Jedro

Potem ko je obsojenka izjavila, da krivde ne priznava, je bila obramba na predobravnavnem naroku dolžna podati predlog za izločitev dokazov. Zaradi nastopa prekluzije glede izločitve dokazov, pridobljenih pri hišni preiskavi, je obramba prekludirana z navajanjem ugovorov, ki izhajajo iz zatrjevane nezakonitosti hišne preiskave.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeno L. M. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obsojeno L. M. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero ji je izreklo kazen eno leto in dva meseca zapora. Sodišče je odločilo tudi, da se pogojni obsodbi, izrečeni obsojenki s sodbo Okrajnega sodišča v Trbovljah K 104/2008 z dne 24. 3. 2010, s katero ji je bila določena kazen sedem mesecev zapora in preizkusna doba tri leta, in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 73777/2010 z dne 8. 12. 2010, s katero ji je bila določena kazen šest mesecev in preizkusna doba pet let, ne prekličeta. Na podlagi četrtega odstavka 59. člena KZ-1 je sodišče odločilo, da se kazen zapora eno leto in dva meseca ne všteje v preizkusno dobo, določeno s pogojnima obsodbama za prejšnja kazniva dejanja. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 je sodišče obsojenki odvzelo zaseženo prepovedano drogo, na podlagi 74. člena KZ-1 pa ji je odvzelo še protipravno pridobljeno premoženjsko korist. Sodišče je obsojenko na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP odločilo, da nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika bremeni proračun. Z isto sodbo je sodišče na podlagi 2. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obtoženo L. M. zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP bremenijo proračun. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojenko oprostilo plačila sodne takse, nagrada in potrebni stroški po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Obsojenkin zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da je bila hišna preiskava zakonito opravljena, zato najdeni dokazi niso nezakoniti. S preostalimi navedbami pa obsojenkin zagovornik izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

4. Vrhovno sodišča je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenki, ki se o njem ni izjavila, in njenemu zagovorniku, ki je podal izjavo.

B.

5. Obsojenkin zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ob uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zatrjuje, da je bila hišna preiskava stanovanja na naslovu J., Maribor, opravljena v nasprotju z določbama 216. člena ZKP in 36. člena Ustave RS. Vložnik meni, da bi morali biti o hišni preiskavi obveščeni tudi lastnica stanovanja M. T. in njegova druga uporabnica (poimensko vložnik ne navaja, kdo naj bi ta oseba bila), s čimer jima je bila kršena pravica do navzočnosti pri hišni preiskavi iz tretjega odstavka 36. člena Ustave RS in prvega odstavka 216. člena ZKP. Tako M. T. kot Đ. R. in G. L. so izpovedale, da je stanovanje poleg obsojenke najela in uporabljala še vsaj ena oseba. Po vložnikovem zatrjevanju zaseženi tehtnica in prepovedana droga nista bili obsojenkina last, temveč sta bili last Đ. R., kar je slednja na sodišču tudi priznala. Sklepno vložnik še zatrjuje, da se je sodišče druge stopnje do njegovih pritožbenih navedb tako pavšalno opredelilo, da je izostala obrazložitev odločilnih dejstev. Na podlagi priznanja R. o lastništvu prepovedane droge in tehtnice bi morala biti obsojenka razbremenjena krivde, v nasprotju s tem pa je sodišče brez ustrezne argumentacije presodilo, da izpovedbi R. ni mogoče verjeti.

