14. 4. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., Republika Ž., ki jo zastopa B. B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 28. marca 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 634/2004 z dne 13. 4. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to sodišče zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve o zavrnitvi pritožbe zoper ugotovitev, da pritožnica in njena sestra nista državljanki Republike Slovenije in da se nista šteli za jugoslovanski državljanki. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvah upravnih organov, da sta pritožnica in njena sestra kot zakonska otroka ob rojstvu pridobili avstrijsko državljanstvo po očetu in da je tudi njuna mati ob poroki s tujim državljanom izgubila državljanstvo Kraljevine Jugoslavije in pridobila avstrijsko državljanstvo ter da pritožnica in njena sestra na dan 6. 4. 1941 nimata izkazane domovinske pravice v eni izmed bivših jugoslovanskih občin.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi navaja, da je iz evidence državljanov Kraljevine Jugoslavije razvidno, da je imela C. C., roj. C. (mati pritožnice), še v avgustu 1945 državljanstvo Kraljevine Jugoslavije, iz česar naj bi izhajalo, da si je ob sklenitvi zakonske zveze pridržala jugoslovansko državljanstvo. Sodišču očita, da je upoštevalo listino o sklenitvi zakonske zveze, ignoriralo pa dejstvo, da naj bi bil vpis v knjigo državljanov konstitutivnega značaja. Upravni organi in sodišča naj bi predpise in dejstva razlagali tako, "da lahko negativno odločijo". Meni, da pomeni razlikovanje glede na državljanstvo ali glede na narodnost nedopustno diskriminacijo in s tem kršitev 14. in 15. člena Ustave. V zvezi s tem se sklicuje tudi na članstvo Republike Slovenije v Evropski uniji. V obravnavanem primeru naj bi šlo za domnevo kolektivne krivde oseb nemške narodnosti in zato za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave.

B.

3.Očitek, da izpodbijana odločitev temelji na nedopustnem razlikovanju glede na državljanstvo in glede na narodnost, je neutemeljen. Dejstvo, da gre za odločitev o predhodnem vprašanju v postopku denacionalizacije, namreč ne vpliva na ugotovitev, ali je neka oseba državljan Republike Slovenije in ali se je štela za jugoslovanskega državljana. Izpodbijana ugotovitev, da pritožnica ni slovenska državljanka in da se ni štela za jugoslovansko državljanko, temelji na ugotovitvah, da se tudi njena roditelja nista štela za jugoslovanska državljana in da pritožnica na dan 6. 4. 1941 nima izkazane domovinske pravice v eni izmed bivših jugoslovanskih občin. Iz česa naj bi izhajalo, da navedene ugotovitve temeljijo na domnevi kolektivne krivde oseb nemške narodnosti, pritožnica ne pojasni. Zgolj nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo pa samo po sebi ne zadošča za sklep o kršitvah 14., 15., 22. in 27. člena Ustave.

4.Teh kršitev pritožnica ne more utemeljiti niti z razlogi, s katerimi utemeljuje, da je bila njena mati jugoslovanska državljanka. Te navedbe namreč po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti. Poleg tega je iz obrazložitve izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča razvidno, da je bilo že z odločbo Upravne enote Maribor št. 201-462-93-05/19-I z dne 3. 1. 2000 (ki je pravnomočna, ker zoper njo pritožba ni bila vložena) ugotovljeno, da se C. C. C. C., roj. C. (tj. pritožničina mati), ni štela za jugoslovansko državljanko. To, da izpodbijana odločitev temelji tudi na tej ugotovitvi, pa ne omogoča uveljavljanja morebitnih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, do katerih naj bi prišlo v postopku ugotavljanja državljanstva pritožničine matere.

5.Na drugačno presojo ne more vplivati niti pritožničino sklicevanje na članstvo Republike Slovenije v Evropski uniji. Iz navedb v ustavni pritožbi namreč izhaja, da pritožnica zmotno meni, da pravice do denacionalizacije po včlanitvi v Evropsko unijo ni dopustno pogojevati z jugoslovanskim državljanstvom. Ne gre namreč za pogoj sedanjega državljanstva, temveč za pogoj jugoslovanskega državljanstva v času podržavljenja premoženja, ki ga določa prvi odstavek 9. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen). Ta določba bi sicer lahko bila ustavnosporna, če zakonodajalec za razlikovanje med državljani Jugoslavije in tujimi državljani ne bi imel ustavnodopustnih razlogov. Vendar je Ustavno sodišče že z odločbo št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97 in OdlUS VI, 43) presodilo, da določbi prvega in drugega odstavka 9. člena ZDen nista v neskladju z Ustavo (obrazložitev pod B. – II. citirane odločbe).

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan