Jedro

Kritika pritožnika, da je sodišče prve stopnje preuranjeno, še preden bi ga bilo moč preveriti, verjelo osumljenčevemu zagovoru, je neutemeljena. Tožilstvo je na podlagi drugega odstavka 16. člena ZKP procesni subjekt, katerega zavezuje dokazno breme v zvezi z utemeljenostjo kazenkopravnega očitka, kar pomeni, da je dolžan že ob vložitvi zahteve za preiskavo predložiti podatke in dokaze, ki predpisani dokazni standard za uvedbo preiskave izkazujejo. Prvostopenjsko sodišče je vsebino osumljenčevega zagovora pravilno umestilo v kontekst razpoložljivega dokaznega gradiva in utemeljeno zaključilo, da ni podan utemeljen sum za storitev A. A. očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje osumljenčevega zagovora ni presojalo, pač pa le ugotavljalo, ali ima obstoječe dokazno gradivo tak pomen in težo, ki vsebino osumljenčevih navedb negirata ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za opravo preiskave Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, ki je bila vložena zoper osumljenega A. A. zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Odločilo je še, da stroški postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in morebitni potrebni izdatki osumljenca bremenijo proračun.

2. Zoper navedeni sklep je vložil pritožbo okrajni državni tožilce iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da uvede preiskavo zoper osumljenega A. A. zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku člena 186 KZ-1, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje po proučitvi razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb in podatkov spisa ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo zahteva za preiskavo zoper osumljenega A. A. zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku člena 186 KZ-1. 5. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da količina A. A. zaseženih tablet Flormidala, upoštevaje zagovorne navedbe o njegovi takratni odvisnosti in dnevni porabi ter nakupu zaseženih tablet istega dne pred identifikacijskim postopkom, obnašanje A. A. ob zaznavi policistov B. B. in C. C. kritičnega dne ter okoliščina, da se je tedaj nahajal v družbi oseb, ki naj bi izvršili kupoprodajo ene tablete Flormidal za 2,00 EUR predhodno, po svoji kvaliteti in kvantiteti ne morejo predstavljati dejanske podlage za sklepanje na zadostno stopnjo verjetnosti, da je osumljeni izvršil očitano kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje upravičeno izpostavlja, da A. A., razen tablet, niso bili zaseženi nikakršni predmeti, ki bi kazali na njegov namen nadaljnje prodaje, pritožbeno sodišče pa dodaja še, da je iz podatkov spisa razvidna predkaznovanost A. A. za prekršek po Zakonu in proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (Ur. l. RS, št. 108/99 z dne 27. 12. 1999, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZPPPD) v zvezi z neupravičeno posestjo prepovedane droge (list. št. 33), kar kvečjemu kaže na verodostojnost njegove navedbe o lastni odvisnosti.

6. Kritika pritožnika, da je sodišče prve stopnje preuranjeno, še preden bi ga bilo moč preveriti, verjelo osumljenčevemu zagovoru, je neutemeljena. Tožilstvo je na podlagi drugega odstavka člena 16 ZKP procesni subjekt, katerega zavezuje dokazno breme v zvezi z utemeljenostjo kazenkopravnega očitka, kar pomeni, da je dolžan že ob vložitvi zahteve za preiskavo predložiti podatke in dokaze, ki predpisani dokazni standard za uvedbo preiskave izkazujejo. Prvostopenjsko sodišče je vsebino osumljenčevega zagovora pravilno umestilo v kontekst razpoložljivega dokaznega gradiva in utemeljeno zaključilo, da ni podan utemeljen sum za storitev A. A. očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje osumljenčevega zagovora ni presojalo, pač pa le ugotavljalo, ali ima obstoječe dokazno gradivo tak pomen in težo, ki vsebino osumljenčevih navedb negirata ali ne.

7. Zmotni so pritožnikovi zaključki, da zaznava policistov kritičnega dne, ki se nanaša na lokacijo nahajanja osumljenega, okoliščino, da naj bi se nahajal v druži prodajalca in kupca istovrstnih tablet ter sumljivost obnašanja osumljenca ob zaznavi policistov ter količina osumljencu zaseženih tablet, predstavljajo podatke take kvalitete v tolikšni količini, da je verjetnost obstoja namena nadaljnje prodaje pri A. A. večja od verjetnosti, da tega namena ni imel. Nobena od v pritožbi izpostavljenih okoliščin ne izključuje možnosti, da je osumljeni predmetne tablete pred pristopom policije dejansko kupil za lastno uporabo.

8. Glede na osumljenčevo pojasnilo, da je zasežen tablete kupil kritičnega dne za lastno uporabo v določenem prihodnjem časovnem obdobju, je brezpredmetna pritožbena navedba o nevarnosti zaužitja tolikšne količine tablet; pritožbeno sodišče ugotavlja, da se osumljeni ni skliceval na to, da je tablete nosil s seboj predmetnega dne z namenom takojšnjega zaužitja oziroma zaužitja v krajšem časovnem obdobju. Zapažanje policistov B. B. in C. C., da je osumljen, ko je ugotovil, da je na kraju policija, želel hitro oditi, še prej pa blistre skril za spodnjice, pa ne kažejo, glede na odsotnost drugih obremenjujočih podatkov, na inkriminirani namen osumljenca; ravnanje osumljenca, kot sta ga zaznala policista, tudi ni nelogično s stališča osebe, ki ima le v posesti prepovedano drogo. Enak pomen pa bi lahko imel tudi D. D. namig osumljencu, da je na kraju prisotna policija.

9. Pritožniku je pritrditi, da s konkretnimi dejstvi in okoliščinami osumljeni svojega zagovora o lastni odvisnosti in zatrjevanem nakupu zaseženih tablet ni podprl. Vendar pa mu tega glede na njegov status tudi ni bilo treba storiti. Sodišče druge stopnje ne glede na podatek o osumljenčevi predkaznovanosti za prekršek (točka 5 obrazložitve te odločbe), še poudarja, da niti s strani pritožnika izpostavljena nekonkretnost osumljenčevega zagovora, ob upoštevanju razpoložljivega dokaznega gradiva, ne podpira tožilčevega zavzemanja za uvedbo preiskave zoper osumljenca zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku člena 186 KZ-1).

10. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, pritožbeno sodišče pa pri presoji izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek člena 402 ZKP), je pritožbo tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.