Jedro

Vprašanje varstva in vzgoje otroka.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo mladoletnega V. dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo materi, preživnino, ki sta jo starša dogovorila 18. 10. 2005 pred Okrožnim sodiščem v K. pod Rp 149/2005, je z zneska 45,90 EUR, zadnjič revaloriziranega na 46,77 EUR, zvišalo na 80,00 EUR, stike med sinom in tožencem pa je določilo na vsak ponedeljek, sredo in petek od 14.30 ure do 19.30 ure, ko mati poskrbi, da dečka v prisotnosti delavk CSD B. ali v prostorih CSD B. prevzame toženec. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa je zavrnilo v celoti. Strankama je še naložilo, da krijeta vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

Pritožbo zoper sodbo vlagata obe pravdni stranki.

Tožeča stranka sodbo izpodbija v delu, s katerim je sodišče določilo preživnino in stike med V. in toženo stranko. Sodišču prve stopnje smiselno očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava in navaja, da je preživnina določena prenizko, saj ne ustreza zmožnosti staršev in ne zadošča za kritje normalnih potreb otroka. Stiki med otrokom in očetom so določeni prepogosto, poleg tega so predolgi in tako niso v otrokovo korist. Upoštevati je treba, da je otrok star komaj 3 leta in ne more biti z očetom do 19.30 ure. Zaključek, da mati stike očeta z otrokom preprečuje, je zmoten, saj si prav nasprotno stikov želi. Kljub temu ji sodišče ne bi smelo naložiti odgovornosti za to, da bo oče otroka dejansko prevzel. Sicer pa je tožeča stranka prepričana, da bi bilo treba izvesti še dodatne dokaze, najmanj z dopolnitvijo izvedenskega mnenja in z dodatnim pregledom otroka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in določi preživnino kot je bila zahtevana, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi v delu, ki se nanaša na stike in zadevo vrne sodišču prve stopnje v dopolnitev dokaznega postopka in ponovno odločanje.

Toženec sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, sodišču prve stopnje pa očita, da ni upoštevalo mnenja izvedenke A. U.. Povzema dele izvedenskega mnenja in ugotovitve izvedenke, ki se nanašajo na osebnostne lastnosti matere in očeta ter njuno sposobnost skrbi za otroka in opozarja, da po mnenju izvedenke, mati ob svojem aktualnem funkcioniranju ni sposobna samostojno in ustrezno vzgajati otroka, prav nasprotno pa velja za očeta. Poudarja, da otrok trenutno živi v zelo stresnem okolju, kjer je podvržen neprimernemu vedenju matere, stvari pa se lahko še poslabšajo, če bo jeseni otrokova vzgojiteljica v vrtcu njegova babica, na kar opozarja tudi CSD. Ne drži zaključek sodišča, da ni tolikšen problem, komu dodeliti otroka, temveč kako omogočiti stike z očetom, saj mati in stari starši na otroka vplivajo negativno in mu vzbujajo odpor do očeta, kar bi dolgoročno lahko imelo zelo negativne posledice.

Kot nečloveško ocenjuje odločitev sodišča, da je ostal brez stikov z otrokom čez vikende, praznike in dopuste. Nesprejemljivo je, da bi moral po otroka hoditi na CSD, saj se na ta način krši njegovo dostojanstvo, pa tudi izvedenka je potrdila, da takšno izvajanje stikov na otroka vpliva negativno in je dolgoročno slaba rešitev. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Zavrnitve tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi ne bi smeli šteti kot neuspeh, saj je tožbo vložil zato, da bi lahko otroka večkrat videl. Pritožbenemu sodišču predlaga izdajo sodbe, s katero bi se otroka zaupalo v varstvo in vzgojo njemu, določilo preživnino in stike otroka z materjo, stroški postopka pa naj se v celoti naložijo v plačilo tožeči stranki.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlagala zavrnitev pritožbe.

Tožeča stranka je 2. 3. 2009 v spis vložila dopolnitev pritožbe, ki je prepozna (drugi odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP) in je pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Pritožbi sta utemeljeni.

Odločitev sodišča prve stopnje o vprašanju V. varstva in vzgoje (tretji odstavek 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; v nadaljevanju ZZZDR) je materialnopravno zmotna. Temeljno vodilo za ravnanje in odločanje v zvezi z dodelitvijo otroka narekuje pravni standard koristi otroka, ki ga je sodišče z izpodbijano sodbo povsem obšlo. Sodišče je odločilo, da otroka dodeli materi zgolj zato, da se mu ne bi povzročilo pričakovano velikih težav, če bi se ga sedaj odtegnilo iz njemu znanega okolja. Sodišče je tako odločilo v popolnem nasprotju z ugotovitvami izvedenskega mnenja, na kar v pritožbi utemeljeno opozarja tožena stranka. Izvedenka je namreč zaključila, da je mati neodločna, nesamostojna, nepodjetna, podredljiva, izgublja odnos do realnosti ter je simbiotično odvisna od staršev, zaradi česar je menila, da otroka ne bi vzgajala ona, temveč njena starša, ki pa nanj zelo slabo vplivata. Takšna vzgoja ima lahko dva patološko negativna izida: otrok se lahko razvije v nevrotično moteno osebnost ali pa bi pri njem nastopile vedenjske motnje. Mati bi za otroka poskrbela le glede telesnih potreb in varstva, sicer pa je ob svojem trenutnem funkcioniranju nesposobna samostojno in ustrezno vzgajati otroka.

