Jedro

Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila pravna prednica pritožnikov nemške narodnosti (kar je bila podlaga za zaplembo po 2. točki 1. člena Odloka AVNOJ), pritožniki ne nasprotujejo. Glede na opisano je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je do prehoda premoženja pravne prednice pritožnikov prišlo že po samem Odloku AVNOJ; kasnejša zaplemba v kazenskem postopku zato ni pravno upoštevna. Pravilno je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje, da so bile odločbe zaplembenih komisij in sklepi sodišč le deklaratorne odločbe o izvršitvi zaplenjenega premoženja, ki je bilo pred tem podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ. Kljub izrečeni zaplembi s kazensko sodbo premoženje ni bilo odvzeto s tem aktom, saj ga pravna prednica pritožnikov tedaj ni več imela. Ker pravni prednici pritožnikov premoženje ni bilo odvzeto zaradi zaplembe v kazenskem postopku, predlog za njegovo vrnitev na podlagi določb ZIKS ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za vrnitev premoženja, ki je bilo zaplenjeno A. A. (5/72 nepremičnin, ob zaplembi vpisanih v vl. št. 869, k. o. ...).

Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je bilo obravnavano premoženje zaplenjeno na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odsvojile (v nadaljevanju Odlok AVNOJ)1, ker je šlo za osebo nemške narodnosti. V tem primeru se premoženje vrača v skladu z in pod pogoji, določenimi v Zakonu o denacionalizaciji (ZDen), ne v skladu z določbami Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS). O obveznosti vrnitve spornega premoženja na podlagi ZDen pa je bilo že odločeno v upravnih postopkih.

2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujejo predlagatelji. V pritožbi navajajo, da obravnavane nepremičnine niso bile predmet odločbe Mestne zaplembene komisije, št. Zpl. 660/45 z 11. 9. 1945, saj se je ta nanašala na povsem druge nepremičnine, ampak so bile zaplenjene s kazensko sodbo.

Menijo, da je sodišče prve stopnje spregledalo Zakon o potrditvi in spremembah odloka o prehodu sovražnikovega premoženja v državno last, o državnem upravljanju premoženja odsotnih oseb in o zasegi premoženja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odsvojile2, ki je določal, da premoženje vseh oseb, ki jim je bilo odvzeto s sodbo sodišča, preide v državno last z dnem pravnomočnosti sodbe.

Pritožniki3 še opozarjajo, da je bila obsojenka v času pravnomočnosti sodbe Vojaškega sodišča Ljubljanskega, opr. št. I Sod 263/45-4 s 6. 7. 1945, jugoslovanska državljanka, kar izhaja iz same sodbe. Zaključujejo, da to pomeni, da ji premoženje ni bilo podržavljeno z uveljavitvijo Odloka AVNOJ, saj nepremičnine niso bile predmet odločbe Mestne zaplembene komisije, št. Zpl. 660/45. Zaključujejo, da izpodbijani sklep nasprotuje sodni praksi, in se sklicujejo na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 63/2010. Dodajajo, da je sodišče nedopustno poseglo v ustavno pravico do zasebne lastnine, enako varstvo pravic in pravico do poštenega sojenja.

3. Nasprotna udeleženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče (tako kot pritožniki) soglaša z materialno pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je v tej zadevi odločilno vprašanje, ali je bilo obravnavano premoženje pravni prednici predlagateljev podržavljeno ex lege na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ4 z dnem njegove objave v uradnem listu, torej že 6. 2. 1945, ali pa na podlagi 3. točke 1. odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, to je šele z dnem pravnomočnosti kazenske odločbe, s katero je bila izrečena kazenska sankcija zaplembe premoženja.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila sicer pravni prednici pritožnikov s sodbo I Sod 263/45-4 s 6. 7. 1945 izrečena (tudi) kazen zaplembe celotne premične in nepremične imovine, a iz (sicer deklaratorne) odločbe mestne zaplembene komisije št. Zpl. 660/45 z 11. 9. 1945 (priloga A 46) zaključilo, da je vse imetje pravne prednice pritožnikov prešlo v državno last že na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ na podlagi potrdila MOOF s 5. 9. 1945 o tem, da gre za osebo nemške narodnosti. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je bila pravna prednica predlagateljev vpisana v „Izpisu Nemcev iz ljudskega popisa od 31. 7. 1941“ kot oseba nemške narodnosti in vpisana v seznamu oseb nemške narodnosti. Pritožniki se do zgoraj povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki izhajajo predvsem iz odločbe Zpl. 660/45, ne opredelijo, razen s stališčem, da sporne nepremičnine v odločbi niso navedene. Pri tem spregledajo II. točko odločbe Zpl. 660/45, iz katere izhaja, da je „**vse imetje**5 A. A., rojene ... 1899 v Ljubljani, nemške narodnosti, jugoslov. državlj., nahajajoče se v Ljubljani, C. ulica ali kjer koli v območju D. F. J. prešlo v državno last“. Nasprotja med vsebino listine (odločbe) in tem, kar je o njeni vsebini v izpodbijanem sklepu navedlo sodišče prve stopnje, tako ni, očitana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) pa ni podana.

