Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da v tem konkretnem primeru ne gre samo za en škodni dogodek, temveč dejansko za dva škodna dogodka, za dve prometni nesreči, med katerima je dejansko minilo tudi nekaj časa in zato ni mogoče govoriti o hkratnem delovanju dveh motornih vozil, pri tem pa je v prvi prometni nesreči šlo za trk vozila, zavarovanega pri prvotoženi stranki, s tožnikom kot pešcem, v drugi pa za povoženje tožnika, ležečega na cestišču, z vozilom, zavarovanim pri drugotoženi stranki. Posledično je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno zaključilo, da iz tega razloga, ker ne gre za (eno) prometno nesrečo, ki sta jo povzročili dve premikajoči se motorni vozili, v tem konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za uporabo 4. odstavka 154. člena OZ kot podlage za njuno solidarno odgovornost za vso nastalo škodo v škodnem dogodku. Škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi trka zavarovanke prvotožene stranke, izvira iz delovanja njenega vozila, škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi povoženja zavarovanke drugotožene stranke, pa izvira iz delovanja njenega vozila, zato je odškodninsko odgovornost vsake od toženih strank sodišče prve stopnje ob pravilnem materialno pravnem zaključku, da je motorno vozilo nevarna stvar, pravilno presojalo po splošnih pravilih, ki veljajo za objektivno odškodninsko odgovornost, urejena pa so v določili OZ od 149. do 153. člena. Škodo, ki je tožniku nastala v posledici delovanja vsakega od vozil, je bilo, kot je to pokazal dokazni postopek, mogoče tudi v celoti razmejiti, zato v tem konkretnem primeru tudi ni bilo pogojev za uporabo določil 186. člena OZ o solidarni odgovornosti več oseb za isto škodo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v odločitvi pod točko III. izreka tako, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 1.700,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26. 5. 2015 dalje do plačila, drugotožena stranka pa je v istem roku tožeči stranki dolžna plačati še nadaljnjih 46,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26. 5. 2015 dalje do plačila; - v odločitvi pod točko IV. izreka tako, da se znesek 449,68 EUR nadomesti z zneskom 342,72 EUR.