6. V obravnavanem primeru je dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru z odredbo I Kpd 43428/2011 z dne 9. 9. 2011 odredil preiskavo stanovanja številka 4, ki se nahaja v pritličju večstanovanjske stavbe na naslovu J., Maribor, s pritiklinami, katerega lastnik je I. R. in v katerem neprijavljena prebiva L. M., prav tako je odredil preiskavo osebnega avtomobila z registrsko oznako LJ ... ter dveh koles z motorjem z registrskima oznakama MB ... in MB ..., katerih lastnica je L. M. Iz uradnega zaznamka Okrožnega sodišča v Mariboru I Kpd 43428/2011 dne 20. 9. 2011 izhaja, da je policist Policijske postaje Maribor tega dne preiskovalnemu sodniku povedal, da so policisti tega dne tik pred začetkom opravljanja hišne preiskave ugotovili, da osumljenka stanuje v stanovanju z zaporedno številko 18 in ne 4, kot je bilo navedeno v odredbi za hišno preiskavo, še pred tem pa v predlogu policije za hišno preiskavo. Nad vrati stanovanja je ročno napisana številka 4, tik pred izvedbo preiskave pa so policisti ugotovili, da je zaporedna števila stanovanja 18, lastnik stanovanja pa ni I. R., temveč M. T. Zato je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru 20. 9. 2011 izdal novo odredbo za hišno preiskavo stanovanja številka 18, ki se nahaja v pritličju večstanovanjske hiše na zgoraj navedenem naslovu in katerega lastnica je M. T., ter preiskavo zgoraj navedenih vozil. Po opravljeni hišni preiskavi tedaj osumljena L. M., ki je bila poleg dveh prič (Š. C. in Š. C. ml.) navzoča pri preiskavi stanovanja, ni imela pripomb. Na predobravnavnem naroku dne 11. 4. 2014 je predsednica senata obsojenko poučila po določbah iz 3. do 5. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP. Obsojenka krivde po obtožbi ni priznala, zato je sodišče po določbi drugega odstavka 285.d člena med drugim pozvalo obrambo, da poda dokazne in druge procesne predloge in predlaga izločitev nedovoljenih dokazov. Obsojenkin zagovornik je podal dokazne predloge za zaslišanje G. L., J. B., po potrebi pa tudi M. T. Obsojenkin zagovornik je na naroku za glavno obravnavo dne 1. 7. 2014 podal predlog za izločitev zapisnika o opravi preiskave in z njim povezane dokumentacije, saj je iz obsojenkinega zagovora po njegovem zatrjevanju izhajalo, da hišna preiskava ni bila opravljena zakonito, ker s preiskavo ni bila seznanjena lastnica stanovanja. Že pred opravo hišne preiskave naj bi se policisti nahajali v stanovanju, za katerega je bila odredba pridobljena šele kasneje. Na naroku za glavno obravnavo dne 24. 10. 2014 je zagovornik vztrajal pri izločitvi dokazov, pridobljenih pri hišni preiskavi. Dodal je tudi, da je za dejstvo, da so bili dokazi pri hišni preiskavi pridobljeni nezakonito, izvedel šele v teku kazenskega postopka. Predsednica senata je na istem naroku zagovornikov predlog za izločitev nedovoljenih dokazov zavrnila. V prvostopenjski sodbi (stran 5) je sodišče obrazložilo najprej, da je zagovornikov predlog za izločitev zapisnika o hišni preiskavi in z njim povezane dokumentacije prepozen, saj je bil podan šele na glavni obravnavi po obsojenkinem zagovoru, nato pa je obrazložilo še, da je zagovornikov predlog neutemeljen. Kot je opisano že zgoraj, je sodišče obrazložilo, kako so bile odpravljene nejasnosti z zvezi z zaporedno številko stanovanja, v katerem je bila izvedena hišna preiskava, ter da so policisti pričeli s preiskavo stanovanja šele po pridobitvi pravilne odredbe.

7. Po določbah četrtega odstavka 285.b člena ZKP predsednik senata na predobravnavnem naroku po ugotovitvi, ali je obtoženec razumel vsebino obtožbe, slednjega pouči po določbah od 3. do 5. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP ter ga pozove, da se izjavi, ali krivdo po obtožbi priznava ali ne priznava. Sodišče po tej določbi obtoženca torej pouči, da bo na naroku, če ne prizna krivde, lahko predlagal izločitev predsednika senata, izločitev dokazov, dokaze, ki naj jih sodišče izvede na glavni obravnavi, ter podal druge procesne predloge in se izjavil o načinu poteka glavne obravnave; da bo imel obtoženec v nadaljnjem poteku kazenskega postopka pravico dajati dokazne in druge predloge ter zahtevati izločitev predsednika senata in izločitev dokazov le pod pogojem, da navede utemeljene razloge, zakaj jih ni podal na tem naroku; in da se s priznanjem krivde, ki se ne more preklicati, obtoženec odpoveduje pravici, da sodišče odloča o obtožbi na glavni obravnavi ter da bo dokazni postopek izveden le glede tistih okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije. Če obtoženec na predobravnavnem naroku krivde po obtožbi ne prizna, ga predsednik senata pozove, da predlaga dokaze, ki naj se izvedejo na glavni obravnavi, poda druge procesne predloge in predlaga izločitev nedovoljenih dokazov (drugi odstavek 285.d člena ZKP). O predlogih obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov odloči predsednik senata po opravljenem predobravnavnem naroku s posebnim sklepom. Če zaradi zapletenosti zadeve ali ker v pisnem gradivu v spisu ni dovolj podatkov to ni mogoče, sme predsednik senata pred odločitvijo izvesti potrebne dokaze (prvi in drugi odstavek 285.e člena ZKP). Zaradi zagotovitve ekonomičnosti postopka je namen take pravne ureditve predobravnavnega naroka v tem, da se določena dejanska in pravna vprašanja razjasnijo pred začetkom glavne obravnave. Na glavni obravnavi se taka vprašanja razčiščujejo le, če so na strani obrambe podani utemeljeni razlogi, zaradi katerih jih ni bilo mogoče razjasniti že na predobravnavnem naroku (na primer zaradi spremenjenih dejanskih okoliščin).

