Jedro

Pri tožniku je bilo tudi po 20. 11. 2010 oko bolj občutljivo na dražeče kemične snovi, ki jim je izpostavljen v delovnem okolju, zato so mu bili odsvetovani izpostavljenost dražečim kemičnim snovem in neugodnemu toplotnemu okolju ter delo v prepihu in prostorih, kjer so v zraku dražeče snovi. Tožnik zato za delo pod splošnimi pogoji, ki vsebuje kot eno izmed del in nalog barvanje in lakiranje, v spornem obdobju ni bil zmožen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbo toženca št. … z dne 8. 12. 2010 odpravilo, odločbo št. ... z dne 8. 11. 2010 pa je v drugem odstavku spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela tudi za čas od 20. 11. 2010 do 3. 1. 2011. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati stroške postopka v višini 447,00 EUR in sicer v roku 15-ih dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil tožnik nezmožen za delo tudi za čas od 20. 11. 2010 do 3. 1. 2011. Sodišče je svojo odločitev v nasprotju z vsemi izvedenimi dokazi oprlo le na pridobljeno izvedensko mnenje Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, Centra za poklicne bolezni in ocenjevanje delazmožnosti z dne 20. 9. 2011 in izpovedbo izvajalke ekspertize doc. dr. B.B. dr. med. spec. medicine dela, prometa in športa. Iz navedenega izvedenskega mnenja sicer izhaja, da tožnik dne 20. 11. 2010 še ni bil zmožen za svoje delo v lakirnici avtomobilskih delov, kjer so navzoči hlapi barv in lakov ter druge dražeče snovi. Izvedenski organ pa ni mogel z gotovostjo odgovoriti na pravno relevantno vprašanje, do kdaj naj bi bil tožnik nezmožen za svoje delo, potrdil je le, da tožnik dne 20. 11. 2010 in čisto nič več ni bil zmožen za delo, saj tožnik med pregledom pri okulistu dne 15. 11. 2010 in dnevom pregleda pri organu dne 7. 6. 2011 oziroma 14. 6. 2011, ni bil nikoli več pri okulistu zaradi zdravstvenih težav z očesom. Izvedenski organ je zgolj sklepal in domneval brez strokovne medicinske argumentacije, da je bilo oko od časa poškodbe 16. 10. 2010 dalje verjetno bolj občutljivo na izpostavljenost dražečim kemičnim snovem, zato so odsvetovali izpostavljenost le-tem. Toženec nasprotuje temu, da so takšne domneve in zaključki edina podlaga za odločitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik nezmožen za delo v spornem obdobju. Tudi na glavni obravnavi zaslišana izvajalka ekspertize doc. dr. B.B. ponovno ni mogla odgovoriti na vprašanje, do kdaj tožnik naj ne bi bil sposoben za svoje delo. Kljub nedokazanim trditvam tožnika glede zdravstvenega stanja, ki bi utemeljeval začasno nezmožnost za delo, je sodišče odločilo, da tožnik vse do 3. 1. 2011 ni bil zmožen za svoje delo. Tudi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 3. 2008 ni razvidno, da bi bila temeljna in edina dela tožnika pri delodajalcu, dela v lakirnici avtomobilskih delov, kjer so ves čas navzoči hlapi barv in vlaken ter druge dražeče snovi. Lakiranje in barvanje izdelkov je le ena izmed del in nalog, vseh ostalih 10 del in nalog pa ne sodi v opis del, kjer bi bil tožnik lahko izpostavljen navedenim snovem. Tudi iz obrazložitve izvedenskega mnenja je razvidno, da je tožnik od poškodbe dalje 60 % delovnega časa delal zunaj lakirnice, kjer ni bil izpostavljen dražečim kemičnim snovem. Tožnik od 15. 11. 2010, pa vse do 7. 6. 2011 oziroma 14. 6. 2011 ni bil niti enkrat pri okulistu zaradi težav z očesom, kljub temu, da mu je B.A. na kontrolnem pregledu dne 15. 11. 2010 priporočil, naj se javi na kontrolo v primeru težav. Sodišče je tudi v celoti prezrlo oziroma zmotno presodilo pravno-relevantno dejstvo, da je tožnik v času od 22. 11. 2010 do 6. 12. 2010 koristil očetovski dopust in da je od 6. 12. 2010 do 24. 12. 2010 delal in da ne more imeti priznanih istočasno pravic iz naslova delovnega razmerja in iz naslova zdravstvenega varstva. Ne strinja pa se tudi glede stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

V obravnavanem primeru sta predmet presoje odločbi toženca št. ... z dne 8. 12. 2010 in št. ... z dne 18. 11. 2010, sporno pa je, ali je bil tožnik glede na tožbeni zahtevek, ki ga je postavil na zadnji glavni obravnavi, v obdobju od 20. 11. 2010 do 3. 1. 2011 zaradi poškodbe izven dela začasno nezmožen za delo.

Začasna nezmožnost se ugotavlja na podlagi zdravstvenega stanja, ki je posledica bolezni ali poškodbe in sicer za delo, ki ga je posameznik opravljal oziroma bi ga moral opravljati. Zato dejstvo, da je tožnik od 10. 11. 2010 do 6. 12. 2010 koristil očetovski dopust in od 6. 12. 2010 do 24. 12. 2010 delal, na ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo ne vpliva oziroma ne more vplivati. So pa to okoliščine, ki niso nepomembne pri uveljavljanju drugih pravic iz zdravstvenega zavarovanja.

Nadalje pritožba izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker je svojo odločitev oprlo na mnenje Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, Centra za poklicne bolezni in ocenjevanje delazmožnosti. Iz navedenega mnenja izhaja, da so izvedenci pri tožniku, ki je izven dela dne 16. 10. 2010 utrpel poškodbo desnega očesa, ugotovili stanje po penetrantni poškodbi desne beločnice, brazgotino po poškodbi desne spodnje veke, brazgotino po poškodbi v področju desnega lica in desnega dela čela ter motnjave v lečah. Menili so, da je zaradi poškodbe desno oko bolj občutljivo za zunanje dražljaje kot so izpostavljenost dražečim snovem in neugodnim toplotnim razmeram. Ob upoštevanju, da je tožnikovo delo v lakirnici avtomobilskih delov, kjer so navzoči hlapi barv in lakov ter druge dražeče snovi, so glede tožnikove začasne nezmožnosti za delo menili, da tožnik 20. 11. 2010 ni bil zmožen za svoje dela in sicer zlasti glede na delovne pogoje.

Kot razlog, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo navedenemu mnenju in izpovedi doc. dr. B.B., specialistke medicine, dela, prometa in športa in toksologinje, je navedlo njeno prepričljivo pojasnilo, da je bistvenega pomena okolje, v katerem bi tožnik moral opravljati delo. Nadalje je po oceni sodišča prve stopnje prepričljivo izpovedala, da sta okulista ocenjevala zgolj poškodbo očesa in zgolj iz stanja očesa zaključevala, kdaj je tožnik postal zmožen za delo. Tudi sicer je okulist 15. 11. 2010 še vedno ugotavljal pri tožniku lokalno hiperemijo veznice ter manjše sufizije limbalno, takšno oko pa je po njenem mnenju bolj občutljivo za izpostavljanje zunanjim dejavnikom.

Na osnovi medicinskega znanja in vedenja so izvedenci sklepali, da je bilo tudi po 20. 11. 2010 oko bolj občutljivo na dražeče kemične snovi, ki jim je tožnik izpostavljen v delovnem okolju in so zato izpostavljenost dražečim kemičnim snovem in neugodnemu toplotnemu okolju, še nadalje odsvetovali. Delo v prepihu in prostorih, kjer so v zraku dražeče snovi, pa je bilo tožniku odsvetovano še ob pregledu 14. 6. 2011 in enako je tudi inštitut v izvedenskem mnenju 20. 9. 2011 še vedno odsvetoval delo pod takimi pogoji.

Čeprav tožnik po 15. 11. 2010 in dnevom pregleda dne 7. 6. 2011 oziroma 14. 6. 2011, ni bil več pri okulistu zaradi zdravstvenih težav z očesom, je sodišče prve stopnje glede na takšna priporočila, logično zaključilo, da je takšno stanje pri tožniku obstajalo tudi od 20. 11. 2010 do 3. 1. 2011, to je v obdobju, ko je tožnik uveljavljal bolniški stalež in da v tem obdobju ni bil začasno zmožen za svoje delo. To je za delo pod splošnimi pogoji, ki vsebuje kot eno izmed del in nalog tudi lakiranje in barvanje izdelkov.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, vključno v delu glede stroškov postopka, saj je sodišče prve stopnje o stroških postopka glede na uspeh v pravdi, odločilo v skladu z določbo 154. člena ZPP.