladnica verodostojna in zaupanja vredna listina. Tožnik je imel kot zadnji zakoniti upravičenec do blaga iz nakladnice pravico od ladjarja zahtevati izročitev blaga, kot je opisano v nakladnici. Tožeča stranka do omenjene glavne obravnave nikoli ni bila seznanjena s splošnimi prevoznimi pogoji. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, pri čemer v tej zvezi pritožba opozarja na to, da skušajo ladjarji z dodatnimi klavzulami v nakladnicah zmanjševati svojo odgovornost. Sodišče prve stopnje bi moralo pravilno uporabiti določbo 504. člena Pomorskega zakonika (v nadaljevanju: PZ). Prav tako pritožba opozarja na članek Branka Jakaša v Udžbeniku plovidbenog prava iz leta 1983. Klavzule ne smejo imeti takšnega učinka, da pripeljejo do izigravanja H. in H.-V. pravil. V konkretnem primeru so klavzule, ki zmanjšujejo ladjarjevo odgovornost prepovedane. G. carina je na kontejner v S. namestila novi pečat, pri čemer je moral biti pri tem navzoč tudi predstavnik ladjarja. Ob tem je moral biti kontejner ob prisotnosti predstavnika ladjarja tudi odprt. Ko je tožeča stranka dokazala spornost količine fižola in kvalitete tega fižola, se je dokazno breme preneslo na toženi stranki. Sodišče je v tem primeru zmotno uporabilo tudi pravila o dokaznem bremenu. Iz potrdila z dne 13.1.2015 izhaja, da ga ni izdala carinska uprava na M., temveč oseba zasebnega prava, ki se predstavlja kot carinski zastopnik. Sicer pa sta bili na M. narejeni dve zalivki, prva ML-MG 0077068 in dokončna ML-MG 0086524, pri čemer je bila v S. znotraj kontejnerja najdena prva zalivka. Sodišče prve stopnje bi v zvezi s nakladnico na relaciji M. - G. moralo upoštevati, da je prevoz za to relacijo plačala tožeča stranka. Tudi v tej zvezi je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in napačno ugotovilo dejansko stanje ter posledično naredilo zmotne dokazne zaključke. Ladjar je po 382. členu PZ odgovoren za obveznosti v zvezi s plovbo. Sodišče prve stopnje je v zvezi s statusom ladjarja tudi zmotno uporabilo določbo 440. in 435. člena PZ. Ladjar je v konkretnem primeru ravnal malomarno, zlasti je neskrbno hranil zabojnika. Neuporabne so tudi določbe Splošnih prevoznih pogojev, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje. Sodišče namreč ni ugotavljalo, na kakšen način je bilo blago zloženo v zabojnik, oz. ni ugotavljalo neprimernosti blaga za prevoz ali defektnost samega zabojnika. Sodišče ne ve, ali je ladjar sam zložil blago v kontejner. Teh dejanskih okoliščin sodišče sploh ni ugotavljalo, ampak je zaključke sprejemalo kar na pamet. Prav tako je sodišče prve stopnje v tem delu prekoračilo trditveno podlago toženih strank. Sodba je protislovna in notranje neskladna. Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti tudi dokaze z zaslišanjem prič, predvsem glede carinskih zalivk, samega kontejnerja in ključavnice na kontejnerju ter tudi glede same škode. Teh dokazov sodišče ni izvajalo, zato je kršilo določbo 286.b člena ZPP.

4. Toženi stranki sta po svojem pooblaščencu podali obširen odgovor na pritožbo in predlagali pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

7. Tožeča stranka je zaradi podkrepitve svojih navedb v sodni spis predložila nepopolni (brez hrbtne strani) fotokopiji dveh nakladnic (nakladnico št. 867430003 in nakladnico št. 564341694 - priloga A9), zato je sodišče prve stopnje povsem upravičeno in pravočasno pozvalo toženo stranko, ki je razpolagala z originalnimi listinami teh dveh prevoznih dokumentov, da predloži v sodni spis originalna izvoda teh dokumentov (tretji odstavek 107. člena in prvi odstavek 227. člena ZPP). Tožena stranka je ti dve nakladnici predložila v sodni spis (priloga B9 in B 10 spisa), skupaj s prevodom Splošnih prevoznih pogojev (S. linijski pogoji - priloga B6), ki so se nahajali na hrbtni strani omenjenih originalnih nakladnic. V tej zvezi je sodišče prve stopnje postopalo tudi v skladu z določbo 285. člena ZPP, zato pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje nezakonito postopalo, ker se tožena stranka na Splošne prevozne pogoje ni sklicevala, nikakor ne drži. 8. Nakladnica je vrednostni papir, kar pomeni, da gre terjatev iz tega papirja zgolj zakonitemu imetniku nakladnice. Glede nakladnice št. 867430003 (izdane za ladijski prevoz od M. do G., pri čemer je kot naročnik prevoza nastopala tuja pravna oseba z M., kot prejemnik tuja pravna oseba iz S., kot ladjar pa prva toženka) tožeča stranka niti ni trdila (niti ni dokazovala), da je bila nakladnica nanjo pravilno prenesena, upoštevaje ob tem, da je tožeča stranka celo trdila, da je omenjeno nakladnico prejela preko elektronske pošte, in sicer le njeno čelno stran. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže le na to, da o zakonitem prenosu omenjene nakladnice na tožečo stranko sploh ne moremo govoriti. Prav tako ima prav sodišče prve stopnje, ko zaključi, da četudi je tožeča stranka v zvezi s prevozom po omenjeni nakladnici plačala kupnino in ostale obveznosti, to še ne pomeni, da je s temi plačili postala tudi zakonita imetnica omenjene nakladnice. Pravice iz vrednostnega papirja se namreč lahko prenašajo samo skupaj s papirjem in na način, kot je to pravilno opredelilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Ker torej tožeča stranka ni dokazala, da je zakonita imetnica omenjene nakladnice, ni upravičena, da od ladjarja (prve toženke1) zahteva plačilo odškodnine zaradi manjka oz. uničenja tovora.

9. Odpremnica tovora po nakladnici št. 564341694 je ista tuja pravna oseba s sedežem na M., prejemnik blaga, ki se je nahajalo v zapečatenem zabojniku, pa je bila tožeča stranka, pri čemer je prevoz blaga po tej nakladnici na relaciji G. (S.) - S. (K.) kot ladjar izvajala druga toženka2. Splošni prevozni pogoji so bili sestavni del te nakladnice, zato se tožeča stranka ne more sklicevati na okoliščino, da s temi pogoji sploh ni bila seznanjena. Pisni pogoji prevozne pogodbe in splošni ladjarjevi pogoji zavezujejo upravičenega imetnika nakladnice, ki ni naročnik, če se nakladnica izrecno sklicuje nanj (prvi odstavek 507 člena PZ). Na nakladnici št. 564341694 pa je tožeča stranka izrecno navedena kot prejemnica spornega blaga (navaden bel fižol, zapakiran v 920 novih vrečah PP po 25 KGS neto, ki se je nahajal v zabojniku - kontejnerju z 920 loti), zato jo Splošni prevozni pogoji (ki so tudi zapisani na hrbtni strani nakladnice) v razmerju do ladjarja seveda zavezujejo. Iz čelne strani omenjene nakladnice pa celo izhaja, da so Splošni prevozni pogoji objavljeni na spletni strani www.s..com, kar dodatno pomeni, da tožeča stranka ne more uspeti z ugovorom, da z omenjenimi pogoji ni bila seznanjena. Če ni bila seznanjena, spada to v njeno odgovornostno sfero. Nikakor tudi ne drži pritožbeni očitek, da je ladjar, ki je prispel v S., hranil sporno blago, naloženo v kontejner. Ladjar je namreč tovor (kontejner) izkrcal in ga predal v hrambo javnemu skladišču (če ga seveda prejemnik ni prevzel), na kar kaže tudi dvomesečni razkorak med priplutjem ladje v S. ter plačilom tožeče stranke, pri čemer je ladjar v tej zvezi lahko odgovoren kvečjemu za izbiro skladiščnika (531. člena OZ). V tej zvezi pa tožeča stranka ni podala nobenih relevantnih navedb, temveč je dokazno nepodprto in posplošeno trdila, da je ladjar odgovoren za slabo hrambo tovora.