II. Nadaljnja pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom sklenilo, da se pravdni postopek glede plačila zneska 525,00 EUR s pp, ustavi, ter razsodilo pod točko I. izreka, da je drugotožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 8.030,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26. 5. 2015 dalje do plačila, pod točko II. izreka, da je prvotožena stranka dolžna od zneska 74,51 EUR, drugotožena stranka pa od zneska 819,59 EUR plačati tudi zakonsko predpisane davke in prispevke v roku 15 dni, pod točko III. izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v presežku za znesek 18.552,62 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2015 dalje do plačila, pod točko IV. izreka je tožeči stranki naložilo, da mora v roku 15 dni od vročitve sodbe prvotoženi stranki povrniti 449,68 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, pod točko V. izreka pa drugotoženi stranki še naložilo, da mora v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 730,22 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik), ki sodbo izpodbija v zavrnilnem delu (t.j. za 18.552,62 EUR s pripadki) iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi v celoti, toženima strankama pa naloži plačilo vseh njegovih stroškov na prvi stopnji in drugi stopnji, podredno pa, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik v pritožbi najprej povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, nato pa navaja, da se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje tako v delu, ki se nanaša na sam temelj tožbenega zahtevka, kot tudi v delu, ki se nanaša na višino prisojene odškodnine. V zvezi s temeljem tožbenega zahtevka tožnik ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da gre v tem konkretnem primeru za dva škodna dogodka, zaradi česar je odgovornost toženih strank presojalo po splošnih načelih, ki veljajo za objektivno odgovornost, za vsako nesrečo posebej. Vztraja namreč, da je odgovornost obeh toženih strank za skupno škodo, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči dne 30. 9. 2013, nerazdelna, saj gre za v razmerju do tožnika za solidarno odgovornost obeh toženih strank v skladu s 4. odstavkom 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), zato še meni, da sta v konkretnem primeru za nastalo škodo odgovorni voznici obeh vozil, udeleženih v prometni nesreči (kar v predhodnem postopku ni bilo sporno) in to solidarno. Res je, da je sprožilo nevarno situacijo, ki se je končala s tožnikovo poškodbo, vožnja z neprilagojeno hitrostjo voznice R. K. in prečkanje ceste tožnika zunaj prehoda za pešce, vendar pa ni bila prekinjena vzročna zveza med nadaljnjim dogajanjem vse do trenutka, ko je voznica D. Š. zaradi neprilagojene hitrosti povozila tožnika čez noge (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 243/97). Pri tem tožnik poudarja, da so pogosti primeri, ko je obratovanje motornega vozila vzrok škodnemu dogodku, čeprav do fizičnega stika sploh ne pride. Trčenje in povoženje se v primeru tožnika tako šteje kot en dogodek in je odgovornost toženih strank v razmerju do tožnika lahko samo solidarna, namreč posledic, ki jih je oškodovanec utrpel tako zaradi trka kot tudi povoženja, se ne more ločevati, poleg tega se določene posledice prekrivajo, kar pa ima za posledico, da se lahko odgovornost določi obema toženima strankama samo solidarno in nikakor ne razdelno. Dejstvo je, da škode ni mogoče razmejiti, saj iz dokazov o zdravljenju tožnika izhaja, da se zdravljenje zaradi trčenja in zdravljenje zaradi povoženja prekriva. Ločena odgovornost in s tem dosojena odškodnina za vsako toženo stranko posebej, je tako v tem primeru po mnenju tožnika neprimerna in nezakonita. Nadalje tožnik sodišču prve stopnje še očita nepravilnost njegovega zaključka, da je tožnik k škodi prispeval v višini 40% ter da je v enaki meri soprispeval tako k trčenju kot tudi k povoženju, ker je bil v cestnem prometu izredno neskrben. Tožnik trdi, da so te ugotovitve nepravilne, saj se lahko tožniku očita soprispevek samo zaradi nepazljivosti pri samem prečkanju ceste, ta soprispevek pa je po njegovi oceni tolikšen, kot je bilo navedeno že v tožbi, torej 20 % k prvemu trku oziroma 5 % k celotni škodi. Tožnik trdi, da ni bil neskrben v cestnem prometu, dejstvo pa je, da je bil premalo pazljiv pri prečkanju ceste, s čimer je prispeval k nastanku škodnega dogodka, kar tudi sicer ves čas priznava, sama vinjenost pa za to ni pomembna in je samo eden od dejavnikov, ki so pripomogli k zmanjšani pazljivosti, ne more pa ta okoliščina pomeniti kakšnega večjega soprispevka k prometni nesreči. Vztraja pa tudi pri svojem stališču, da ni v enaki meri soprispeval tako k trčenju kot tudi k povoženju, meni namreč, da ne more biti soodgovoren za povoženje, saj je takrat že nemočno ležal na cestišču in k povoženju sam ni soprispeval ničesar. Pri tem se sklicuje še na izpoved voznice R. K., ki je trčila v tožnika, na zaslišanju dne 30. 11. 2017, ko je izpovedala, da se je na nasprotnem pasu ustavil kombi in avtomobil, v katerem sta bili dve študentki, ki sta klicali policijo ter da se je tudi pred mestom škodnega dogodka nato ustavil avtomobil, le voznica D. Š. se ni ustavila kljub temu, da je voznica R. K. ustavljala promet in ji mahala, zaradi česar je tožniku zapeljala čez noge. Meni, da je izpovedi voznice R. K. moč verjeti, saj jo je potrdila tudi izpoved druge voznice D. Š., ki je izpovedala, da je tožnik ležal na tleh in da je bilo par ljudi okoli njega, kar potrjuje izpoved prve voznice, da je ustavljala promet in da so se ostali vozniki ustavili. Nadalje pa je izpovedala tudi to, da sicer ni videla prve voznice, da bi ustavljala promet z mahanjem, vendar pa je bolj kričala kot mahala. Na podlagi navedenega jasno in nedvoumno izhaja, da je prva voznica R. K. ustavljala promet tako z mahanjem kot tudi kričanjem, vendar pa se druga voznica D. Š. ni ustavila, kljub opozarjanju R. K., kar pa gre prepisati zgolj njeni prehitri in neprilagojeni vožnji. Voznico D. Š. ni zmotilo niti dejstvo, da je na cesti stalo več ljudi, na podlagi česar bi lahko pomislila, da se je na cesti pred njo nekaj zgodilo. Na podlagi navedenega je odgovornost druge voznice D. Š. po oceni tožnika precej večja kot pa zgolj v višini 60%, kot je odločilo sodišče prve stopnje, predvsem glede na dejstvo, da je do povoženja tožnika prišlo kljub opozarjanju na to, da se ustavi, saj bi se v primeru prilagojene vožnje lahko pravočasno ustavila, poleg tega pa tožnik ni soprispeval k povoženju, ker je takrat že nemočno ležal na cestišču. V zvezi s samo višini odmerjene odškodnine pa tožnik sodišču prve stopnje očita, da pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ni v zadostni meri upoštevalo trajanje tožnikovega zdravljenja (1 leto in 10 mesecev) in dolžino njegove hospitalizacije (95 dni), ki sta bila posledica več hudih poškodb ter zapletov med zdravljenjem. Ob tem tožnik izpostavlja, da je poleg zloma dveh reber in zlomov obraznih kosti, bil zaradi dvoetažnega zloma leve goleni kar trikrat operiran. Posledično je trpel številne kontrolne preglede, dolgotrajnejšo postoperativno in diagnostično obdelavo ter fizikalno terapijo, prejemal je več vrst zdravil, 7 mesecev je uporabljal bergle, 7 tednov je imel mavec. Tožnik nadalje tudi izpostavlja, da je ob nesreči in tekom zdravljenja zaradi poškodb trpel telesne bolečine, bolečine pa ga spremljajo še danes. Sklicuje se na izvedensko mnenje, ki potrjuje njegove navedbe, da je v nesreči utrpel hude poškodbe in zaradi tega trpel veliko bolečin, zelo hude bolečine je trpel 4 dni po nezgodi in 2 dni po operaciji zaradi odstranitve osteosintetskega materiala, skupaj torej 6 dni, zatem je trpel hude bolečine v trajanju 14 dni v času prve hospitalizacije in 3 dni po odstranitvi OSM, skupaj 17 dni, trajne bolečine srednje hude intenzitete z občasnimi hudimi bolečinami je trpel 4 tedne v času hospitalizacij, trajne bolečine lahke intenzitete z občasnimi srednje hudimi bolečinami pa je trpel nadaljnji mesec dni, nato je trpel občasne bolečine lahke in srednje hude intenzitete cca. 2 meseca, občasne bolečine lahke intenzitete pa do zaključenega zdravljenja. Po končanem zdravljenju do danes trpi občasne bolečine lahke ter ob spremembah vremena in večjih naporih tudi srednje hude bolečine. Boli ga predvsem leva noga v predelu gležnja in v višini zloma. Bolečine čuti tudi ob pritisku na desno stran prsnega koša in pri ležanju na desni strani. Tožnik še izpostavlja, da je izvedenec še potrdil, da je tožnik tekom zdravljenja trpel veliko nevšečnosti zdravljenja. Meni, da mu je sodišče iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti zdravljenja, s tem ko mu je prisodilo 3.000,00 EUR v zvezi s prvotoženo stranko in 12.000,00 EUR v zvezi z drugotoženo stranko, skupaj torej 15.000,00 EUR, prisodilo prenizko odškodnino, saj je njegov zahtevek glede na predhodno navedena dejstva in glede na sodno prakso (npr. sodba VSM I Cp 712/2014) v zvezi s to obliko nepremoženjske škode po njegovem mnenju utemeljen v celoti in je zato upravičen do razlike od vtoževane odškodnine v višini 17.000,00 EUR in prisojene odškodnine v skupni višini 15.000,00 EUR. Tožnik pri tem ponovno poudarja, da ločevanje med nesrečami ni primerna in je tudi nemogoča. Tožnik meni, da bi mu moralo sodišče prve stopnje višjo odškodnino prisoditi tudi za strah. Iz tega naslova mu je namreč prisodilo 700,00 EUR odškodnine zaradi posledic trka in 1.800,00 EUR odškodnine zaradi povoženja, prepričan pa je, da mu pripada višja odškodnina za primarni in sekundarni strah, saj je tožnik trpel tako intenziven primarni strah, kot tudi hujši sekundarni strah. Ob tem izpostavlja, da se je od trenutka, ko je vanj trčila voznica R. K., zaradi česar je z glavo udaril v vetrobransko steklo, od koder ga je odbilo na vozišče, nadalje, ko je proti njemu vozila voznica D. Š., sam pa je le nemočno ležal na tleh, pa do trenutka, ko ga je slednja prevozila čez noge, njegov primarni strah le stopnjeval, zadnje dejanje pa je bilo zanj grozljivo, za njegovo telo pa izjemno agresivno. Hujši sekundarni strah pa je trajal v trajanju 14 dni, za tem pa še lažji in občasno srednje intenziven sekundarni strah v trajanju 2 mesecev, nato pa občasen, lažje do srednje intenziven sekundarni strah do zaključka zdravljenja, zato tožnik ocenjuje, da je bil njegov zahtevek tudi za to obliko nepremoženjske škode v celoti utemeljen. Enako pa po njegovi oceni velja tudi za zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišču prve stopnje očita, da mu je iz tega naslova prisodilo zgolj 15.000,00 EUR v zvezi z drugotoženo stranko, v zvezi s prvotoženo pa je odločilo, da zaradi nastalih poškodb tožnik ni utrpel zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar pa je po njegovih navedbah v nasprotju z izvedenskim mnenjem izvedenca, ki je potrdil, da je trajna funkcionalna posledica poškodbe leve goleni zmanjšana dorzifleksija levega stopala za 5 stopinj, gib zaostaja 10 stopinj v primerjavi z desno nogo, da zaradi posledic poškodbe leve goleni s povečanimi napori izvaja težja fizična dela, hodi po neravninah, s povečanimi napori izvaja aktivnosti, ki zahtevajo močan odriv noge, da je škodni dogodek pri tožniku pustil trajna prikrajšanja tako pri zasebnem kot tudi pri prostočasnem področju, da zato s povečanimi napori izvaja dela okrog hiše, npr. kosi travo, oskrbuje drevje, z aktivnostmi, kot so športno plezanje in alpinizem pa se ne more več ukvarjati, da mora ves čas mora čez dan nositi tudi elastično nogavica, pa tudi, da tožnik zaradi posledic poškodbe reber s povečanimi napori leži na desni strani telesa. Tožnik zato vztraja, da je utrpel trajne posledice tako zaradi trčenja kot tudi povoženja in ne samo zaradi povoženja, kot nesmiselno zaključi in razmeji sodišče. Glede na navedeno je tožnik tudi prepričan, da mu upoštevaje že prej citirano sodno prakso (sodba VSM I Cp 712/2014) pripada višja odškodnina in sicer razlika od vtoževane odškodnine v višini 19.000,00 EUR in prisojene odškodnine v višini 15.000,00 EUR. Nadalje tožnik sodišču prve stopnje še očita, da mu je tudi glede stroškov za tujo pomoč in nego prisodilo prenizko odškodnino. Izvedenec je v celoti potrdil navedbe tožnika glede potrebne pomoči in nege, določil je celo več ur, kot pa jih je vtoževal tožnik, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo le 5,00 EUR na uro, kar pa ni z ničemer utemeljilo, zaradi česar je obrazložitev v tem delu pomanjkljiva. Glede na sodno prakso (sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2349/2017), katero je sodišče navedlo, bi moralo po njegovem mnenju sodišče prve stopnje določiti vsaj 6,00 EUR na uro, kajti tožnik živi sam, zaradi nujno potrebne pomoči, pa se je k njemu za tisto obdobje iz Š... preselila sestra, ki je za ta čas vzela celo dopust, poleg tega pa ni tožnikov najožji družinski član. Poleg nje pa so tožniku pomagali tudi prijatelji. Po veljavni sodni praksi, glede na to, da nihče ne živi s tožnikom v skupnem gospodinjstvu in glede na dejstvo, kakšne vrste tujo pomoč so morali izvajati, pri čemer je slednjo lažje zagotavljati med ožjimi družinskimi člani kot med oddaljenimi, bi sodišče po njegovi oceni moralo določiti odškodnino v višini 6,00 EUR na uro, zato tožnik meni, da mu pripada odškodnina v višini vsaj 1.428,00 EUR in ne samo v višini 1.190,00 EUR. V celoti pa je po njegovem mnenju zmotna in nepravilna odločitev glede premoženjske škode v zvezi s prevoznimi stroški. Dejstvo je namreč, da glede stroška kilometrine sodna praksa priznava 0,37 EUR (tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2349/2017) in nikakor ne zgolj v višini 8 % od cene enega litra neosvinčenega 95 oktanskega bencina, kot se obračunava kilometrina javnih uslužbencev. Tožnik zato meni, da mu pripada odškodnina v višini 115,44 EUR, kar predstavlja odškodnino za opravljenih 312 km. Sodišču prve stopnje ob koncu svoje pritožbe tožnik očita še nezakonitost in nepravilnost izpodbijane sodbe tudi v stroškovnem delu. Meni, da je zaradi napačne uporabe materialnega prava, nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Pri uspehu v pravdi bi moralo sodišče upoštevati, da se trčenje in povoženje v primeru tožnika šteje kot en dogodek in je odgovornost toženih strank v razmerju do tožnika solidarna, zaradi česar tudi uspeh prvotožene stranke ne more biti 100 %. Ob tem pa tožnik tudi opozarja, da znesek iz IV. točke izreka ni enak znesku iz obrazložitve, ob tem pa niti ni jasno, kako je sodišče prve stopnje do tega zneska prišlo. V 63. odstavku obrazložitve je namreč obrazloženo, da se prvotoženi stranki priznajo administrativni stroški v višini 20,00 EUR in stroški izvedenine v višini 322,72 EUR, skupaj torej 342,72 EUR, v IV. točki izreka pa je navedeno, da mora tožnik prvotoženi stranki povrniti 449,68 EUR pravdnih stroškov. Stroški v višini 449,68 EUR pa niso z ničemer dokazani, zato prvotožena stranka do njih ni upravičena.

