Jedro

Meje materialnega procesnega vodstva, določene v 285. členu ZPP, niso bile prekoračene s tem, ko je sodišče prve stopnje pozvalo tožečo stranko, da pojasni, zakaj je pri vtoževanem računu, ki se nahaja v prilogi A5, dvakrat zaračunala oparjen plin. Res je, da sodišče sodi le v okviru trditvenega in dokaznega bremena, vendar pa materialno vodstvo procesa terja angažiranost sodišča, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedb strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo. To pa predpostavlja pomembnejšo vlogo sodišča tudi glede ugotavljanja dejstev, ki iz tožbene trditvene podlage neposredno ne izhajajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 435,10 EUR, v petnajstih dneh od prejema te odločbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 90661/2011 z dne 27.6.2011 ohranilo v veljavi v delu po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku osmih dni plačati znesek 2.439,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2011 do plačila. V delu po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku osmih dni plačati znesek 3.041,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2011 do plačila je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Tretji odstavek izreka sklepa o izvršbi je razveljavilo ter sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške izvršilnega in pravdnega postopka.

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe se zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožeča stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu, to je glede zneska 2.814,76 EUR, sklep o izvršbi ohrani v veljavi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje pravila o trditveni podlagi prestrogo tolmačilo, saj je tožeča stranka v vlogi z dne 7. 10 .2011 dovolj podrobno pojasnila, kako je potekalo sodelovanje med pravdnima strankama, kot tudi na kakšen način so se izstavljali posamezni računi. Glede na to, da je na drugi strani tožena stranka, tako v ugovoru zoper sklep o izvršbi, kot v vlogi z dne 28.11.2011 podajala povsem pavšalne ugovore, in računov tudi po tem, ko jih je prejela, ni v ničemer prerekala, je tožeča stranka ocenila, da je zahtevi potrditveni podlagi zadostila. Pri tem mnenju vztraja, kljub temu, da substitut pooblaščenca tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo ni znal pojasniti zakaj je na računih št. 9411876 in št. 9441692 plin zaračunan dvakrat oziroma trikrat. Opozarja, da sta zneska na računih št. 9411876 (za januar 2011) in št. 9441692 (za februar 2011) identična z zneskom na računu št. 9423901 (za marec 2011), to je za znesek 1.411,87 EUR, glede katerega pa je bil sklep o izvršbi ohranjen v veljavi. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je primerjava zaračunanih količin pri računih za mesec januar, februar in marec 2011, natanko 444 m3. To pomeni, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen samo zato, ker je tožeča stranka pri dveh računih iz internih razlogov razdelila zaračunano količino na več delov, čeprav se končna količina in znesek sicer popolnoma ujemata s tretjim računom, ki pa ga je sodišče priznalo.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka ter je predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus izpodbijanega dela sodbe po uradni dolžnosti in v okviru pritožbenih trditev (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) je pokazal, da sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno ugotovilo in je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi pravilno materialnopravno odločitev. Pritožbeno sodišče sprejema izčrpne razloge izpodbijane sodbe in le odgovarja na pritožbene trditve.

6. Meje materialnega procesnega vodstva, določene v 285. členu ZPP, niso bile prekoračene s tem, ko je sodišče prve stopnje pozvalo tožečo stranko, da pojasni, zakaj je pri vtoževanem računu, ki se nahaja v prilogi A5 dvakrat zaračunala oparjen plin. Res je, da sodišče sodi le v okviru trditvenega in dokaznega bremena (7. člen ZPP), vendar pa materialno vodstvo procesa terja angažiranost sodišča, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedb strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. To pa predpostavlja pomembnejšo vlogo sodišča tudi glede ugotavljanja dejstev, ki iz tožbene trditvene podlage neposredno ne izhajajo. Ob upoštevanju trditvenega in dokaznega bremena je bila tožeča stranka tista, ki je morala v izkaz utemeljenosti zahtevka podati ustrezne trditve v zvezi s temeljem in njegovo višino (7. in 212. člen ZPP). Tožena stranka je tekom postopka izrecno ugovarjala višini terjatve in upoštevaje takšen njen ugovor in podano trditveno podlago, se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni podala zadostne trdtivene podlage, s tem, ko ni pojasnila na kakšni podlagi je po računu št. 9411876 in po računu št. 9441692 toženi stranki večkrat obračunala porabo plina po pavšalu, niti ni pojasnila, koliko znaša povprečna poraba plina na odjemnem mestu v preteklem obdobju, torej ni podala zadostne trditvene podlage, ki bi v tem delu omogočala preizkus njenega zahtevka po višini.

7. Zmotno je tudi pritožbeno prepričanje, da je iz razloga, ker se končna količina in znesek po zavrnjenih računih št. 9411876 in št. 9441692 ujemata z računom št. 9423901, ki ga je sodišče priznalo, tožeča stranka zahtevek glede spornih vtoževanih računov izkazala tudi po višini. Iz pregleda računov št. 94521310 in št. 9466761, ki ju je tožeča stranka tudi vtoževala, je bila obračunana drugačna količina blaga (170 m3 in 84 m3), kot je bila obračunana v računu, ki ga tožeča stranka primerja z zavrnjenima računoma.

8. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna toženi stranki skladno s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 165. člena ZPP povrniti stroške odgovora na pritožbo po tar. št. 3210 v višini 196,80 EUR z 22 % DDV-jem ter takso v višini 195,00 EUR, skupaj 435,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.