8. Glede na ugotovljeno procesno dejansko stanje (točka 6 te sodbe) Vrhovno sodišče zaključuje, da je obramba glede zahteve za izločitev dokazov prekludirana. Predlog za izločitev dokazov je namreč podala šele 1. 7. 2014, čeprav je bil obsojenkin zagovornik z dejstvom, da se v stanovanju, ki ga uporablja obsojenka, opravlja hišna preiskava, seznanjen 20. 9. 2011, saj je bil o hišni preiskavi obveščen in so policisti tudi čakali, da bo prišel, vendar je deset minut pred začetkom hišne preiskave sporočil, da ga ne bo. Prav tako se je zagovornik seznanil z odredbo za hišno preiskavo ter zapisniki o hišni preiskavi in zapisniki o zasegu predmetov 14. 3. 2012, ko je pregledal spis, v katerem so med drugim bile tudi omenjene listine. Ob določbah 3. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP in drugega odstavka 285.d člena ZKP je bila obramba, potem ko je obsojenka izjavila, da krivde ne priznava, na predobravnavnem naroku dolžna podati predlog za izločitev dokazov. Sodišče je obrambo o tej dolžnosti tudi izrecno poučilo in jo opozorilo po 4. točki tretjega odstavka 285.a člena ZKP, da bo v nadaljnjem poteku postopka imela pravico podati tudi predlog za izločitev dokazov, a le pod pogojem, da bo navedla utemeljene razloge, zakaj ga ni podala na predobravnavnem naroku. Pravno relevantna dejstva, povezana z izdajo odredbe za hišno preiskavo, z obveščanjem o hišni preiskavi in prisotnostjo oseb pri opravljanju hišne preiskave, se v nasprotju z vložnikovim zatrjevanjem med glavno obravnavo niso v ničemer spremenila, saj so priče, ki so bile s tem v zvezi zaslišane, potrdile tisto, kar izhaja iz listin, povezanih s hišno preiskavo. Glede na to, da je za obrambo obstajala dolžnost reagiranja s podajo predloga za izločitev nedovoljenih dokazov na predobravnavnem naroku 11. 4. 2014, je bil zagovornikov predlog za izločitev dokazov, podan na glavni obravnavi 1. 7. 2014, prepozen. Zaradi nastopa prekluzije glede izločitve dokazov, pridobljenih pri hišni preiskavi, je obramba prekludirana z navajanjem ugovorov, ki izhajajo iz zatrjevane nezakonitosti hišne preiskave.

9. Obramba je torej prekludirana glede ugovorov, ki izhajajo iz zatrjevane nezakonitosti hišne preiskave, zato je vložnikovo zatrjevanje, da je sodišče s tem, ko je izpodbijano sodbo oprlo na rezultate hišne preiskave, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, neutemeljeno. Vložnikovi očitki o vsebinski nepravilnosti zaključkov, ki jih je sodišče napravilo na podlagi rezultatov hišne preiskave in izpovedb zaslišanih prič, ter pripisovanje odločilnega pomena izpovedbi Đ. R., pa predstavljajo razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkinega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Ob upoštevanju obsojenkinega premoženjskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da ni dolžna povrniti stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.