Jedro

Odpravnina se po 7. alineji 42. člena ZPIZ-1 ne všteva v pokojninsko osnovo. Ker ni dokazano, da dogovorjen in realiziran znesek, ki ga je tožnik prejel kot odpravnino ob sporazumni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ne bi imel narave odpravnine, temveč nekaj drugega, je podan dejanski stan iz 7. alineje 42. člena ZPIZ-1. Vtoževanega zneska zato ni mogoče všteti v pokojninsko osnovo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek, da se v pokojninsko osnovo zaradi odmere višjega sorazmernega dela starostne pokojnine všteje tudi odpravnina iz leta 2005 v višini 45.789.841,44 tedanjih SIT, se zavrne.“

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju razsodilo, da je tožena stranka v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe dolžna izdati nov upravni akt o sorazmernem delu starostne pokojnine, tako da v pokojninsko osnovo všteje tudi znesek 45.789.841,44 tedanjih SIT iz leta 2005. 2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oz. ponovno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vztraja, da pri znesku 45.789.841,44 SIT ne gre za dohodek, ki bi ga bilo mogoče všteti v pokojninsko osnovo, temveč za odpravnino, ki ni vštevna v pokojninsko osnovo. Iz notarskega zapisa z dne 19. 2. 2005 izhaja, da je delodajalec dolžan izplačati odpravnino v višini 46.272.841,44 SIT najkasneje v 15 dneh od sklenitve sporazuma. V navedenem znesku je zajetih tudi 483.000,00 SIT, kar predstavlja odpravnino (navedbe v tožbi, ostalih vlogah in izpoved tožnika na obravnavi 7. 7. 2014). Da gre tudi pri spornem znesku za odpravnino izhaja iz obračunskega plačilnega lista ter obvestila delavcu za december 2005 in obvestila o prometu in stanju na računu na dan 31. 1. 2006. Ker narava zneska 483.000,00 SIT med strankama ni sporna, se ne more strinjati s stališčem prvostopenjskega sodišča, da le zato, ker odpravnina v ZDR v primeru prenehanja pogodbe na podlagi sporazuma ni bila določena kot pravica delavca, prejemka v višini 45.789.841,44 SIT ni mogoče opredeliti kot odpravnine. Navedbe in izjave tožnika glede izplačila 483.000,00 SIT kažejo nasprotno. V zasebnem sektorju se delavec in delodajalec lahko dogovorita tudi za več pravic, kot jih zagotavlja zakon, in se pri tem sklicuje na stališče iz sodbe Psp 511/2014 z dne 15. 1. 2015. Ker je bil v notarskem zapisu dogovorjen skupni znesek 46.272.841,14 SIT, od katerega višina 483.000,00 SIT nesporno predstavlja odpravnino, tudi preostali znesek ne more imeti drugačne narave. Edini razlog, da se je znesek 45.789.841,44 SIT prikazoval ločeno od zneska 483.000,00 SIT so davčni predpisi in predpisi s področja prispevkov, ki za odpravnino nad 10 povprečnih plač zaposlenih v Sloveniji terjajo vštevanje v davčno osnovo in obračun ter plačilo davkov in prispevkov (31. člen Zakona o dohodnini in 3. člen Zakona o prispevkih za socialno varnost - Ur. l. RS, št. 5/96). Iz „Obračunskega in plačilnega lista ter obvestila delavcu za december 2005“ izhaja, da je znesek 483.000,00 SIT odpravnina, znesek 45.789.841,44 tedanjih SIT pa odpravnina nad 10 povprečnih plač.

3. Tožnik predlaga zavrnitev pritožbe. Sklicuje se na stališče revizijskega sodišča, da po sporazumu v notarskem zapisu ne more iti za odpravnino in na komentar A.A. k 79. členu ZDR. Tožencu očita nepoštenost, ker je v reviziji neresnično navajal neplačanost prispevkov. Po ugotovitvi sodišča gre za odškodnino zaradi predčasnega prenehanja delovnega razmerja, ki je vštevna v pokojninsko osnovo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Spor o višini sorazmernega dela starostne pokojnine je delno že pravnomočno zaključen. S sodbo Psp 511/2014 z dne 15. 1. 2015 sta bili odpravljeni odločbi št. ... z dne 7. 12. 2012 in št. ... z dne 10. 10. 2012 ter odrejena ponovna odmera sorazmernega dela starostne pokojnine tako, da se v pokojninsko osnovo všteje tudi 11.568.210,36 SIT bruto odškodnine iz leta 2005. S sodno odločbo VIII Ips 93/2015 z dne 14. 10. 2015 pa je bil zavrnilni del sodbe pritožbenega in prvostopenjskega sodišča glede vštevnosti 45.789.841,44 tolarjev odpravnine iz leta 2005 v pokojninsko osnovo razveljavljen in v tem obsegu zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijsko sodišče ni soglašalo s sklicevanjem pritožbenega sodišča na 31. člen ZDoh-1, 72. člen Zakona o delovnih razmerjih ter v tej povezavi na 7. alinejo 42. člena ZPIZ-1. Za utemeljeno je štelo navajanje tožnika, da je z bivšim delodajalcem 19. 12. 2005 sklenil sporazum o ureditvi medsebojnih razmerjih ob razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 79. člena ZDR in soglašalo z njegovim stališčem, da v tem primeru ni predvideno plačilo odpravnine, oziroma da tožnikova odpravnina ni opredeljena kot zakonska pravica delavca. Zaključilo je, da je ostalo odprto vprašanje, kaj predstavlja dogovor tožnika z delodajalcem o odpravnini v višini 46.272.841,44 SIT oz. 45.789.841,44 SIT tudi zaradi bistvene kršitve iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ker pred sodiščem prve, niti druge stopnje niso bili izvedeni predlagani dokazi o dejanski naravi prejetega zneska. Odredilo je izvedbo vseh predlaganih dokazov, ugotovitev kakšni davki in prispevki so bili plačani in ponovno presojo dejanske narave izplačila.

6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju sledilo napotilom revizijskega sodišča. Zaslišalo je pričo B.B., ki o naravi spornega prejemka ni vedel izpovedati ničesar, prejelo pisno izjavo C.C. (priloga A24), da je bil sporni znesek izplačan kot odškodnina, in potrditev tožene stranke, da so bili od odpravnine 45.789.841,44 SIT plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Na podlagi tako dopolnjenega postopka je prišlo do drugačnega zaključka, kot ob prvem sojenju. Razloguje, da je ob pravilnem tolmačenju 42. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(1) (ZPIZ-1) potrebno tudi sporni znesek, ki je bil izplačan na podlagi sporazuma zaradi izgube delovnega mesta in od katerega so bili obračunani in plačani prispevki, šteti za dohodek iz delovnega razmerja, vendar ne kot odpravnino. Za pomembno šteje, da je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi sporazuma, in da v takšnem primeru odpravnina v ZDR ni določena kot pravica delavca, saj je bila s 109. členom ZDR zagotovljena pri odpovedih pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti. Spornega prejemka ne šteje kot odpravnino, ker ne gre za izjemo iz 42. člena ZPIZ-1, ki izključuje vštevnost odpravnin v pokojninsko osnovo.

Materialno in procesno pravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

7. Zaradi vprašanja vštevnosti sporne odpravnine v pokojninsko osnovo je pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve nedvomno podana v 42. členu ZPIZ-1. V navedenem členu ZPIZ-1 so taksativno določeni prejemki, ki niso vštevni v pokojninsko osnovo. Med takšne prejemke je v 7. alineji 42. člena eksplicitno uvrščena tudi odpravnina. Pri odpravnini gre sicer res za denarni prejemek iz delovnega razmerja, ki ga je Zakon o delovnih razmerjih(2) (ZDR) med drugim zagotavljal delavcem za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti. Ker pa delovno pravna zakonodaja zagotavlja le minimum pravic, ni nobene zakonske ali druge pravne ovire, da se delodajalec zasebnega sektorja z delavcem ne bi mogel dogovoriti za višji obseg ali celo takšne pravice, ki niso zakonsko zagotovljene pravice za določene primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

Ob razčiščevanju dejanske narave sporne odpravnine, dogovorjene ob sporazumni razvezi pogodbe o zaposlitvi, je potrebno v skladu s splošno določbo 11. člena tedaj veljavnega ZDR in identičnim 13. členom veljavnega Zakona o delovnih razmerjih(3) (ZDR-1) smiselno uporabiti splošna pravila civilnega prava. Po 1. odstavku 82. člena Obligacijskega zakonika(4) (OZ) se določila pogodbe praviloma uporabljajo tako, kot glasijo. OZ v 2. odstavku istega člena sicer omogoča, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena izrazov, temveč je potrebno iskati skupen namen pogodbenikov. Vendar hkrati zavezuje, da je sporna določila dogovora potrebno razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Pri razlagi spornih določil pogodbe(5) je torej med drugim potrebno spoštovati načela OZ o vestnosti in poštenju (5. člen), o prepovedi zlorabe pravic (7. člen) in prepovedi povzročanja škode drugemu (10. člen).

8. Za pravilno pritožbeno rešitev zadeve je bilo potrebno postopati po 2. odstavku 347. člena Zakona o pravdnem postopku(6) (ZPP) in izvesti pritožbeno obravnavo z dodatnim zaslišanjem tožnika, saj v ponovljenem sojenju ni bilo ugotovljeno, za kakšno drugačno dejansko naravo sporne odpravnine naj bi šlo. Pavšalno je zaključeno le, da ne gre za odpravnino kot zakonsko pravico delavca. Pritožba zato utemeljeno opozarja na razpoložljivo listinsko gradivo, iz katerega izhaja drugače. Ta del dokazil ni bil ocenjen v povezavi z dokazi iz ponovljenega sojenja. Zaključek, da pri spornem znesku ne gre za odpravnino, ni sprejet v skladu z 8. členom ZPP, ki sodišče zavezuje, da vestno in skrbno presodi vsak dokaz posebej, vse skupaj ter uspeh celotnega dokaznega postopka. Ker je v sodbi razlogovano le, da sporni znesek ni odpravnina, četudi je bil tako dogovorjen in celo realiziran, ne da bi bilo hkrati ugotovljeno, za kakšno drugačno naravo tega zneska in na kakšni pravni podlagi gre, ni mogoč preizkus pravilne uporabe materialnega prava.

Dejanske okoliščine konkretnega primera in dokazni zaključek

9. Iz zapisnika z glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje z dne 7. 7. 2014 (list. št. 23 do 24) je sicer razvidna tožnikova izpoved, da mu je bilo zaradi izgube delovnega mesta izplačanih 483.000,00 SIT zakonsko določene odpravnine, in da je preostali znesek od skupnih 46.272.841,44 SIT prejel kot plačo, od katere so bili plačani tudi prispevki. Na pritožbeni obravnavi je dodatno pojasnil, da je 19. 12. 2005 prišlo do sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi(7) , ker je družba D. zaradi finančnih in gospodarskih razmer zašla v težave, da je bil nad njo uveden stečajni postopek, in da se je kot večinski lastnik odločila prodati hčerinsko družbo E. d. o. o., F., s sedežem v Sloveniji. Posledično je bila nad njo uvedena likvidacija, čeprav je dobro poslovala, sam pa je ostal v delovnem razmerju pri E. d. o. o. v likvidaciji(8) še kakšni 2 leti.

Po predočenju Sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij ob razvezi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2005 (sporazum - priloga A/4), iz katerega med drugim izhaja, da bo delodajalec delavcu (torej tožniku) izplačal odpravnino v višini 46.272.841,44 SIT, je potrdil, da ta zapis drži. Enako se je izjasnil glede „Obračunskega in izplačilnega lista ter obvestila delavcu za december 2005“ z dne 31. 12. 2005 (plačilna lista - priloga A/21), iz katere je razviden obračun odpravnine nad 10 povprečnih plač v višini 45.789.841,44 SIT bruto in neto odpravnine v višini 483.000,00 SIT. Izpovedal je, da na takšna poimenovanja v notarskem zapisu in plačilni listini ni ugovarjal, da ne ve zakaj bi, in da ga takratno poimenovanje spornega zneska z odpravnino, ni motilo.

Da poimenovanje spornega zneska z odpravnino ne izraža prave narave tega denarnega prejemka, je po izpovedi na pritožbeni obravnavi spoznal šele, ko je dobil odločbo tožene stranke o odmeri sorazmernega dela starostne pokojnine. Na vprašanje, na kakšni podlagi naj bi sporni znesek predstavljal nadomestilo zaradi izgube delovnega mesta, ni znal odgovoriti. Pojasnjeval je sicer, da je bila ob sklepanju sporazuma dogovorjena odpravnina in odškodnina, ker naj bi se pogovarjalo o tem, da bi šli ti zneski v pokojninsko osnovo. Ob predočenju dela vsebine pisnega sporazuma, da je bil ta prebran, stranki ustrezno pravno poučeni ter na razumljiv način opisana vsebina in pravne posledice sklenjenega posla pa je izjavil, da se o pravnih posledicah niso pogovarjali, da se ne spomni, če je tedaj postavil kakšno vprašanje v zvezi s spornim zneskom, in da ni spraševal, zakaj je zaveden kot odpravnina in ne kot nadomestilo zaradi izgube delovnega mesta. Vedel naj bi le, da mu pripada del odpravnine po zakonu(9) in izjavil, da se je ob sporazumni razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi odpovedal dobro plačani funkciji, prejemkom iz naslova uspešnosti firme in vsem ostalim bonitetam.

10. Nasprotujoče si, delno nelogične in neprepričljive izpovedi tožnika ni mogoče šteti za verodostojno. Je povsem v nasprotju s pisnim sporazumom, plačilno listo in nenazadnje tudi s pisno izjavo sopodpisnika sporazuma C.C. (priloga A/24), po kateri naj bi pri spornem znesku šlo celo za odškodnino(10). Že zaradi navedenega ni mogoče zaključiti, da bi le pri delu dogovorjenega zneska odpravnine, ki presega 10 povprečnih plač, šlo za kaj drugega, kot je bilo sporazumno izrecno dogovorjeno. Ostaja nedokazano, da bi pri znesku 45.789.841,44 SIT šlo za prejemek, katerega narava bi bila drugačna od dogovorjene in realizirane. Na to nenazadnje kaže tudi tisti del izpovedi tožnika, da ga poimenovanje spornega zneska ob sklepanju sporazuma ni motilo, temveč šele pri odmerjanju njegove pokojnine, ko je že poteklo več let od dejanske realizacije. Tudi sicer ni logično, da tožnik v času sklepanja sporazuma in njegove realizacije vsaj v svojstvu direktorja, ne bi razumel pomena in pravnih posledic poimenovanja in s tem dejanske narave spornega denarnega prejemka. Od njega, kot odgovorne osebe za zakonitost poslovanja, vključno z nagrajevanjem delavcev, bi bilo utemeljeno pričakovati, da bi vsaj opozoril na domnevno nepravilno poimenovanje spornega zneska, ne pa da to poizkuša šele v zvezi z vtoževano višjo odmero pokojninske dajatve.

Več kot očitno je, da si tožnik drugačno naravo prejetega zneska prizadeva dokazati zaradi nevštevnosti odpravnine v pokojninsko osnovo. Spreminjanje poimenovanja in zatrjevanje drugačne narave spornega prejemka le iz tovrstnega razloga pa kaže na zlorabo, katere izključni namen je doseči vštetje prejete odpravnine v pokojninsko osnovo v nasprotju z izrecno določbo 7. alineje 46. člena ZPIZ-1 o njeni nevštevnosti. Ker glede na načelno določbo 3. odst. 3. člena ZPP sodišče ne sme priznati razpolaganj, ki so v nasprotju s prisilno pravnimi predpisi, ne sme v nasprotju z že navedenimi načeli OZ dopuščati niti spremembe narave pravno relevantnega dejstva izključno z namenom izključitve uporabe kogentne določbe ZPIZ-1 o nevštevnosti odpravnine v pokojninsko osnovo.

V okoliščinah konkretnega primera samo po sebi seveda ni odločilno, da so od spornega prejemka plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tudi za odpravnine, prejete ob prenehanju delovnega razmerja iz poslovnega razloga za znesek, ki je presegal višino desetih povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji, so se plačevali davki in prispevki, pa se jih prav tako ne všteva v pokojninsko osnovo.

11. Vsakršno drugačno obravnavanje predmetne zadeve, ko ni dokazano, da dogovorjen in realiziran znesek ne bi imel narave odpravnine, temveč nekaj drugega, bi bilo nenazadnje v nasprotju s 14. členom Ustave RS o enakosti pred zakonom in 22. členom Ustave RS o enakem varstvu pravic v postopku pred sodiščem. Bistveno enake dejanske položaje je potrebno obravnavati in rešiti enako. Če se v pokojninsko osnovo za odmero starostne pokojnine ne všteva odpravnina, prejeta ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ni videti razumnega razloga, da bi se vštel istovrsten prejemek na temelju sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi. Zgolj dejstvo, da ZDR ni zagotavljal pravice do odpravnine v primeru sporazumne razveze pogodbe o zaposlitvi, pa kot je bilo že poudarjeno, ni odločilnega pomena za pravilno materialno pravno presojo predmetne zadeve.

Odločitev pritožbenega sodišča

12. Iz vseh predhodno navedenih razlogov je po prepričanju pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz 7. alineje 42. člena ZPIZ-1, ki izključuje vštevnost odpravnine v pokojninsko osnovo. Pritožbi tožene stranke je potrebno ugoditi in izpodbijano ugoditveno sodbo na temelju 347. člena v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe. Tožnikov zahtevek, da se v pokojninsko osnovo zaradi odmere višjega sorazmernega dela starostne pokojnine všteje tudi odpravnina iz leta 2005 v višini 45.798.841,44 tedanjih SIT, je potrebno kot neutemeljen zavrniti.

13. Ob takšni pritožbeni rešitvi zadeve je na podlagi 154. člena ZPP potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam priglašene potne stroške, nastale v zvezi s prihodom na pritožbeno obravnavo.

(1) Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami

(3) Ur. l. RS, št. 21/2013. (4) Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

(5) Kar nedvomno predstavlja tudi sporazumno dogovorjeno odpravnino v notarskem zapisu z dne 19. 12. 2005. (6) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (7) Pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo za nedoločen čas za delo na delovnem mestu glavnega direktorja družbe E. d. o. o., z dne 3. 5. 2004 - (priloga A/3).

(8) Iz fotokopije delovne knjižice je razvidna tožnikova zaposlitev pri E. d. o. o v likvidaciji od 1. 1. 2006 do 31. 5. 2007. (9) Kljub sočasnemu zatrjevanju, da ob sporazumni razvezi pogodbe o zaposlitvi odpravnina ni zakonsko zagotovljena pravica.

(10) Čeprav do prekinitve dejansko niti ni prišlo, kot izkazujejo podatki iz delovne knjižice.