3. Prvotožena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, drugotožena stranka pa odgovora na pritožbo ni vložila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi je tožnik zoper toženi stranki zahteval nerazdelno plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku dne 30. 9. 2013, ko je bil kot pešec udeležen v prometni nesreči. Trdil je, da je tega dne okoli 21.30 ure po levi strani cestišča glede na smer hoje pešačil iz smeri centra Šentjurja proti naselju Dole in v neposredni bližini svoje stanovanjske hiše izven prehoda za pešce prečkal cestišče. V tistem trenutku je iz smeri Š. pripeljala voznica osebnega vozila Nissan Micra reg. št. CE ... R. K., ki hitrosti in načina vožnje svojega vozila ni prilagodila vremenskim razmeram, vidljivosti in stanju na cesti, tožnika, ki je že prečkal levi vozni pas, ni opazila in je s prednjim levim vogalom vozila trčila vanj. Tožnika je dvignilo v vetrobransko steklo, kamor je udaril z glavo, od tam pa ga je preko levega vzvratnega ogledala odbilo na vozišče, kjer je obležal pravokotno na vozišče tako, da je imel glavo na levem smernem vozišču gledano v smeri vožnje voznice, noge pa na desnem smernem vozišču. Po trčenju v tožnika, je voznica ustavila vozilo in se vrnila k tožniku, ki je ležal na tleh, ko je pripeljala še voznica D. Š., ki svojega vozila Renault Megane reg. št. CE ... ni mogla pravočasno ustaviti, saj hitrosti in načina vožnje ni prilagodila vremenskim razmeram, vidljivosti in stanju na cesti tako, da je kljub zaviranju in umikanju v desno z levimi kolesi svojega vozila prevozila noge tožnika. Tožnik je obema voznicama, ki sta imeli v času nesreče vozili obvezno avtomobilsko zavarovani pri toženih strankah (vozilo Nissan Micra, last R. K. pri prvotoženi stranki, vozilo Renault Megan, last D. Š. pa pri drugotoženi stranki) očital odgovornost za nastalo prometno nesrečo. Trdil je, da je njuna odškodninska odgovornost nerazdelna (solidarna), priznaval pa je tudi svoj 20% soprispevek k prvemu dogodku, to je trčenju z vozilom R. K., ki je bilo zavarovano pri prvotoženi stranki, za drugi dogodek, ki je sledil trčenju, t.j. za prevoženje s strani vozila D. Š., ki je bilo zavarovano pri drugotoženi stranki, pa soprispevka ni priznaval. Ker glavnina škode izvira iz poškodb, zadobljenih v prevoženju, pa je tožnik svoj skupni soprispevek k zadobljenim poškodbam in njihovim posledicam ocenjeval na 5%. Za nepremoženjsko škodo je tožnik skupaj zahteval odškodnino v višini 39.000,00 EUR (od tega iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odškodnino v višini 17.000,00 EUR, iz naslova prestanega strahu odškodnino v višini 3.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnino v višini 19.000,00 EUR) oz. ob upoštevanju njegovega soprispevka odškodnino v višini 37.050,00 EUR. S tožbo je zahteval tudi odškodnino za nastalo premoženjsko škodo in sicer iz naslova stroškov prevoza v višini 115,44 EUR, iz naslova izgubljenega zaslužka odškodnino v višini 2.043,42 EUR, ter iz naslova tuje nege in pomoči v višini 1.904,00 EUR, skupaj 4.062,86 EUR oziroma upoštevaje njegov soprispevek 3.859,17 EUR. Tekom postopka pa je glede premoženjske škode iz naslova izgubljenega zaslužka svoj tožbeni zahtevek delno umaknil in sicer za znesek 525,80 EUR s pripadki. Ker mu je prvotožena stranka pred pravdo plačala 3.000,00 EUR, drugotožena stranka 10.800,00 EUR, je postavil končni tožbeni zahtevek za plačilo zneska 26.583,37 EUR s pripadki.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku1 v točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da se je škodni dogodek zgodil tako, kot je zatrjeval tožnik, da je torej v neposredni bližini svoje stanovanjske hiše izven prehoda za pešce prečkal cestišče, v tistem trenutku pa je iz smeri Š. pripeljala zavarovanka prvotožene stranke, ki tožnika ni opazila in s prednjim levim vogalom svojega vozila trčila vanj, nakar je tožnik padel na vozišče tako, da je obležal v položaju, ko je imel glavo na levem smernem vozišču, gledano v smeri vožnje voznice, noge pa na desnem smernem vozišču, takrat pa pripeljala zavarovanka drugotožene stranke, ki vozila ni uspela ustaviti in je z levimi kolesi svojega vozila prevozila noge tožnika. Sodišče prve stopnje je glede na te ugotovitve okoliščin škodnega dogodka, ko dejansko ni šlo za prometno nesrečo dveh motornih vozil, ko zavarovanki obeh toženih strank nista medsebojno trčili oz. njuni vozili nista bili v medsebojnem in hkratnem stiku, da bi obe hkrati povzročili prometno nesrečo, v kateri je tožniku nastala škoda, v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da je šlo dejansko za dva škodna dogodka, za dve prometni nesreči, med katerima je minilo nekaj časa in zato v tem konkretnem primeru kot materialno pravne podlage za odločitev ni uporabilo 4. odstavka 154. člena OZ, ki uzakonja solidarno odgovornost dveh imetnikov motornih vozil za vso škodo, ki jo v prometni nesreči dveh premikajočih se motornih vozil utrpi tretji, temveč splošna določila o objektivni odgovornosti imetnika nevarne stvari (149. do 153. člena OZ). V točki 20. obrazložitve izpodbijane sodbe je ugotovilo, da je tožnik cestišče prečkal na oddaljenosti prehoda za pešce 63,15 metra, s čimer je kršil določilo 7. odstavka 83. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju: ZPrCP), nadalje je ugotovilo, da tudi ni nosil nobene svetilke ali odsevnega telovnika oz. odsevnika, pa bi glede na določilo 2. odstavka 84. člena ZPrCP moral biti tako označen, saj je hodil oz. prečkal vozišče na neosvetljenem delu, ugotovilo pa je tudi še, da je imel v času škodnega dogodka 1,29 g/kg oziroma 1,552 g/kg alkohola v krvi, da je takšna koncentracija alkohola v krvi že močneje prizadela njegove psihofizične sposobnosti, da se pri takšni koncentraciji alkohola v krvi pri človeku povečuje število napak, učinki so še močnejši, predvsem se poglablja in zmanjšuje ostrina vida, ostrina vida se tako zmanjša za do 50%, pojavlja se tudi že dvojni vid, reakcijski čas se podaljša za več kot 50%, prisotna je tudi motnja ravnotežja, hoja se pri pešcu že zapleta, motnja v oceni oddaljenosti predmetov pa je zaradi tunelskega vida zmanjšana za več kot 50%, zato je zaključilo, da je tožnik zaradi motnje vida in vidnega polja najverjetneje sicer zaznal prihajajoče luči vozila, vendar je zaradi motnje precenil tako oddaljenost teh luči in z njimi vozila kot tudi hitrost približevanja, zaradi motenj ravnotežja ter refleksov in podaljšanega reakcijskega časa pa je prepozno reagiral na pojav situacije v prometu, zato je posledično zaključilo, da so bile pri tožniku kot pešcu močneje okrnjene njegove psihofizične sposobnosti zaradi alkoholiziranosti, kar je doprineslo k samemu nastanku obravnavanega dogodka in njegovim posledicam. V točki 22. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zato zaključilo, da je tožnik s tem, ko je cestišče prečkal tam, kjer ne bi smel, s tem, ko ob slabih vremenskih razmerah (tema, dež in megla) ni bil osvetljen in predvsem s tem, ko je tak manever v cestnem prometu izvedel v trenutku, ko je imel v krvi tako visoko količino alkohola soprispeval k nastanku prometne nesreče v višini 40%, čeprav toženi stranki tožniku za škodo ne odgovarjata solidarno, ker je šlo dejansko za dva škodna dogodka, pa je v nadaljevanju še zaključilo, da je tožnikovo ravnanje v enaki meri soprispevalo tako k trčenju zavarovanke prvotožene stranke kot tudi k povoženju zavarovanke drugotožene stranke, saj če tožnik s svojim ravnanjem ne bi povzročil nevarne prometne situacije, ne bi prišlo niti do trčenja, niti do povoženja, zato je v točki 23. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da sta obe toženi stranki vsaka za svojo zavarovanko odgovorni tožniku za škodo v višini 60 %, tožnik pa je sam k škodi soprispeval v višini 40 %. V točkah 29. do 31. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, katere poškodbe in njihove posledice ter nevšečnosti v zvezi z njihovim zdravljenjem, je tožnik utrpel zaradi trka, v točki 32. in 33. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je ugotovilo, katere poškodbe in njihove posledice ter nevšečnosti v zvezi z njihovim zdravljenjem, je tožnik utrpel zaradi povoženja, nato pa v točki 35. obrazložitve izpodbijane sodbe zaradi prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, ki so bile izključna posledica trka, tožniku prisodilo odškodnino v višini 3.000,00 EUR, v točki 36. obrazložitve izpodbijane sodbe zaradi prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, ki so bile posledica povoženja, tožniku prisodilo odškodnino v višini 12.000,00 EUR, v točki 41. obrazložitve izpodbijane sodbe za prestani strah, ki je bil posledica trka, tožniku prisodilo 700,00 EUR odškodnine, za prestani strah, ki je bil posledica povoženja, pa mu je prisodilo 1.800,00 EUR, v točki 44. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki je posledica le povoženja, prisodilo še 15.000,00 EUR odškodnine, skupaj je tako tožniku za nepremoženjsko škodo, kot je obrazložilo v točkah 45. in 46. obrazložitve izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 32.500,00 EUR odškodnine, in sicer zaradi škode, ki jo je utrpel zaradi trka zavarovanke prvotožene stranke 3.700,00 EUR odškodnine oz. upoštevaje njegov soprispevek 2.220,00 EUR odškodnine, zaradi škode, ki jo je utrpel zaradi povoženja zavarovanke drugotožene stranke pa 28.800,00 EUR odškodnine oziroma upoštevaje njegov soprispevek 17.280,00 EUR odškodnine. Nadalje je v točki 49. obrazložitve izpodbijane sodbe še zaključilo, da je tožnik upravičen tudi do povračila škode, ki jo predstavljajo stroški prevozov na preglede v času zdravljenja in sicer za prevoženih 312 km v znesku 0,10 EUR za vsak opravljen kilometer, pri čemer je zaključilo, da je 26 km opravil zaradi pregledov, kot posledice poškodb zaradi trka in da to znaša 2,60 EUR oziroma upoštevaje njegov soprispevek 1,56 EUR, ostale kilometre pa je opravil zaradi pregledov, kot posledic povoženja, kar znaša 28,60 EUR oziroma upoštevaje njegov soprispevek 17,16 EUR. V točki 53. obrazložitve je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da je tožnik skupaj potreboval sicer 320 ur tuje pomoči, ker pa je zahteval odškodnino le za 238 ut tuje pomoči in oskrbe, mu je sodišče le-to priznalo v zatrjevanem obsegu, pri tem pa prisodilu tožniku 5,00 EUR na uro pomoči, torej skupaj 1.190,00 EUR oz. upoštevaje njegov soprispevek 714,00 EUR odškodnine iz tega naslova, za to škodo pa je zaključilo, da je v celoti posledica povoženja, zato jo je naložilo v plačilo le drugotoženi stranki. V točki 55. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je ugotovilo še, da je tožniku v času zdravljenja, ko je bil v bolniškem staležu 12 mesecev, nastala tudi izguba na zaslužku v skupni višini 1.490,21EUR oziroma 124,18 EUR na mesec. Ker je bil zaradi posledic trka v bolniškem staležu mesec dni, je zaključilo, da mu mora prvotožena stranka ob upoštevanju njegovega soprispevka plačati iz tega naslova odškodnino v višini 74,51 EUR, drugotožena stranka pa za preostali čas ob upoštevanju njegovega soprispevka odškodnino v višini 819,59 EUR, poleg tega pa sta dolžni obe toženi stranki od navedenih zneskov obračunati in plačati še zakonsko predpisane davke in prispevke. Ker je v točki 56. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da znaša vsa prisojena odškodnina (upoštevaje tožnikov soprispevek) v razmerju do prvotožene stranke 2.296,07 EUR, pred pravdo pa mu je prvotožena stranka že izplačal nesporni del odškodnine v višini 3.000,00 EUR, je zaključilo, da prvotožena stranka tožniku ni dolžna plačati ničesar več, v točki 57. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je glede drugotožene stranke ugotovilo, da je bila v razmerju do nje tožniku prisojena skupaj odškodnina v višini 18.830,75 EUR, ker pa mu je drugotožena stranka pred pravdo že izplačala nesporni del odškodnine v višini 10.800,00 EUR, mu mora plačati še 8.030,75 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Glede temelja tožbenega zahtevka:

