Jedro

Sodišče je vezano na tožbeni zahtevek, s katerim tožniki konkretno opredelijo vsebino sodnega varstva, ki ga zahtevajo.

Tožniki imajo premičnini v posesti in se z izkazovanjem posesti domneva, da so kot lastniški posestniki njuni lastniki, vendar pa glede na toženkino zanikanje, da imajo tožniki na spornih stvareh solastninsko pravico, in njen pravni naslov o lastništvu teh premičnin, obstoji dejansko negotovost pravnega položaja tožnikov v pravnem prometu in je zato podan njihov pravni interes za tožbo za ugotovitev solastnine na stvareh.

Izrek

Pritožbi toženke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka v delu, ki se nanaša na ugotovitev solastninskega deleža toženke do 1/6, spremeni tako, da se tožba v tem delu zavrže. V preostalem delu se pritožba toženke in v celoti pritožba tožnikov zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (delna sodba na podlagi pripoznave ni predmet pritožbenega postopka) ugotovilo, da sta traktor znamke Carraro, Supertigre 635, in kosilnica, znamke BCS, Acame, tip AL 480, ki se nahajata na posestvu Z..., v solastnini tožnikov in toženke, in sicer po naslednjih solastniških deležih: prva tožnica do 1, drugi tožnik do 1/6, tretja tožnica do 1/6 in toženka do 1/6. Kar je prva tožnica zahtevala več, je zavrnilo. Toženki je naložilo, da povrne tožnikom pravdne stroške v višini 1.014,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se pritožujejo tožniki in toženka.

Tožniki navajajo, da je sodišče prve stopnje v izreku določilo solastniške deleže na premičninah (traktorju in kosilnici) in sicer prvi tožnici do 1, drugemu tožniku do 1/6, tretji tožnici do 1/6 in toženki do 1/6, v obrazložitvi sodbe pa je navedlo, da iz izpovedb tožnikov izhaja, da z dogovorom o delitvi niso bili določeni solastniški deleži in so zato ti deleži glede na določilo 2. odstavka 65. člena SPZ (Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/02) enaki, torej za vsako od pravdnih strank 1. V skladu z obrazložitvijo sodbe so solastniški deleži pravdnih strank na traktorju in kosilnici enaki, v izreku pa temu ni tako. Izrek sodbe tako nasprotuje razlogom sodbe, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB3 in 45/08, v nadaljevanju ZPP). Zato predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se pravdnim strankam določi solastniški delež 1. Priglašajo pritožbene stroške.

Toženka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da ni podan pravni interes tožeče stranke za ugotovitev solastninske pravice na traktorju in kosilnici ter solastniških deležev na njima. Po stališču sodišča prve stopnje naj bi izhajal pravni interes iz okoliščine, da lahko toženka s traktorjem in kosilnico, na katerima izkazuje s sklepom o dedovanju izključno lastništvo, vsak trenutek razpolaga, s čemer bi kršila pravice tožnikov, ki zatrjujejo obstoj solastninske pravice na stvari. Solastnik pa ne more razpolagati s celotno stvarjo, če nima soglasja vseh solastnikov, temveč le s svojim idealnim delom. Toženka opozarja, da s spornima premičninama sploh ne razpolaga. Tožniki vedo, da jih nima v posesti, prav tako pa toženka ni z ničemer pokazala interes razpolagati s premičninama. Zgolj sklep o dedovanju, s katerim toženka izkazuje lastništvo stvari, ni zadosten razlog za ugotovitev obstoja nevarnosti, da bi toženka lahko razpolagala s stvarjo. Nadalje toženka navaja, da je sodišče zaključilo, da iz skladnih izpovedi tožnikov izhaja, da so se s pokojnim možem toženke dogovorili o solastninski skupnosti na spornem traktorju. Sodišče prve stopnje je povzelo in upoštevalo izjave tožnikov, pri čemer ni ocenilo izpovedb toženke in njenih hčera S. M. in T. M. oziroma ni obrazložilo, zakaj slednjima ne verjame. V čem toženka ni prepričala sodišča, sodišče ne pove. Sodišče prve stopnje ne bi smelo zaobiti izpovedi toženke, da je na kmetiji cele dneve in popoldneve do svoje smrti delal toženkin mož. Poudarja, da ustni dogovor o solastništvu ne more biti osnova za odločanje v tej zadevi, sodišče prve stopnje pa z drugimi utemeljenimi dokazi ne razpolaga. Obstajal je le ustni dogovor med strankami, da se vse premičnine na kmetiji uporabljajo za kmetijo, na kateri pa je delal toženkin mož. Glede pravdnih stroškov toženka navaja, da tožniki niso v celoti uspeli z zahtevkom, saj je toženka delno pripoznala tožbeni zahtevek, zato toženka ni dolžna povrniti tožnikom v celoti njihove pravdne stroške.