10. V konkretnem primeru je ladjar sestavil obe nakladnici po pisnih podatkih naročnika (odpremnika), pri čemer pa iz nakladnic izhaja, da navedbe o teži, kvaliteti, količini, opisu, označbi, številu in vrednosti blaga niso ladjarjeve ter da ta za take opise in podrobnosti ni odgovoren (14. točka Splošnih prevoznih pogojev). Nakladanje, zlaganje, tehtanje in štetje opravi namreč odpremnik tovora in je zato za pravilnost teh podatkov tudi odgovoren. To je z vidika ladjarjeve odgovornosti tudi povsem razumno, saj je ladjar sprejel zapečaten in zaprt zabojnik in zato tudi ni mogel preverjati stanja tovora v tem zaprtem zabojniku. Te preverbe (četudi bi sumil, da podatki naročitelja niso točni ali pravilni) pa ladjar glede na določbe Splošnih prevoznih pogojev in pogodbene klavzule, ki so vnesene na čelni strani nakladnice, niti ni bil dolžan opraviti. Ladjar namreč ni odgovoren za izgubo ali poškodbo vsebine zabojnika, v katerega ni sam zložil blaga (tožeča stranka ni trdila, da je ladjar v zabojnik sam zložil blago). Za kakršenkoli manjko blaga, ugotovljen ob predaji, ladjar ne odgovarja, če je trgovec odgovoren za zlaganje in pečatenje zabojnika, ki ga pakira nakladalec, in če ladjar preda od nakladalca pakiran zabojnik z originalnim pečatom (11. točka Splošnih pogojev). V konkretnem primeru je zato pravno pomembno (kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje), da je odpremnik zabojnik na M. sam zapečatil in ga brez pripomb predal ladjarju (prvi toženki), ki ga je predal v S., nakar je odpremnik (potem, ko se je zabojnik nekaj časa nahajal v javnem skladišču) isti zabojnik (še vedno zapečaten z isto zalivko) predal drugemu ladjarju (drugi toženki), ki ga je ob prihodu v koprsko luko povsem nepoškodovanega in zaprtega z (veš čas) isto originalno zalivko (tudi ta ni bila poškodovana, kar med strankama ni bilo sporno) predal tožeči stranki. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni z ničemer dokazala pavšalnih očitkov, da je ladjar med prevozom tovora ravnal v nasprotju s skrbnostjo dobrega ladjarja (npr. v smeri, da bi ladjar zabojnik med prevozom odprl in iz njega vzel blago, oz. da je med prevozom blago slabo hranil).

11. Na M. je bil sporni zabojnik zapečaten z zalivko ML-MG 0086524 (začetna zalivka - plomba ML-MG 0077068 je bila nadomeščena z dokončno plombo ML-MG 0086524, kar je razvidno iz potrdila z dne 13.1.2015, ki ga je izdal na M. pooblaščeni carinski zastopnik3 - priloga B 4 in B 5), pri čemer je bil zabojnik ob prihodu v koprsko luko zapečaten z isto (nepoškodovano) zalivko (poročilo o pregledu - priloga A 13)4. Zaradi teh nespornih dejstev, ki so jih potrjevali tudi pisni dokazi, je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zavrnilo izvedbo posameznih personalnih dokazov. Očitana procesna kršitev določbe 286.b člena ZPP torej ni podana.

12. Pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša s pravnimi argumenti, ki jih je v predmetni zadevi zavzelo sodišče prve stopnje. Ta pravna stališča, ki so v osnovi povezana z vprašanjem, ali je sploh dopustno, da se ladjar s pogodbenimi klavzulami (splošnimi prevoznimi pogoji) razbremeni svoje odgovornosti glede nakladanja, zlaganja, tehtanja, štetja blaga in preverbe kvalitete blaga (ker to opravi odpremnik - naročnik, ki ladji dostavi s plombo zaprt zabojnik), so usklajena s sodobno pomorsko pravno doktrino in sodno prakso, zato se tožeča stranka na tem mestu ne more prepričljivo sklicevati zgolj na posamezna teoretična razmišljanja iz udžbenika prof. B. Jakaša (izdan v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja) in ob tem zanemariti dejstvo tehničnega razvoja in z njim povezanega relevantnega razvoja pomorske pravne teorije in sodne prakse.

13. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v znesku 642,57 EUR (1125 točk za odgovor na pritožbo, 2% za materialne stroške in 22% DDV).

1 Druga toženka je glede prevoza po tej nakladnici nastopala zgolj v vlogi lastnika ladje, zato tudi iz tega razloga ni pasivno legitimirana oseba za eventualno škodo na relaciji M. - G.. 2 Prva toženka je glede prevoza po tej nakladnici nastopala zgolj v vlogi lastnika ladje, zato tudi iz tega razloga ni pasivno legitimirana oseba za eventualno škodo na relaciji S. - K.. 3 Posplošena pritožbena navedba, da tega potrdila ni izdal državni organ, temveč pooblaščeni carinski zastopnik, ni pravno upoštevna, saj tožeča stranka ni z ničemer izkazala, da na M. ne obstoji pravna podlaga za prenos posameznih carinskih funkcij na pooblaščene zastopnike civilnega prava. 4 To, da iz nakladnice (prilog B 9) izhaja napačen podatek, da je bil kontejner v S. zapečaten z zalivko grške carine ML-GR 0318638, pa samo po sebi ne more predstavljati nobene relevantne vzročne zveze, ki bi lahko kakorkoli vplivala na zatrjevano škodo.