8. Glede na vse okoliščine primera, ki med strankami sploh niso bile sporne in tudi sedaj niso pritožbeno izpodbijane, je po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki ga je zelo podrobno in s pravilnimi razlogi pojasnilo v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe, na te razloge pa se v izogib ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče, da v tem konkretnem primeru ne gre samo za en škodni dogodek, temveč dejansko za dva škodna dogodka, za dve prometni nesreči, med katerima je dejansko minilo tudi nekaj časa in zato ni mogoče govoriti o hkratnem delovanju dveh motornih vozil, pri tem pa je v prvi prometni nesreči šlo za trk vozila, zavarovanega pri prvotoženi stranki, s tožnikom kot pešcem, v drugi pa za povoženje tožnika, ležečega na cestišču, z vozilom, zavarovanim pri drugotoženi stranki. Posledično je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno zaključilo, da iz tega razloga, ker ne gre za (eno) prometno nesrečo, ki sta jo povzročili dve premikajoči se motorni vozili, v tem konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za uporabo 4. odstavka 154. člena OZ kot podlage za njuno solidarno odgovornost za vso nastalo škodo v škodnem dogodku. Pravilno je še zaključilo, da škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi trka zavarovanke prvotožene stranke, izvira iz delovanja njenega vozila, škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi povoženja zavarovanke drugotožene stranke, pa izvira iz delovanja njenega vozila, zato je odškodninsko odgovornost vsake od toženih strank sodišče prve stopnje ob pravilnem materialno pravnem zaključku, da je motorno vozilo nevarna stvar, pravilno presojalo po splošnih pravilih, ki veljajo za objektivno odškodninsko odgovornost, urejena pa so v določili OZ od 149. do 153. člena. Škodo, ki je tožniku nastala v posledici delovanja vsakega od vozil, je bilo, kot je to pokazal dokazni postopek, mogoče tudi v celoti razmejiti, zato v tem konkretnem primeru tudi ni bilo pogojev za uporabo določil 186. člena OZ o solidarni odgovornosti več oseb za isto škodo. Drugačno stališče tožnika, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, je tako po oceni pritožbenega sodišča brez podlage v izvedenem dokaznem postopku, pa tudi materialno pravno zmotno, zato je v tem delu njegova pritožba povsem neutemeljena. Tožnik se pri tem v utemeljitev svojega drugačnega stališča sicer sklicuje na sodno prakso in sicer na sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 243/97, ki pa ni uporabna, saj je šlo v tej zadevi za povsem drugačne dejanske okoliščine nastanka škodnega dogodka, ko se je oškodovanec na kolesu z motorjem umikal tesnemu prehitevanju neznanega vozila, zapeljal na bankino, izgubil ravnotežje in padel po cesti, kjer ga je zadel zavarovanec toženke s tovornjakom. Iz takšnih dejanskih okoliščin namreč jasno izhaja, da je šlo tudi upoštevaje časovno komponento in redosled ravnanj posameznih udeležencev tega dogodka, dejansko le za en škodni dogodek, t.j. za trčenje motorista s tovornjakom.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika o zmotnosti zaključka sodišča prve stopnje glede višine njegovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka in posledično škode.

10. Ne drži, kar navaja tožnik v pritožbi, da se lahko tožniku očita soprispevek samo zaradi nepazljivosti pri samem prečkanju ceste in da bi zato lahko sodišče prve stopnje njegov soprispevek ocenilo le na 20 % in še to le v delu, ki se nanaša na trk zavarovanke prvotožene stranke, k celotni škodo pa bi bil lahko njegov soprispevek zaradi navedene kršitve ocenjen le v višini 5 %, ter da je ugotovljena alkoholiziranost tožnika povsem nepomembna, saj je zgolj pripomogla k zmanjšani pazljivosti. Sodišče prve stopnje je namreč poleg nepazljivosti pri prečkanju cestišča, za katero je, kot to pravilno izpostavlja tudi tožnik sam, dokazno podprto, predvsem pa s pomočjo sodnega izvedenca sodne medicine dr. J. B., ugotovilo, da je nanjo zelo pomembno vplivala tudi visoka stopnja alkoholiziranost tožnika (1,29 oz. v času škodnega dogodka 1,552 g/kg alkohola v krvi), saj so bile pri njem zaradi alkoholiziranosti močneje okrnjene njegove psihofizične sposobnosti (povečanje števila napak, močnejši učinki, poglabljanje in zmanjševanje ostrine vida za do 50 %, podaljšanje reakcijskega časa za več kot 50 %, motnja v oceni oddaljenosti predmetov za več kot 50 %, zaradi česar je tožnik sicer najverjetneje zaznal prihajajoče luči vozila, vendar je zaradi motnje precenil tako oddaljenost teh luči kot tudi hitrost približevanja vozila, zaradi moten ravnotežja ter refleksov in podaljšanega reakcijskega časa pa je prepozno reagiral na pojav situacije v prometu), ugotovilo še dve pomembni kršitvi cestno prometnih predpisov, ki jih je zagrešil tožnik v času škodnega dogodka, ki jih tožnik pritožbeno niti ne izpodbija, sta pa prav tako v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka in sicer je nepravilno prečkal cestišče izven prehoda za pešce (na oddaljenosti od prehoda 63 15 metrov), s čimer je kršil določilo 7. odstavka 83. člena ZPrCP, ob tem pa tudi ni nosil nobene svetilke ali odsevnega telovnika oz. odsevnika, pa bi moral biti tako označen, saj je hodil oziroma prečkal vozišče ob slabih vremenskih razmerah (tema, dež, megla) na neosvetljenem delu, kjer ni bilo pločnika ali pešpoti, s tem pa je kršil tudi določilo 2. odstavka 84. člena ZPrCP. Ob ugotovljenih kar treh tako pomembnih kršitvah cestno prometnih predpisov, ki jih je zagrešil tožnik, ki so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v veliki meri vplivale na nastanek prvega škodnega dogodka, prve prometne nesreče, trka zavarovanke prvotožene stranke s tožnikom, je tako ob pravilni uporabi 3. odstavka 153. člena OZ sodišče prve stopnje sprejelo tudi pravilen materialnopravni zaključek o višini deleža soprispevka tožnika k nastanku prvega škodnega dogodka oz. škode. Višino deleža 40% je sodišče prve stopnje v točki 22. obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljilo z razumnimi razlogi, s presojo vpliva vzrokov na nastanek škode. Zavzemanje pritožbe za nižji soprispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka oz. škode pa glede na dejanske zaključke sodišča prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča ni utemeljeno. Zgolj 20 % soprispevek k nastanku škode, za katerega se v razmerju do prvotožene stranke v pritožbi sicer zavzema tožnik, bi bil namreč lahko utemeljen le v primeru obstoja zgolj ene od kršitev, ki se očitajo tožniku.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da se mu ne more očitati soprispevek v enakem deležu za oba škodna dogodka, ter da mu za nastanek drugega škodnega dogodka soprispevka sploh ni mogoče očitati, saj je takrat že nemočno ležal na cestišču in k povoženju sam ni nič soprispeval. Pritožbeno sodišče se zaradi njegove pravilnosti namreč v celoti pridružuje stališču sodišča prve stopnje, ki ga je le-to pojasnilo v točki 22. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tožnikovo ravnanje, ki utemeljuje njegov soprispevek k nastanku trka tožnika in vozila zavarovanke prvotožene stranke, v enaki meri soprispevalo tudi k povoženju s strani zavarovanke drugotožene stranke, če namreč tožnik s tem svojim, tudi protipravnim, ravnanjem ne bi povzročil nevarne prometne situacije, ne bi prišlo niti do trčenja, torej prvega škodnega dogodka, niti do povoženja, t.j. drugega škodnega dogodka, zato je materialno pravno pravilno zaključilo, da je podana tudi vzročna zveza med njegovim ravnanjem in škodo, ki jo je s povoženjem tožnika povzročila zavarovanka drugotožene stranke, tožnikovo ravnanje pa je tako v enaki meri soprispevalo tudi k nastanku škode, ki mu jo je povzročila zavarovanka drugotožene stranke, saj če tožnik primarno ne bi z visoko stopnjo alkohola v krvi, neosvetljen in na nepravem mestu prečkal cestišča, tudi do povoženja s strani zavarovanke drugotožene stranke ne bi prišlo. Drži sicer navedba tožnika, da je zavarovanka drugotožene stranke s svojo vožnjo kršila cestnoprometne predpise (1. odstavek 45. člena ZPrCP), saj svojega vozila ni uspela ustaviti pred na tleh ležečim tožnikom, ker načina svoje vožnje ni prilagodila razmeram in stanju na cesti, vendar to dejstvo, ki ga je v izpodbijani sodbi v točki 20. obrazložitve ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ne utemeljuje nižjega soprispevka tožnika k nastanku drugega škodnega dogodka v primerjavi s prvim škodnim dogodkom, saj je enako kršitev cestnoprometnih predpisov zagrešila z načinom svoje vožnje tudi zavarovanka prvotožene stranke.

12. Materialno pravno pravilen v skladu z določilom 3. odstavka 153. člena OZ je tako zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik k nastanku obeh škodnih dogodkov soprispeval tudi sam s svojim ravnanjem, da je njegov soprispevek k obema škodnima dogodkoma enak, znaša pa 40 %, kar pomeni, da sta obe toženi stranki, vsaka za svojo zavarovanko oziroma za škodo, ki jo je tožniku povzročila vsaka od njiju, odgovorni v višini 60 %.

Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo:

13. V delu, ki se nanaša na prisojeno višino primerne odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo tožnika, je pritožba tožnika delno utemeljena in sicer v razmerju do prvotožene stranke.

14. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Pri tem pa je pri presoji načela pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami2. 15. V zvezi z odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem tožnik sodišču prve stopnje očita zgolj zmotno uporabo materialnega prava pri določitvi njene višine in to utemeljeno.

16. Dokazno podprte so tako ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na prvi škodni dogodek, t.j. na trk vozila zavarovanke prvotožene stranke, ki jih tožnik niti ne izpodbija, da je tožnik v prvem škodnem dogodku utrpel poškodbe obraza, glave in prsnega koša in sicer pretres možganov, odprt zlom leve čelne kosti, zlom leve očnice, zlom čelnega in sinusa zgornje čeljustnice, rano na levi strani čela, zlom 2. do 5. rebra desno in minimalni izliv krvi in zraka v desno prsno votlino, da so se zlomi na obrazu, ki so bili brez premika, zacelili v cca 3-4 tednih brez trajnih posledic, zlom 2. do 5. rebra desno pa se je zacelil v cca 4-6 tednih, tudi brez trajnih funkcionalnih posledic, da je zaradi zgolj teh poškodb zdravljenje trajalo cca 2 meseca, da je bila zaradi teh poškodb potrebna intubacija, umetna ventilacija v trajanju 3 dni, Bullau drenaža prsne votline, CT preiskavi glave, celotelesni CT, da bi bil zaradi teh poškodb tožnik hospitaliziran 14 dni, da bi samo zaradi teh poškodb trpel 4 dni zelo hude bolečine, 10 dni hude bolečine, srednje hude bolečine bi trpel nadaljnji mesec dni, stalne glavobole lahke do srednje intenzitete pa cca 3 mesece, občasne pa cca eno leto. Prav tako je dokazno podprto tudi ugotovilo, da so bile neugodnosti, ki jih je tožnik pretrpel zaradi trka: prva nujna medicinska pomoč na mestu nesreče, intubacija, transport v bolnišnico, postopki hemodinamske stabilizacije z monitoringom, nastavitvijo i.v. poti, vstavitvijo urinskega katetra odvzemi vzorcev krvi za analizo, peritonealna lavaža, vstavitev drenažnih cevk v prsno votlino 2x, celotelesni CT in dve CT zaradi trka, 5 x RTG slikanje, opravljena je bila UZ preiskava ven spodnjih udov 2 x in arteriografija pred OSM ex, intubiran je bil 4 dni, drenažno cevko v prsni votlini pa je imel vstavljeno 3 dni, urinski kateter je imel vstavljen cca 14 dni, nazogastrično sondo pa je imel nameščeno nekaj dni, hospitalizacija je trajala 14 dni.

17. Ob ugotovljenih telesnih poškodbah, ob ugotovljenem trajanju in intenziteti telesnih bolečin, ki jih je tožnik trpel zaradi prvega škodnega dogodka, upoštevaje pri tem dejstvo, da je tožnik utrpel številne poškodbe obraza s številnimi zlomi, pa tudi zlom štirih reber, da je samo zdravljenje teh poškodb trajalo dva meseca, hospitalizacija pa bi samo zaradi teh poškodb trajala 14 dni, ter da so glavoboli lahke do srednje intenzitete trajali stalno kar 3 mesece, občasno pa eno leto, ter upoštevaje številne neugodnosti, ki jih tožnik trpel tekom zdravljenja samo teh poškodb, tožnik v pritožbi pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje z odmero odškodnine iz tega naslova za te poškodbe v znesku 3.000,00 EUR odškodnino odmerilo kljub dejstvu, da tožnik nima več in tudi v bodoče ne bo imel več telesnih bolečin, kot posledice teh poškodb, prenizko in bi ob pravilni uporabi materialnega prava, ki ga predstavlja določilo 179. člena OZ, predstavljala pravično denarno odškodnino za to obliko nepremoženjske škode odškodnina v višini 5.000,00 EUR. Ker je sodišče prve stopnje iz istega naslova za poškodbe, ki izvirajo iz drugega škodnega dogodka, odmerilo odškodnino v višini 12.000,00 EUR, gre tako skupaj tožniku odškodnina iz tega naslova v višini 17.000,00 EUR, kolikor je (brez upoštevanja tožnikovega soprispevka) iz tega naslova znašal tudi tožnikov tožbeni zahtevek, zato se pritožbenemu sodišču do pravilnosti odmere odškodnine iz tega naslova zaradi poškodb iz drugega škodnega dogodka, t.j. povoženja tožnika s strani zavarovanke drugotožene stranke, sploh ni bilo potrebno ukvarjati, tudi sicer pa je po oceni pritožbenega sodišča glede na po sodišču prve stopnje v točki 36. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovljene telesne poškodbe, ugotovljeno trajanje in intenziteto telesnih bolečin, ki so posledica drugega škodnega dogodka in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem teh poškodb, ki izvirajo iz drugega škodnega dogodka, odškodnina iz tega naslova povsem pravilno odmerjena.

18. V zvezi z odmero odškodnine iz naslova prestanega strahu pa tožnik sodišču prve stopnje očita tako zmotno ugotovitev dejanskega stanja kot tudi zmotno uporabo materialnega prava, vendar v tem delu njegova pritožba ni utemeljena.

19. Neutemeljene so njegove pritožbene navedbe, da je trpel tudi intenziven primarni strah, da se je njegov primarni strah stopnjeval od trenutka, ko je vanj trčila voznica R. K., zaradi česar je z glavo udaril v vetrobransko steklo, od koder ga je odbilo na vozišče, nadalje, ko je proti njemu vozila voznica D. Š., sam pa je le nemočno ležal na tleh, pa do trenutka, ko ga je slednja prevozila čez noge, da je bilo zadnje dejanje zanj celo grozljivo, za njegovo telo pa izjemno agresivno, saj te njegove navedbe nimajo podpore v izvedenem dokaznem postopku. Sodišče prve stopnje je namreč dokazno podprto, tako na podlagi izpovedi samega tožnika, ki je povedal, da se škodnega dogodka ne spomni, kot tudi na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca travmatologa dr. M. V., namreč ugotovilo, da tožnik ob škodnem dogodku primarnega strahu sploh ni trpel, saj je izgubil zavest. 20. Je pa sodišče prve stopnje dokazno podprto ugotovilo, da je tožnik trpel sekundarni strah in sicer strah zaradi neznanega obsega poškodovanja, zaradi postopkov zdravljenja in zaradi neznanega obsega končnih posledic, ki je trajal od četrtega dne po nezgodi, ko se je zavedel, 14 dni pa je bil intenziven (zaradi trka in zaradi povoženja), cca 2 meseca je bil lažje in občasno srednje intenziven, potem pa občasen, lažje do srednje intenziven do zaključenega zdravljenja (zaradi povoženja).

21. Glede na trajanje in intenziteto prestanega sekundarnega strahu, ki je zaradi poškodbe glave trajal v intenzivni obliki 14 dni, je odškodnino za to obliko nepremoženjske škode kot posledico prvega škodnega dogodka sodišče prve stopnje v znesku 700,00 EUR odmerilo skladno z materialnim pravom, ki ga predstavlja določilo 179. člena OZ. Za višjo odškodnino pa tudi po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje ne daje podlage, saj je sekundarni strah, čeprav večje intenzivnosti, trajal le 14 dni, primarnega strahu pa tožnik sploh ni trpel. 22. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je tožnik trpel sekundarni strah tudi zaradi poškodbe noge, kot posledice drugega škodnega dogodka, ta pa je trajal vse do zaključenega zdravljenja, torej 10 mesecev, od tega pa je bil 14 dni intenziven, nato pa 2 meseca srednje intenziven in še občasen 7,5 mesecev, je tudi odškodnino za to obliko nepremoženjske škode kot posledico drugega škodnega dogodka sodišče prve stopnje v znesku 1.800,00 EUR odmerilo skladno z materialnim pravom, ki ga predstavlja določilo 179. člena OZ. Za višjo odškodnino pa tudi po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje ne daje podlage, ker tožnik primarnega strahu sploh ni trpel in je tako odškodnina v skupni višini 2.500,00 EUR za to obliko nepremoženjske škode povsem ustrezna.

23. V zvezi z odmero odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa tožnik sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava in v tem delu je njegova pritožba delno utemeljena.

24. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 44. obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je ugotavljalo obstoj trajnih posledic poškodb, utrpelih v obeh škodnih dogodkih, med drugim, na kar pravilno opozarja tudi tožnik v pritožbi, dokazno podprto ugotovilo, da zaradi posledic poškodbe reber tožnik s povečanimi napori leži na desni strani telesa, zato je z zaključkom, da mu poškodbe, ki izvirajo iz prvega škodnega dogodka, t.j. trka z zavarovanko prvotožene stranke, niso zapustile nobenih trajnih posledic in da mu zato v razmerju do prvotožene stranke odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sploh ne pripada, zmotno uporabilo materialno pravo, ki ga predstavljata 179. in 182. člen OZ. Upoštevaje njegovo starost (v času škodnega dogodka 55 let) pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ob pravilni uporabi materialnega prava (179. in 182. člena OZ) za to obliko nepremoženjske škode tožnik v razmerju do prvotožene stranke zaradi posledic prvega škodnega dogodka upravičen do denarne odškodnine v višini 2.000,00 EUR, za še višjo odškodnino pa glede na ugotovljene trajne posledice poškodb iz prvega škodnega dogodka tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage.

25. V razmerju do drugotožene stranke zaradi posledic poškodb, ki jih je tožnik utrpel v drugem škodnem dogodku, pa je sodišče prve stopnje dokazno podprto ugotovilo, da je trajna posledica poškodbe noge (leve goleni) zmanjšana dorzifleksija levega stopala za 5 stopinj (desno 10 stopinj), plantarna fleksija je obojestransko enaka, gib pa zaostaja 10 stopinj v primerjavi z desno nogo, da zaradi posledic poškodbe leve goleni tožnik s povečanimi napori izvaja težja fizična dela, hodi po neravninah, s povečanimi napori izvaja dela okrog hiše, npr. kosi travo, oskrbuje drevje, z aktivnostmi, kot so športno plezanje ali alpinizem, pa se ne more ukvarjati, da mora zaradi globoke venske tromboze čez dan nositi elastično nogavico, da je tožnik zaradi poškodbe noge in posledične omejene gibljivosti leve goleni v močni meri omejen predvsem pri izvajanju športnih aktivnosti, ki jih je pred nesrečo intenzivno izvajal, da zaradi teh omejitev in tudi zaradi omejitve pri delu doma tožnik hudo duševno trpi, glede na njegovo starost (v času škodnega dogodka 55 let) pa bo tovrstne duševne bolečine trpel še vrsto let. Prav tako pa je dokazno podprto še ugotovilo, da okluzivna žilna bolezen in z njo povezane bolečine in potreba po počitku po daljši hoji, ni posledica obravnavane nezgode, prav tako pa tudi ni sledilo tožniku, da pri hoji še vedno uporablja bergle.

26. Upoštevaje vse zgoraj opisane posledice, težave in omejitve, ki jih zaradi poškodbe, ki je posledica drugega škodnega dogodka, t.j. povoženja s strani zavarovanke drugotožene stranke, trpi tožnik, je sodišče prve stopnje, upoštevaje tudi starost tožnika ob škodnem dogodku (v času škodnega dogodka 55 let), odškodnino iz tega naslova v znesku 15.000,00 EUR odmerilo skladno z materialnim pravom, ki ga predstavljata določili 179. člena in 182. člena OZ. Za še višjo odškodnino, za katero se sicer zavzema tožnik, tudi po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje ne daje podlage, je pa iz tega naslova tako tožniku skupaj odmerjenih 17.000,00 EUR od zahtevanih 19.000,00 EUR, kar po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja povsem pravično denarno odškodnino.

27. Tožniku je tako skupno odmerjena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 36.500,00 EUR (upoštevaje njegov 40% soprispevek pa 21.900,00 EUR), kar upoštevajoč razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, predstavlja okoli 34 povprečnih mesečnih neto plač v RS. Zaradi škode, ki jo je utrpel tožnik zaradi trka zavarovanke prvotožene stranke, mu je znotraj te odškodnine odmerjenih 7.700,00 EUR (oz. upoštevaje njegov 40% soprispevek 4.620,00 EUR) odškodnine, kar upoštevajoč razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, predstavlja okoli 7 povprečnih mesečnih neto plač v RS, to pa je povsem primerljivo z odškodninami za podobne škode3, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode tožnika. Zaradi škode, ki jo je utrpel tožnik zaradi povoženja zavarovanke drugotožene stranke, mu je znotraj te odškodnine odmerjenih 28.800,00 EUR (oz. upoštevaje njegov 40% soprispevek 17.280,00 EUR) odškodnine, kar upoštevajoč razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, predstavlja okoli 27 povprečnih mesečnih neto plač v RS, to pa je povsem primerljivo z odškodninami za podobne škode4, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode tožnika. Zadeva, na katero se pri presoji primerne denarne odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo sklicuje tožnik, t.j. zadeva Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 712/2014, za katero je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila presojana tudi po Vrhovnem sodišču RS pod opr. št. II Ips 155/2015, pa ni primerljiva, saj je šlo za povsem drugačne poškodbe (tudi odprti zlom v predelu levega komolca in sicer končnega dela leve nadlahtnice z več odlomki, ki so bili premaknjeni, večdelni zlom končnega dela leve koželjnice, zlom levega kolka in leve sramnične kosti), kot jih je utrpel tožnik.

28. Tožnik je tako upoštevaje njegov soprispevek k nastanku škode v višini 40 %, v razmerju do prvotožene stranke zaradi škode, ki jo je povzročila njena zavarovanka v prvi nesreči, t.j. trku s tožnikom, upravičen do odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo v višini 4.620,00 EUR, v razmerju do drugotožene stranke zaradi škode, ki jo je povzročila njena zavarovanka v drugi nesreči, t.j. povoženju tožnika, pa je upravičen do odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo v višini 17.280,00 EUR.

Glede višine odškodnine za premoženjsko škodo:

29. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da mu je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova tuje nege in pomoči in da bi mu moralo prisoditi za to škodo odškodnino po ceni 6,00 EUR na uro in ne zgolj 5,00 EUR na uro. Kot je v točki 53. obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo že sodišče prve stopnje, znaša višina urne postavke za tujo nego in pomoč po novejši sodni praksi od 4,00 do 6,00 EUR na uro. Z uporabo srednje vrednosti višine urne postavke 5,00 EUR na uro v tem konkretnem primeru tako sodišče prve stopnje ni odstopilo od ustaljene sodne prakse, zato so pritožbeni očitki tožnika, da te odločitve sodišče prve stopnje ni z ničemer utemeljilo oziroma obrazložilo, pravno povsem nepomembni. Dejstva, ki jih tožnik izpostavlja v pritožbi, da sicer živi sam in da se je zato za tisto obdobje, ko je nujno potreboval pomoč in nego, k njemu preselila sestra iz Španije, ki je za ta čas vzela dopust, čeprav ni tožnikov najožji družinski član ter da so mu pomagali tudi prijatelji, pa za samo višino urne postavke niso odločilnega pomena.

30. Utemeljeno pa tožnik očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava v delu, ki se nanaša na odmero odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova stroškov prevoza na zdravniške preglede in operativne posege. Pravilno namreč izpostavlja, da bi mu moralo namesto kilometrine v višini 0,10 EUR na opravljeni kilometer priznati kilometrino v višini 0,37 EUR na opravljeni kilometer prevoza. Glede višine povračila stroškov prevoza med zdravljenjem sicer sodna praksa ni enotna, stališče večinske aktualne sodne prakse5 pa je vendarle takšno, kot ga izpostavlja tudi tožnik. Podlago za oceno škode v zvezi s stroški prevozov oškodovanca v zvezi z zdravljenjem namreč v skladu s sodno prakso predstavlja Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo, ki pa določa višino 0,37 EUR za prevožen kilometer. Upoštevaje dejstvo, da je tožnik med zdravljenjem prevozil skupaj 312 km, kar pritožbeno ni izpodbijano, od tega pa 26 km zaradi pregledov posledic poškodb zaradi trka, preostale kilometre, t.j. 286 km, pa zaradi pregledov posledic poškodb zaradi povoženja, kar pritožbeno tudi ni izpodbijano, je ob pravilni uporabi materialnega prava (1. odstavek 174. člena OZ) tako zaključiti, da je tožnik iz tega naslova v razmerju do prvotožene stranke upravičen do odškodnine v višini 9,62 EUR oziroma upoštevaje njegov 40 % soprispevek v višini 5,77 EUR, v razmerju do drugotožene stranke pa do odškodnine v višini 105,82 EUR oziroma upoštevaje njegov 40 % soprispevek v višini 63,49 EUR.