Pravdni stranki na nasprotni pritožbi nista odgovorili.

Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnikov pa ni utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z odločbo poleg izpodbijane sodbe izdalo tudi sodbo na podlagi pripoznave, proti kateri se pravdni stranki ne pritožujeta, zato je sodba na podlagi pripoznave že pravnomočna in ni predmet preizkusa v pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je tako preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. odstavek 350. člena ZPP).

Glede pritožbe tožnikov: V skladu z določbo 1. odstavka 2. člena ZPP sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Tožniki so v tožbi uveljavljali tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da so tožniki in toženka solastniki traktorja in kosilnice, prva tožnica do 1/2, drugi tožnik do 1/6, tretja tožnica do 1/6 in toženka do 1/6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniki in pokojni mož toženke z dogovorom o vzpostavitvi solastnine niso določili velikosti solastniških deležev, zato po 2. odstavku 65. člena SPZ velja domneva, da so solastniški deleži enaki. Ker so dogovor o delitvi sklenile štiri osebe, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da znaša za vsako solastniški delež 1/4. Ker je sodišče vezano na tožbeni zahtevek, s katerim tožniki konkretno opredelijo vsebino sodnega varstva, ki ga zahtevajo, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da znaša solastniški delež prve tožnice 1/4, ostalih dveh tožnikov pa 1/6, saj je pri odločanju ostalo v mejah tožbenega zahtevka. Nasprotno bi sodišče, če bi drugemu in tretjemu tožniku določilo večji solastniški delež na stvareh, prisodilo več, kot pa so s tožbo tožniki zahtevali. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe ne nasprotuje razlogom sodbe. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Glede pritožbe toženke: Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je podan pravni interes tožnikov za ugotovitev, da sta kmetijska stroja v solastnini tožnikov in toženke ter velikosti solastniških deležev tožnikov na njima. Po 2. odstavku 181. člena ZPP se lahko ugotovitvena tožba vloži tudi, če je tako določeno s posebnimi predpisi ali če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja. Pravni interes je posebna procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe. Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženka na podlagi sklepa o dedovanju (priloga A2), izdanem po pokojnem J. M. (bratu tožnikov), izključna lastnica spornih premičnin (traktorja in kosilnice), glede katerih tožniki trdijo, da imajo na njima solastninsko pravico na podlagi dogovora o vzpostavitvi solastniške skupnosti s pokojnim J. M.. Toženka v zapuščinskem postopku po pokojnem J. M. ni priznala izločitvenega zahtevka tožnikov. Odklonila je tudi podpis sporazuma o lastništvu in uporabi spornih premičnin. Te okoliščine, ko toženka ne priznava obstoja solastninske pravice, na podlagi sklepa o dedovanju pa je edina lastnica spornih premičnin, s katerimi lahko vsak čas tudi prosto razpolaga oz. zahteva njihovo izročitev od tožnikov, kažejo na ogroženost solastninske pravice tožnikov, katero toženka zanika. Tožniki želijo zaradi toženkinega zanikanja obstoja solastninske pravice na stvari s tožbo doseči jasnost glede obstoja in obsega te solastnine oziroma odpraviti negotovost glede pravnega razmerja in svojih premoženjskopravnih upravičenj. Pri tem ni odločilno, kdo ima navedene premičnine dejansko v posesti. Nobenega dvoma ni, da imajo tožniki premičnini v posesti (saj to zatrjujejo v tožbi, toženka pa temu ni nasprotovala) in se z izkazovanjem posesti tudi domneva, da so kot lastniški posestniki njuni lastniki (2. odstavek 11. člena SPZ), vendar pa glede na toženkino zanikanje, da imajo tožniki na spornih stvareh solastninsko pravico, in njen pravni naslov o lastništvu teh premičnin, obstoji dejansko negotovost pravnega položaja tožnikov v pravnem prometu in je zato podan njihov pravni interes za tožbo za ugotovitev solastnine na stvareh in velikosti solastninskih deležev tožnikov. Tožniki pa nimajo pravnega interesa za tožbo na ugotovitev velikosti solastninskega deleža toženke. Njihov pravni interes je le v tem, da se na premičnini, na kateri toženka zatrjuje izključno lastništvo (in ga izkazuje s sklepom o dedovanju), ugotovi njihove solastninske deleže, ki jih s tožbenim zahtevkom uveljavljajo zase. Ne morejo pa uveljavljati zahtevka tudi za toženko, ki nasprotuje obstoju solastniških deležev na spornih premičninah. Tožniki tako ne morejo imeti nobene pravne koristi glede ugotovitve solastninskega deleža toženke. Pravni interes kot procesna predpostavka v tem delu torej ni podan. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženke v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbo v delu, s katerim se uveljavlja ugotovitev solastniškega deleža toženke do 1/6, zavrglo (1. odstavek 274. člena ZPP).