7. Odločba Zpl. 660/45 torej kot dejansko podlago zaplembe navaja nemško narodnost pravne prednice predlagateljev6, kot pravno podlago pa navede tako 1. kot 2. točko 1. člena Odloka AVNOJ. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila pravna prednica pritožnikov nemške narodnosti (kar je bila podlaga za zaplembo po 2. točki 1. člena Odloka AVNOJ) pritožniki ne nasprotujejo. Glede na opisano je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je do prehoda premoženja pravne prednice pritožnikov prišlo že po samem Odloku AVNOJ; kasnejša zaplemba v kazenskem postopku zato ni pravno upoštevna. Pravilno je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje, da so bile odločbe zaplembenih komisij in sklepi sodišč le deklaratorne odločbe o izvršitvi zaplenjenega premoženja, ki je bilo pred tem podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ. Kljub izrečeni zaplembi s kazensko sodbo premoženje ni bilo odvzeto s tem aktom, saj ga pravna prednica pritožnikov tedaj ni več imela. Ker pravni prednici pritožnikov premoženje ni bilo odvzeto zaradi zaplembe v kazenskem postopku, predlog za njegovo vrnitev na podlagi določb ZIKS, zaradi razveljavitve sodbe vojaškega sodišča I Sod 263/45, ni utemeljen.

8. Pravilen je zato tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je pravna podlaga za vračanje podržavljenega premoženja v tem primeru ZDen; upravičenka pa je tak predlog pri Ministrstvu za kulturo tudi vložila. O njem je bilo odločeno v letu 2019. Že zato ne gre za situacijo, podobno tisti v zadevi Vrhovnega sodišča RS II Ips 63/2010. Pritožbeni očitek, da predstavlja odločitev sodišča prve stopnje odstop od sodne prakse in zato kršitev pravic iz 14. in 22. člena Ustave RS ter pravice do poštenega sojenja, zato ni utemeljen. Sklicevanje na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 63/2010 ni na mestu, saj dejanska situacija ni primerljiva z obravnavano.7 V bistvenem pa je primerljiva s tisto v zadevi Vrhovnega sodišča RS II Ips 185/2015, v kateri je bila odločitev enaka.

9. Pritožba torej ni utemeljena. Ker višje sodišče ni zasledilo razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Odločitev o zavrnitvi pritožbe vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka pritožnikov za povrnitev pritožbenih stroškov.

1 Uradni list DFJ, št. 2/45. 2 Ur. l. FLRJ, št. 63/46. 3 Drugače kot so trdili doslej; prim. II. pripravljalna vloga s 16. 2. 2021. 4 Ki je določal, da z dnem, ko stopi v veljavo, preide v državno last: „1. vse imetje nemškega rajha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije, 2. **vse imetje oseb nemške narodnosti** z izjemo onih Nemcev, ki so se borili v vrstah narodno osvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno; 3. vse imetje vojnih zločincev in njih pomagačev, ne glede na njihovo državljanstvo, imetje vsake osebe, ki je bila s sodbo državljanskih ali vojaških sodišč obsojena na izgubo imetja v korist države.“ 5 Kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. 6 Ugotovitve sodišča prve stopnje in pritožbene navedbe o državljanstvu zato niso odločilne in se pritožbeno sodišče z njimi ne bo podrobneje ukvarjalo. 7 V zadevi II Ips 63/2010 sta revidenta sicer gradila svoje stališče o prehodu spornega premoženja ex lege na podlagi Odloka AVNOJ na podlagi trditve, da je bil dr. F. A. „oseba nemške narodnosti“ in da „sta bila pravna prednika predlagateljev nemška državljana“, a vrhovno sodišče je pojasnilo, da nobena od teh trditev nima opore v dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje.