Jedro

Ker ima tožnica kljub stebričkom dovolj prostora in lahko brez bistvenih težav parkira na parkirnem mestu, manevrira z vozilom, odpira vrata ter natovarja stvari, morebiten dodaten manever pri parkiranju na vrisano parkirno mesto ne predstavlja znatne spremembe v dotedanjem načinu izvrševanja posesti. Gre za neznatno spremembo, ki nima praktičnega pomena in ne ovira izvrševanja posesti. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, vsake spremembe dejanskega stanja še ni mogoče okvalificirati za dejanje, ki bi terjalo posestno varstvo v luči 33. člena SPZ, četudi gre pri postavitvi ovire za ravnanje brez pooblastila etažnih lastnikov. Tudi odločbe, ki jo omenja pritožba (VSL I Cp 1233/2017), ni mogoče razumeti tako, da vsaka minimalna sprememba dejanskega ali posestnega stanja že vodi v ugoditev zahtevku, temveč pravno varstvo upravičuje le tisto dejanje, ki je usmerjeno v bistveno spremembo dosedanjega načina izvrševanja posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, da toženka vzpostavi prejšnje posestno stanje, tako da z vmesnega prostora z oznako K5 odstrani vse betonske stebričke, ki ovirajo parkiranje tožničinih vozil, manevriranje, natovarjanje in iztovarjanje stvari iz njenih vozil, vse na parkirnih mestih s št. 39 in 20, in se v bodoče vzdrži vseh ravnanj, ki bi ji onemogočala mirno posest in uživanje njenih nepremičnin ter vmesnega prostora z oznako K5 (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih krije tožnica (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da ni bila deležna enakega obravnavanja. Sojenje je bilo usmerjeno k vnaprejšnji odločitvi sodišča, da zavrne zahtevek, zaradi česar ji je bila kršena pravica do poštenega sojenja. To jasno izkazuje nepravilna uporaba pravil o trditveni podlagi in prerekanju dejstev. Iz sklepa izhaja, da bi morala prerekati ugotovitve sodišča, kar je v nasprotju z določili Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je trditveno in dokazno breme postavilo previsoko in ji s pretirano rigoroznim ovsebinjanjem tega bremena kršilo pravico do sodnega varstva. Podala je zadostne trditve o posesti in uporabi prostora K5 in obrazloženo prerekala trditve toženke. S kakšno skrbnostjo upravlja z vozilom, ni pomembno. Ker je imela posest na celotnem vmesnem prostoru, ne gre za vprašanje, ali je manevriranje in natovarjanje mogoče, temveč za vprašanje, ali to lahko izvaja na enak način. Glede na neprerekane trditve o posesti, je nepomembno ugotavljanje, kolikšna je oddaljenost stebričkov od črte parkirnega prostora.

Motenje posesti se nanaša na vmesni prostor in obe parkirni mesti. Ne glede na lokacijo postavitve stebričkov prostora ni več mogla uporabljati na enak način kot prej. Čeprav je sodišče štelo, da ni bilo trditev in zahtevka, je tožnica že v tožbi navajala tudi oteženo odpiranje vrat na vozilih, zaradi česar je prišlo do njihove poškodbe, in zahtevala vzdržnost od vseh ravnanj, ki ji onemogočajo mirno posest. Konkretnih dejanj motenja v zahtevku ni bila dolžna navesti. Zato je napačna obrazložitev sodišča, da motenje pri odpiranju in zapiranju vrat ni bilo del tožbenega zahtevka.

Zaradi zmotne uporabe pravil o dokaznem bremenu je zmotno stališče, da tožnica motenja posesti ni uspela dokazati. Predpostavke posestnega varstva v luči 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) so izkazane, saj je imela pred nastalim motenjem posest na celotnem prostoru K5, na katerem je toženka postavila betonske stebričke, za kar ni imela podlage. Sodna praksa, na katero se sodišče sklicuje pri svoji odločitvi, ni javno objavljena. Javno dostopna odločba VSL I Cp 1233/2017 pa šteje, da je motilno tisto ravnanje, pri katerem pride vsaj do minimalne spremembe dosedanjega posestnega stanja. S toženkinim ravnanjem je do takšne spremembe prišlo, kar pomeni, da dosega pravni standard motenja posesti. Zato je nepomembna argumentacija sodišča, da ima tožnica kljub postavitvi še vedno dovolj prostora za izvrševanje posesti na svojih parkirnih mestih.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica, ki je pravna oseba, zatrjuje, da je (bila) motena v izvrševanju posesti na svojih parkiriščih s št. 20 in 39, s tem, ko je toženka 9. 12. 2020 proti sredini vmesnega prostora postavila betonske stebričke1. Ta prostor ji služi za potrebe lažje uporabe parkirnih mest, in sicer ji olajšuje parkiranje vozil, manevriranje, odpiranje/zapiranje vrat na vozilih ter natovarjanje. Zaradi postavljenih stebričkov ji je sedaj tovrstna uporaba vozila otežena, zato s tožbenim zahtevkom uveljavlja posestno varstvo na svojih parkirnih mestih.

6. Pritožbeno sodišče soglaša s celovitimi dejanskimi in pravnimi zaključki izpodbijanega sklepa, na podlagi katerih je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, pri čemer sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo izpostavljenih procesnih kršitev. Neutemeljen je pavšalen pritožbeni očitek o neenakopravni obravnavi pravdnih strank in prilagojenem vodenju postopka. Iz sklepa izhaja izčrpna, obsežna ter prepričljiva dokazna ocena vseh v postopku izvedenih dokazov, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo pravno odločilna dejstva. Pri tem je pravilno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu strank (7. člen ZPP). Sodišče ni zaključilo, da tožnica posameznih okoliščin primera ne bi dovolj opisala. Pravdni stranki sta s trditvami ustrezno opredelili okvir spora, ki ga je sodišče pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevalo. Sicer pa pritožnica ne pojasni, glede katerih trditev naj bi sodišče terjalo podrobnejšo trditveno podlago in bi ji njeno odsotnost štelo v breme.

7. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve, da tožnica zaradi postavitve stebričkov ni uspela dokazati oteženega izvrševanja posesti na parkirnih mestih št. 20 in 392. Čeprav je v izpodbijanem sklepu na dveh mestih nerodno zapisalo, da je neprerekano ugotovilo oziroma na ogledu neprerekano pojasnilo, to na pravilnost odločitve ni vplivalo. Sodišče je podalo skrbno dokazno oceno izvedenih dokazov in v tem okviru ugotovilo posamezne okoliščine na podlagi lastne zaznave in neposrednega vtisa na ogledu, nato pa v povezavi z drugimi dokazi pojasnilo, zakaj šteje, da dokazni postopek ni potrdil navedb tožnice o oteženem izvrševanju posesti na parkirnih mestih. Z razlogi, ki so za presojo te zadeve odločilni, se pritožba ne sooči, saj dokazne ocene vsebinsko sploh ne izpodbija.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica izrecno ne nasprotuje zavrnitvi dajatvenega (restitucijskega) zahtevka in odločitvi o prepovednem zahtevku, ki se nanaša na izvrševanje posesti na parkirnem mestu številka 20. Pravilnost zaključka o neoteženem/nespremenjenem izvrševanju posesti kljub postavitvi stebričkov na parkirnem mestu številka 39 pa ima oporo v opravljanem ogledu. V izpodbijanem sklepu je sodišče ugotovilo, da je zakoniti zastopnik tožnice pri prikazovanju načina parkiranja in manevriranja z vozilom (s sunkovitim speljevanjem in zaviranjem) pretiraval, saj je ob ponovnem poskusu (ob tem, da je bilo na vmesnem prostoru parkirano neznano vozilo) normalno (z eno vožnjo) zapeljal vzvratno in parkiral na parkirno mesto, kjer je vozilo stalo že ob prihodu sodišča. Subjektivna ocena stranke (njenega zakonitega zastopnika) in priče, da je šlo ob postavitvi stebričkov za težje parkiranje/manevriranje vozila, glede na argumentirano in prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje (glej tč. 41 sklepa) nima posebne teže. Pritožnica, ki konkretnih ugotovitev sodišča ne izpodbija, s ponavljanjem trditev, da je prej lažje izvrševala posest na spornem parkirišču, ne more uspeti. Ker ima tožnica kljub stebričkom dovolj prostora in lahko brez bistvenih težav parkira na parkirnem mestu, manevrira z vozilom, odpira vrata ter natovarja stvari, morebiten dodaten manever pri parkiranju na vrisano parkirno mesto ne predstavlja znatne spremembe v dotedanjem načinu izvrševanja posesti. Gre za neznatno spremembo, ki nima praktičnega pomena in ne ovira izvrševanja posesti. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, vsake spremembe dejanskega stanja še ni mogoče okvalificirati za dejanje, ki bi terjalo posestno varstvo v luči 33. člena SPZ, četudi gre pri postavitvi ovire za ravnanje brez pooblastila etažnih lastnikov. Tudi odločbe, ki jo omenja pritožba (VSL I Cp 1233/2017), ni mogoče razumeti tako, da vsaka minimalna sprememba dejanskega ali posestnega stanja že vodi v ugoditev zahtevku, temveč pravno varstvo upravičuje le tisto dejanje, ki je usmerjeno v bistveno spremembo dosedanjega načina izvrševanja posesti3. 9. Ker pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Ni sporno, da je tožnica uporabnica parkirnih prostorov št. 20 in št. 39 in da vmesni prostor z oznako K5, ki ni parkirno mesto, temveč splošni skupni del stavbe in tako v rabi etažnih lastnikov, tudi tožnice, leži neposredno ob parkirnem mestu št. 39 in nasproti - preko dovozne poti - parkirnega mesta št. 20. 2 Zapis v izpodbijanem sklepu (v 36. točki), da oteženo vstopanje oziroma izstopanje iz parkiranega vozila ni bilo predmet tožbenega zahtevka, je brez pomena, saj se je sodišče o tem spornem vprašanju obsežno izreklo (v 37.- 40. točki sklepa). 3 Glej še odločbe: VSRS II Ips 669/2007, VSL I Cp 2089/2021, I Cp 540/2020, II Cp 181/2022, I Cp 1366/2018, I Cp 1836/2014, I Cp 2504/2017, I Cp 2695/2011.