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da izvedenih dokazov, zlasti izpovedi toženke in zaslišanih prič S. in T. M. (hčerki toženke) ni ustrezno ocenilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile v postopku zaslišane pravdne stranke in tri priče, katerih izpovedi se med seboj razlikujejo. V takšnem primeru sodišče sledi izpovedi tiste stranke in priče, ki jo v skladu s prosto presojo dokazov oceni kot prepričljivejšo (8. člen ZPP). Jasnost, skladnost in prepričljivost izpovedbe so tisti kriteriji, na podlagi katerih se sodišče odloči, kateri stranki in priči gre verjeti. Pri tej oceni pa sodišče upošteva tudi listinske dokaze, ki potrjujejo določeno odločilno dejstvo. V pravilnost dokazne ocene prvega sodišča pritožbeno sodišče ne dvomi. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da so tožniki in mož toženke sklenili dogovor, po katerem so postali solastniki traktorja. Tožniki so skladno izpovedali, da so se pred zapuščinsko obravnavo po pokojni materi F. M., po kateri so dedovali zaščiteno kmetijo, dogovorili, da traktor ostane na kmetiji in je solastnina vseh solastnikov kmetije. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tak dogovor dejansko predstavlja sporazum o delitvi dela zapuščine (glej dr. Karel Zupančič: Dedno pravo, Uradni list, l. 1984, str. 160-163) Enako so tožniki povedali, da sta traktor kupila njihova mati in oče že v letu 1980 (da je bil tedaj kupljen je potrdila tudi toženka). Prvo sodišče je prepričljivo obrazložilo, zakaj je verjelo tožnikom. Toženkine trditve, da je njen pokojni mož traktor kupil z lastnimi sredstvi, ni potrdil nihče, toženka pa tudi ni ponudila drugih dokazov, ki bi to potrjevali. Ugotovljene okoliščine, da pokojna starša tožnikov v času nakupa traktorja nista slabo zaslužila, da je toženkin mož tedaj intenzivno varčeval za stanovanje, ki sta ga kasneje kupila s toženko ter, da starši pokojnemu možu za pomoč na kmetiji niso nič plačevali, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča le dodatno potrjujejo izpovedbe tožnikov, da sta traktor kupila starša, ne pa mož toženke iz svojega premoženja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se prvo sodišče res ni opredelilo do izpovedbe toženke, da je njen pokojni mož ves čas delal na kmetiji. Vendar to za odločitev ni bistveno. Da je toženkin pokojni mož največ delal na kmetiji, še ne pomeni, da je za nakup traktorja prispeval le on in da je tako njegov izključni lastnik. Sodišče prve stopnje je ocenilo izvedene dokaze, ki so bili podlaga odločitvi, zato mu ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo obrazložilo, zakaj verjame tožnikom, da so kosilnico kupili skupaj s pokojnim možem toženke z denarjem, ki so ga dobili od agrarne skupnosti za posekani les na nepremičninah, ki so jih podedovali po pokojni materi, ne pa toženki, ki je sicer potrdila, da ji je mož povedal, da bodo iz tega denarja kupili kmetijsko orodje, zanikala pa, da bi bila kosilnica kupljena ravno s tem denarjem. Ne drži, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo le na izpovedbe tožnikov, ni pa se opredelilo do izpovedb hčerk toženke, ki sta potrdili, da naj bi pokojni oče kupil kosilnico s svojimi prihranki. Dokazna ocena, da so tožniki in toženkin mož kupili kosilnico 19. 5. 1999 z denarjem, ki so ga dobili od agrarne skupnosti, je pravilna, ker ne temelji le na skladnih izpovedbah tožnikov, temveč tudi na izpovedi priče J. Š. in listinskih dokazih. Priča J. Š. je potrdil, da je kupnino za kosilnico v njegovi navzočnosti in navzočnosti moža toženke poravnala prva tožnica, iz potrdila o vplačilu z dne 18.3.1999 pa je razvidno, da ji je bila s strani agrarne skupnosti izročena gotovina v znesku 321.475,00 SIT. Resničnost izpovedb tožnikov potrjuje tudi obračun porabe denarja, ki ga je vodila prva tožnica (ki je z denarjem tudi upravljala) in iz katerega je razvidno, da je v njem zapisana postavka kosilnica v znesku 99.500,00 SIT, ta znesek pa se ujema z višino kupnine za kosilnico iz zaključnice z dne 19.5.1999. Obračun porabe denarja pa je podpisal celo mož toženke. Sodišče prve stopnje je vse izvedene dokaze, tudi izpovedbi hčerk toženke, ki sta zainteresirani za izid pravde, pravilno ocenilo, kot to določa 8. člen ZPP, potem pa tudi pravilno ugotovilo, da je dokazano, da je bil sklenjen dogovor o vzpostavitvi solastnine na kosilnici, ki so jo kupili tožniki in pokojni mož toženke s skupnimi sredstvi. Zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da ni obstajal dogovor o solastnini na kosilnici, temveč le dogovor, da se vse premičnine uporabljajo za potrebe kmetije. V postopku med strankama ni bilo sporno, da je bilo med tožniki in pokojnim možem toženke dogovorjeno, da sta premičnini namenjeni potrebam kmetije. Vsebina takšnega dogovora pa ne pomeni, da je tisti, ki je delal na kmetiji, tudi lastnik premičnin na njej. Te trditve za odločitev niso bistvene, zato sodbi, ki nima razlogov o tem, ni mogoče očitati kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ne glede na to, da je bilo treba spremeniti odločitev o glavni stvari, pritožbeno sodišče ni posegalo v stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje, saj tožniki (po pritožbi toženke) niso uspeli samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi tega dela pa niso nastali posebni stroški. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu s 3. odstavkom 154. člena ZPP naložilo toženki povrnitev pravdnih stroškov tožnikov. Kljub temu da je bila v tej zadevi izdana tudi sodba na podlagi pripoznave, sodišče ni odločilo o stroških postopka na podlagi 157. člena ZPP, ki določa, da mora tožnik povrniti pravdne stroške toženi stranki, če le-ta ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje je razbrati, da je tožena stranka dala povod za tožbo, saj v zapuščinskem postopku ni priznala izločitvenega zahtevka tožnikov, kasneje pa je tudi odklonila podpis sporazuma, s katerim bi se uredilo lastništvo spornih stvari. Del tožbenega zahtevka pa je pripoznala na naroku za glavno obravnavo, ko se je že spustila v obravnavanje stvari. Zato ji je sodišče prve stopnje pravilno naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnikov.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v ostalem delu pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Toženka v vloženi pritožbi ni zahtevala povrnitve pritožbenih stroškov, zato je odločitev o teh stroških odpadla. Tožniki pa s pritožbo niso uspeli, zato sami krijejo svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).