Jedro

Glede navedb pritožnika, da je poravnavo sklenil zato, da bi se izognil sili oziroma rešil lastno eksistenco, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se stranka svobodno odloči ali bo sklenila poravnavo. Že sklenjena izvensodna poravnava pa se lahko izpodbija iz enakih razlogov in v enakih rokih kot vsaka druga pogodba, česar pa pritožnik ni storil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 491,6 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo, opr. št. VI Pg 237/2008 z dne 02. 06. 2010, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 26.118,43 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 6.261.632,40 SIT za čas od 19. 02. 2005 do 31. 12. 2006 in od zneska 26.118,43 EUR od 01. 01. 2007 dalje do plačila. Tožeči stranki je v plačilo naložilo tudi pravdne stroške v višini 1401,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila.

Zoper izpodbijano sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila med pravdnima strankama sklenjena kreditna pogodba, in da je bila dne 18. 02. 2005 glede te kreditne pogodbe sklenjena izvensodna poravnava.

V skladu z načelom dispozitivnosti (3. člen ZPP) stranke prosto razpolagajo s svojimi zahtevki, med drugim se lahko tudi poravnajo. S poravnavo stranki z medsebojnim popuščanjem prekineta spor oziroma odpravita negotovost ter določita medsebojne pravice in obveznosti (1050. čl. OZ) posledično pa iz pravnega razmerja, ki je predmet poravnave nimata nobenih zahtevkov več. Navedbe pritožnika, da je bila kreditna pogodba neupravičeno odpovedana zato niso več pravno relevantne, saj je bila kot rečeno glede spornega pravnega razmerja sklenjena zunajsodna poravnava.

Glede navedb pritožnika, da je poravnavo sklenil zato, da bi se izognil sili oziroma rešil lastno eksistenco, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se stranka svobodno odloči ali bo sklenila poravnavo. Že sklenjena izvensodna poravnava pa se lahko izpodbija iz enakih razlogov in v enakih rokih kot vsaka druga pogodba (111. člen ZOR oziroma 94. člen OZ), česar pa pritožnik ni storil. Navedbi, da sodišče prve stopnje neupravičeno ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka, pritožbeno sodišče ne sledi. Že iz listinske dokumentacije namreč nedvomno izhaja, da je bila o spornem pravnem razmerju sklenjena zunajsodna poravnava, zato izvedba predlaganih dokazov ne bi v ničemer pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja. Prav tako pa tožena stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da je potrebno v skladu s 286. b členom ZPP kršitve določb pravdnega postopka uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kršitve ki se uveljavljajo kasneje pa se upoštevajo le, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla navesti prej. Na podlagi navedenega bi morala tožeča stranka kršitev načela kontradiktornosti uveljavljati takoj po končanem dokaznem postopku.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP v celoti potrditi.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki so bili odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo v višini 491,6 EUR. Odločitev temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP.