Jedro

Pri vzdrževalcu cest (zlasti avtoceste) presoja preprečljivosti škodnega dogodka ni podvržena le merilu "potrebne skrbnosti", ampak najstrožjemu merilu - merilu skrajne skrbnosti. Upoštevanje merila skrajne (in ne le potrebne) skrbnosti pa pomeni, da za ekskulpacijo odgovornosti ne zadošča, če se cesta redno, občasno ali izredno pregleda in na posameznih delih preventivno tudi posuje proti poledici, ampak mora biti pri presoji, da na določenem delu ceste (še posebej avtoceste) ne more priti do poledice, podana tolikšna mera strokovne skrbnosti, da bi predstavljal nastop poledice na tistem delu ceste, za katerega je bilo ob pregledu s strokovno skrbnostjo ocenjeno, da do poledice ne more priti, tudi za vzdrževalca ceste nepričakovan, nepredvidljiv in nepreprečljiv dogodek.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine, sodišče druge stopnje pa je tožnikovo pritožbo zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka revizijo in uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Do prometne nezgode je prišlo na avtocesti in sicer na delu, na katerem v smeri tožnikove vožnje ni bilo prometnega znaka z opozorilom na nevarnost poledice, za voznike, ki so vozili iz nasprotne smeri, pa je tak znak bil. Taka postavitev znaka ni logična, saj obstaja enaka verjetnost poledice pri vožnji iz obeh smeri. Nesprejemljiv je zato sklep sodišča druge stopnje, da stranski intervenient na tem odseku avtoceste ni mogel pričakovati poledice. Poledica v zimskem času za vzdrževalca cest tudi ne more predstavljati nepričakovanega dogodka. Glede na vremenske razmere, bi moral vzdrževalec cesto preventivno posuti. Mnenje izvedenca cestnoprometne stroke o tem, kdaj in zakaj pride do poledice, ne bi smelo biti upoštevno, saj za izdelavo tovrstnega izvedenskega mnenja nima zadostenega strokovnega znanja. Na avtocesti voznik upravičeno pričakuje, da bo cesta vzdrževana in varna.

Odgovornost vzdrževalca bi morala biti celo objektivna in ne le krivdna. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Tožeča stranka niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Po presoji revizijskega sodišča je pravno pravilno stališče obeh sodišč, da je potrebno zadevo obravnavati po načelu krivdne odgovornosti (prvi odstavek 154. člena ZOR) in ne po načelu objektivne odgovornosti (četudi gre za avtocesto), kot zatrjuje revizija. Obravnavanje zadeve po načelu krivdne odgovornosti pa hkrati pomeni, da je dokazno breme glede ekskulpacije na strani tožene stranke. Pri ugotavljanju razbremenilnih razlogov pa so pomembne določbe v času prometne nezgode veljavnega Zakona o cestah (Uradni list SRS, št. 2/88), ki je v 82. členu določal, kaj obsega redno vzdrževanje cest, kamor je spadala po 2. alinei tudi prevoznost cest v zimskem času in določbe pripadajočega izvršilnega akta, to je Pravilnika o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest (Uradni list SRS, št. 11/88), ki je določal, kako mora vzdrževalec cest zakonske obveznosti konkretno izvajati.

Iz ugotovitev sodišč izhaja, da so delavci stranskega intervenienta izvajali nadzor nad prevoznostjo in uporabnostjo avtoceste. V noči pred tožnikovo nezgodo so opravili redne preglede in avtocesto na posameznih delih (ne pa na delu, na katerem je zaradi poledice prišlo do prometne nezgode) tudi preventivno posuli. Iz ugotovitev sodišč še izhaja, da je del ceste, na katerem je zaradi poledice prišlo do prometne nezgode, ovinek, na katerem se poledica ne pojavlja nič bolj pogosto kot na drugih delih avtoceste, kljub temu pa je, po izrečni ugotovitvi sodišča prve stopnje (drugi odstavek na peti strani razlogov sodbe), na tem odseku ceste z ene smeri (nasprotne od tožnikove vožnje) prometni znak, ki voznike opozarja na možnost poledice, z druge (tožnikove) smeri pa takega znaka ni bilo.

Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev sta obe sodišči naredili materialnopravni zaključek, da je stranski intervenient s tem, ko je v noči pred tožnikovo nezgodo opravil nadzor nad prevoznostjo in uporabnostjo avtoceste in jo na posameznih delih tudi preventivno posul, "ravnal s potrebno skrbnostjo", zaradi česar mu je uspelo dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Po mnenju revizijskega sodišča prej opisano materialnopravno izhodišče obeh sodišč ni bilo pravilno. Pri vzdrževalcu cest (zlasti avtoceste) namreč presoja preprečljivosti škodnega dogodka ni podvržena le merilu "potrebne skrbnosti", kot sta odločili sodišči druge in prve stopnje, ampak najstrožjemu merilu - merilu skrajne skrbnosti. Upoštevanje merila skrajne (in ne le potrebne) skrbnosti pa pomeni, da za ekskulpacijo ne zadošča, če se cesta redno, občasno ali izredno pregleda in na posameznih delih preventivno tudi posuje proti poledici, ampak mora biti pri presoji, da na določenem delu ceste (še posebej avtoceste) ne more priti do poledice, podana tolikšna mera strokovne skrbnosti, da bi predstavljal nastop poledice na tistem delu ceste, za katerega je bilo ob pregledu s strokovno skrbnostjo ocenjeno, da do poledice ne more priti, tudi za vzdrževalca ceste nepričakovan, nepredvidljiv in nepreprečljiv dogodek. V obravnavanem primeru to pomeni, da ekskulpacija na strani tožene stranke ne bo podana, če se bo v ponovljenem postopku pokazalo, da so delavci stranskega intervenienta, ob upoštevanju vremenskih razmer, napačno presodili, da na odseku, ki ni bil posut, do poledice ne more priti. Napačna presoja (ne)nastopa v zimskem času dokaj pogostega pojava (poledice) vzdrževalca cest kot strokovnjaka ne more ekskulpirati, saj mu merilo skrajne skrbosti narekuje, da mora v dvomu izvesti vse preventivne ukrepe, kar še posebej velja za vzdrževalca avtoceste.

V ponovljenem postopku bo moralo po povedanem sodišče prve stopnje razbremenilne razloge, ki jih uveljavlja tožena stranka, presojati ob upoštevanju merila skrajne skrbnosti. Če se bo pokazalo, da delavci stranskega intervenienta niso ravnali skrajno skrbno, potem se tožena stranka ne bo mogla ekskulpirati.

Ob upoštevanju dejstva, da je vložil revizijo le tožnik, katerega zahtevek je bil v celoti zavrnjen, se revizijsko sodišče ni moglo (in smelo) ukvarjati z vprašanjem tožnikovih ravnanj in oceno njegove skrbnosti pri vožnji, pri čemer velja vseeno opozoriti, da je potrebno pri tožniku kot udeležencu v prometu uporabiti milejše merilo skrbnosti - povprečne potrebne skrbnosti, tedaj tiste, ki sta jo sodišči v dosedanjem sojenju ugotavljali pri obravnavanju razbremenilnih razlogov na strani tožene stranke.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.