Prav nasprotne zaključke je izvedenka oblikovala glede toženca, ki je tako glede na svoje funkcioniranje kot na glede na zunanje pogoje sposoben ustrezno poskrbeti za dečkovo vzgojo in oskrbo. Je izredno zavzet zanj in mu ogromno pomeni, je neagresiven, ustrezno organiziran, gre za osebnost z normalnim funkcioniranjem, z njegove strani bi bil otrok deležen pozitivne čustvene naklonjenosti in aktivnega angažiranja pri aktivnostih in zaposlitvah. Že v svojem pisnem mnenju je izvedenka napovedala, da bo materina vzgoja pripeljala v odtujitev otroka od očeta, kar se je začelo potrjevati že do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Povsem v nasprotju z izvedenskim mnenjem je zaključek sodišča, da je dečku v korist, da se ga zaradi nepovzročanja težav ob menjavi okolja dodeli materi. Izvedenka je namreč ob ustnem podajanju izvedenskega mnenja poudarila, da bi bila dodelitev otroka očetu v prvi fazi zanj obremenitev, vendar pa bi se kasneje na to navadil. Treba je upoštevati, da je bil fantek na očeta v preteklosti zelo navezan. Iz izvedenskega mnenja, ki je bilo izdelano na podlagi razgovorov pol leta pred zaključkom glavne obravnave, namreč izhaja, da je odnos med dečkom in očetom intenziven in sicer bolj kot je to običajno pri otrocih iste starosti, odnos je topel, otrok ob očetu uživa in si ga želi, njuno razmerje je izvedenka ocenila kot bolj angažirano z obeh strani, v primerjavi z odnosom, ki ga ima otrok do matere.

Nenazadnje pa bi moralo sodišče tudi pri odločitvi o varstvu in vzgoji otroka upoštevati dejstvo, da mati v večji meri ni spoštovala izdane začasne odredbe o stikih očeta z otrokom, ni upoštevala večkratnih vabil CSD, zaradi česar obstoji bojazen, da bo mati stike preprečevala tudi v bodoče, česar za toženca ni mogoče trditi. Vse navedene okoliščine tako zaenkrat kažejo, da je sodišče materialnopravno napačno pri odločanju o tem, komu od staršev naj se deček zaupa v vzgojo in varstvo, dalo prednost preprečitvi kratkoročnega nelagodja ob menjavi okolja pred dolgoročno koristjo otroka. Glede na dosedanje stanje stvari bi bila torej materialnopravno pravilna odločitev takšna, da se dečka dodeli v varstvo in vzgojo očetu.

Ob takšni ugotovitvi pa se seveda postavi vprašanje določitve preživnine in določitve stikov matere z otrokom. Dejstev, pomembnih za določitev preživnine, ki bi jo morala mati plačevati za preživljanje dečka, in še posebej tistih, na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti stike med materjo in dečkom, sodišče prve stopnje v dosedanjem dokaznem postopku zaradi zmotnega materialnopravnega zaključka glede vprašanja dodelitve otroka ni ugotavljalo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (355. člen ZPP), saj ocenjuje, da bi dopolnjevanje postopka na drugi stopnje (ki bi vodilo k spremembi sodbe) glede tako obsežnih dejanskih sklopov nedopustno poseglo v pravico strank do pritožbe. Višje sodišče je razveljavilo (in ne spremenilo) tudi odločitev o dodelitvi dečka, še posebej zato, ker ocenjuje, da dodelitev dečka očetu brez hkratne določitve stikov z materjo ne bi bila koristna, po drugi strani pa tudi zato, ker je dinamika razvoja pri otroku te starosti tako hitra, da bo moralo sodišče najverjetneje v ponovljenem postopku s pomočjo izvedenke ponovno oceniti za dodelitev dečka pomembne okoliščine.

Sodišče prve stopnje naj v ponovnem postopku, upoštevajoč tudi novoprispele vloge, ki jih sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati, ponovno odloči tako o vprašanju dodelitve otroka, kot stikov staršev z njim in plačevanju preživnine.

Pritožbeno sodišče ob tem izrecno opozarja na potrebo po hitrem odločanju, da se otrok od očeta ne bi povsem odtujil ter po drugi strani na dolžnost matere, da spoštuje izdano začasno odredbo in očetu zagotavlja stike z otrokom. Pritožbeno sodišče zakoniti zastopnici pojasnjuje, da mora tisti od staršev, pri katerem otrok živi v varstvu in vzgoji, opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike in si prizadevati za ustrezen odnos otroka do stikov z drugim od staršev (2. odstavek 106. člena ZZZDR). Sodišče zakonito zastopnico še opozarja, da lahko tudi po dodelitvi otroka v vzgojo in varstvo sodišče na zahtevo drugega roditelja odloči, da se roditelju, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja in se otroka zaupa drugemu od staršev, če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev (6. odstavek 106. člena ZZZDR).

Odločitev o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.