31. V delu, ki se nanaša na odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova izgube na zaslužku, pa tožnik same odmere te odškodnine ne izpodbija. Zavrnitev dela tega tožbenega zahtevka namreč izpodbija le zaradi trditev o zmotnosti zaključka o njegovem 40 % soprispevku k nastanku škode, ki pa so se, kot je bilo predhodno že obrazloženo, izkazale za neutemeljene, zato pritožba tožnika tudi v tem delu ni utemeljena.

32. Celotna odškodnina, do katere je tožnik upravičen v razmerju do prvotožene stranke, tako znaša upoštevaje njegov 40 % soprispevek skupaj 4.700,28 EUR (4.620,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo + 5,77 EUR odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova stroškov prevoza + 74,51 EUR odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova izgube na zaslužku), upoštevaje že plačani nesporni del odškodnine s strani prvotožene stranke v višini 3.000,00 EUR, kar pritožbeno ni izpodbijano, pa je dolžna prvotožena stranka tožniku plačati še 1.700,28 EUR odškodnine.

33. Celotna odškodnina, do katere je tožnik upravičen v razmerju do drugotožene stranke, pa znaša upoštevaje njegov 40 % soprispevek skupaj 18.877,08 EUR (17.280,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo + 63,49 EUR odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova stroškov prevoza + 714,00 EUR odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova tuje nege in pomoči + 74,51 EUR odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova izgube na zaslužku), upoštevaje že plačani nesporni del odškodnine s strani drugotožene stranke v višini 10.800,00 EUR, kar pritožbeno ni izpodbijano, pa je dolžna drugotožena stranka tožniku plačati še 8.077,08 EUR odškodnine (poleg s sodbo sodišča prve stopnje prisojenih 8.030,75 EUR odškodnine torej še nadaljnjih 46,33 EUR odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova stroškov prevoza).

34. Pritožbeno sodišče je tako glede višine prisojene odškodnine pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v odločitvi pod točko III. izreka tako, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 1.700,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26. 5. 2015 dalje do plačila, kot jih je prisodilo tudi sodišče prve stopnje in pritožbeno niso bile izpodbijane, drugotožena stranka pa je v istem roku tožeči stranki dolžna plačati še nadaljnjih 46,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26. 5. 2015 dalje do plačila, kot jih je prisodilo tudi sodišče prve stopnje in pritožbeno niso bile izpodbijane.

Glede stroškovne odločitve:

35. Spremenjena odločitev sodišča prve stopnje o glavnem zahtevku je pritožbenemu sodišču glede na določbo 2. odstavka 165. člena ZPP narekovala tudi ponovno odločitev o obsegu povrnitve pravdnih stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje.

36. Glede na spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje in način izračuna uspeha pravdnih strank, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje, pa pritožbeno ni bil izpodbijan, znaša nov uspeh tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje v razmerju do prvotožene stranke po višini 6 % (od vtoževanih 26.583,37 EUR je uspel s 1.700,28 EUR), uspeh prvotožene stranke pa 94%. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik uspel z zelo majhnim delom svojega zahtevka oziroma prvotožena stranka ni uspela le z zelo majhnim delom svojih ugovorov, glede katerih pa tudi niso nastali kakšni posebni stroški postopka, zato se je odločilo za uporabo 3. odstavka 154. člena ZPP in tožniku naložilo, da prvotoženi stranki povrne vse njene potrebne pravdne stroške na prvi stopnji, le-ti pa so v skladu s 155. členom ZPP, kot je to v točki 63. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, stroški v višini 20,00 EUR za stroške poštnine in kopiranja ter stroški v višini 322,72 EUR za izvedenine, ki jih je plačala prvotožena stranka. Skupaj je tako tožnik prvotoženi stranki dolžan v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 342,72 EUR pravdnih stroškov in ne 449,68 EUR teh stroškov, kot izhaja iz IV. točke izreka izpodbijane sodbe, saj se je sodišču prve stopnje pri pisanju tega dela sodbenega izreka očitno pripetila pisna pomota, ki jo s to sodbo odpravlja pritožbeno sodišče, zato je pritožbi tožnika tudi v delu, ki se nanaša na stroške pravdnega postopka na prvi stopnji, delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tudi v točki IV. izreka in sicer tako, da je znesek 449,68 EUR nadomestilo z zneskom 342,72 EUR.

37. Glede na spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje in način izračuna uspeha pravdnih strank, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje, pa pritožbeno ni bil izpodbijan, ostaja nov uspeh tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje v razmerju do drugotožene stranke povsem enak kot tudi že v odločitvi sodišča prve stopnje, t.j. 30 % (od vtoževanih 26.583,37 EUR je uspel z 8.077,08 EUR), uspeh drugotožene stranke pa 70 %. Ker sama odmera pravdnih stroškov tožnika in drugotožene stranke po sodišču prve stopnje s pritožbo ni bila izpodbijana, ostaja stroškovna odločitve sodišča prve stopnje v točki V. izreka tudi po odločitvi pritožbenega sodišča nespremenjena.

38. Tožnik je s pritožbo zoper prvo toženo stranko zahteval, da se ugotovi njena solidarna odgovornost skupaj z drugo toženo stranko (kar dejansko pomeni, da je zahteval, da mu mora skupaj z drugotoženo stranko plačati s strani sodišča prve stopnje v razmerju do drugotožene stranke že prisojenih 8.030,75 EUR), poleg tega pa je zahteval še plačilo nadaljnjih 18.552,62 EUR), kar pomeni, da znaša njegov pritožbeni uspeh v razmerju do prvotožene stranke 6 % (prisojenih 1.700,28 EUR od zahtevanih 26.583,37 EUR), uspeh prvotožene stranke pa 94 %. V razmerju do drugotožene stranke pa tožnikov uspeh znaša celo manj kot 1 %, saj je zahteval še plačilo 18.552,62 EUR, uspel pa je le z 46,33 EUR. Tožnik je tako s svojo pritožbo v razmerju do obeh toženih strank uspel le z majhnim delom svojega zahtevka. Po oceni pritožbenega sodišča je zato v tem primeru tudi pri odločitvi o povračilu pritožbenih stroškov najbolj ustrezna uporaba 3. odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka. Odločitev o stroških pritožbenega postopka prvotožene stranke, ki je sicer vložila odgovor na pritožbo, pa je odpadla, saj prvotožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

1 Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so navedeni v točki 10. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 636/2008, II Ips 156/2011, II Ips 131/2013, II Ips 312/2013 in druge. 3 Za tovrstne poškodbe so v praksi dosojene odškodnine od 7 do 8 povprečnih neto plač v RS, kot to izhaja iz primerljivih zadev, ki jih je Vrhovno sodišče RS obravnavalo pod opr. št. II Ips 330/2006 in II Ips 482/2008, pri čemer je utrpel oškodovanec pri drugi zadevi nekoliko večji obseg škode kot tožnik, saj imel več trajnih posledic. 4 Za tovrstne poškodbe so v praksi dosojene odškodnine v razponu od 24 do 29 povprečnih neto plač v RS, kot to izhaja iz primerljivih zadev, ki jih je Vrhovno sodišče RS obravnavalo pod opr. št. II Ips 978/2006 in II Ips 690/2005, pri čemer je v obeh zadevah oškodovancem dosojena še odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti, tožnik pa tovrstne odškodnine ni uveljavljal. 5 Primerjaj odločbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2682/2016 in II Cp 2734/2014.