Jedro

Tožena stranka je izpolnila tožničin zahtevek s tem, ko je na podlagi določb ZOPRZUJF izdala novo odločbo. Glede izpolnitve zahtevka ni odločilno, da je tožena stranka odločbo izdala na podlagi prej citiranega podpisa oziroma odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 14. 3. 2013. Bistveno je, da je z odločbo sanirala posledice svoje prejšnje odločbe tudi za nazaj. S tako odločitvijo je tožnica soglašala, saj je nova odločba očitno postala pravnomočna. Tožbo je tudi pravočasno umaknila in sicer še pred prvo obravnavo, kar pomeni, da s tem v zvezi toženi stranki tudi še niso nastali nobeni stroški. Zato je tožena stranka dolžna tožnici povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi umika tožbe postopek ustavilo (I. točka izreka). Nato je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti 248,03 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka). Nadalje je odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper stroškovni sklep (II. točka izreka) je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje, s tem ko je svojo odločitev oprlo na določbo 1. odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) ni pravilno odločilo. V navedenem členu namreč ni določeno, da mora tožena stranka v primeru, ko tožeča stranka umakne tožbo, tožeči stranki povrniti njene stroške postopka. Nasprotno, navedena določba se nanaša na dejanski stan, ko tožeča stranka umakne tožbo, tožena stranka pa priglasi stroške postopka. Za tak primer je določeno, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo toženi stranki povrniti stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V navedenem členu je torej določena le obveznost tožeče stranke v zvezi z umikom tožbe. Prav tako tudi ne gre za situacijo, da je tožeča stranka umaknila tožbo zato, ker je tožena stranka njen tožbeni zahtevek izpolnila. Tožena stranka je namreč "izpolnila zahtevek" oziroma odpravila posledice negativne uskladitve pokojnine po določbah ZUJF, zaradi odločitve Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012 z dne 14. 3. 2013 in posledično sprejetega Zakona o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZOPRZUJF, Ur. l. RS, št. 47/2013) in ne zaradi tožbe tožeče stranke. Tožena stranka zahtevka ni pripoznala, le sanirala je stanje glede na odločitev Ustavnega sodišča RS in glede na določbe ZOPRZUJF. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in 2. odstavek izpodbijanega sklepa spremeni tako, da odloči, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka oziroma, da stroškovni del tožbenega zahtevka zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi. Pri tem ni kršilo niti določb postopka, niti materialnega prava, na kar pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

V sporni zadevi je tožnica 29. 8. 2013 posredovala pisni umik tožbe. Vztrajala pa je pri zahtevku za povračilo stroškov postopka. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje je tožena stranka z vlogo z dne 10. 10. 2013 podala soglasje k umiku tožbe, nasprotovala pa je zahtevku tožnice po povračilu stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je nato postopek v socialnem sporu ustavilo. V zadevi je sporna odločitev glede povrnitve stroškov postopka.

Sodišče prve stopnje je odločitev, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka sprejelo na podlagi 1. odstavka 158. člena ZPP, kjer je določeno, da tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno naložilo, da tožnici povrne stroške postopka. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da se za povračilo stroškov tožeči stranki ob umiku tožbe uporablja 158. člen ZPP. Tako stališče je že v več zadevah zavzelo tudi pritožbeno sodišče, kot npr. opr. št. Psp 498/2013 z dne 6. 3. 2014, Psp 525/2013 z dne 20. 3. 2014, Psp 616/2009 z dne 18. 2. 2010 itd..

V sporni zadevi je tožena stranka izpolnila tožničin zahtevek s tem, ko je na podlagi določb ZOPRZUJF izdala novo odločbo. Glede izpolnitve zahtevka ni odločilno, da je tožena stranka odločbo izdala na podlagi prej citiranega podpisa oziroma odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 14. 3. 2013. Bistveno je, da je z odločbo sanirala posledice svoje prejšnje odločbe tudi za nazaj. S tako odločitvijo je tožnica soglašala, saj je nova odločba očitno postala pravnomočna. Tožbo je tudi pravočasno umaknila in sicer še pred prvo obravnavo, kar pomeni, da s tem v zvezi toženi stranki tudi še niso nastali nobeni stroški.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.