Jedro

Očesna napaka in slabovidnost pooblaščenca tožeče stranke, ki je napačno prebral številko razpravne dvorane, ne more biti opravičljivi razlog zaradi zamude naroka, saj je razlog za zamudo opravičljiv le, če ni zakrivljen. Ker se predlog za vrnitev v prejšnje stanje opira na očitno neupravičen razlog, tudi narok po 120. členu ZPP ni bil potreben.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje. Iz razlogov sklepa izhaja, da v predlogu zatrjevane okoliščine (visoka dioptrija in astigmatizem pooblaščenca tožeče stranke, ki je pri pregledu vabila napačno prebral številko razpravne dvorane) ne predstavljajo opravičljivega razloga za vrnitev v prejšnje stanje. Proti temu sklepu se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz razlogov po 1., 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je bil namen izpodbijane odločitve sodišča bolj generalna prevencija pred morebitnimi zlorabami instituta vrnitve v prejšnje stanje kot pa tehtna in argumentirana presoja konkretnega primera. Dejstvo je, da je tožeča stranka dobila vabilo na narok dne 8.10.2001 in ga vložila v spis do dneva, ko je bil narok razpisan. V vmesnem času seveda ne gre pričakovati od tožeče stranke, da bi osebno ali po telefonu, kot to zatrjuje sodišče prve stopnje, preverjalo, kje in kdaj se bo narok dejansko opravil. Na dan razpisanega naroka je pooblaščenec vzel vabilo s seboj in v trenutku, ko se je dejansko že nahajal v sodni zgradbi in to na pravi dan in še pred pričekom naroka preveril, v katero sodno dvorano naj bi pristopil, pri čemer pa je odčital, da se bo narok izvedel v sobi št. 153 in ne v sobi št. 134, ki je navedena v vabilu. Glede na navedena dejstva je jasno, da pooblaščenec ni vedel za nobene okoliščine, ki bi ga napeljevale k sklepanju, da se je morda zmotil pri odčitanju številke sodne dvorane, vse dokler ga nihče od sodnega osebja ni poklical v sodno dvorano. Tako je, še vedno prepričan, da je vabilo pravilno odčital (vsega je prebral le nekaj minut pred predvidenim začetkom naroka), skušal pridobiti informacije na vpisniku, ki pa je bil takrat zaprt. Pooblaščencu tožeče stranke, glede na njegovo bolezensko stanje, ki ga je natančno opisal že v svojem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ni mogoče očitati, da bi moral vabilo še dodatno preveriti, saj je bil prepričan, da je številko pravilno odčital, pri tem prepričanju pa bi, ob morebitnem ponovnem preverjanju in glede na samo naravo okvare oči, verjetno tudi ostalo. Pooblaščenec tožeče stranke je imel namen pristopiti na narok, zato se je tudi nahajal tisti dan v sodni zgradbi, dejanski nepristop pa gre pripisati spletu nesrečnih okoliščin, ki so bile izven dosega tožeče stranke oziroma njenega pooblaščenca, ki mu ni mogoče očitati premajhne skrbnosti. Pooblaščenec je v trenutku najmanjšega suma, da se narok sploh ne bo opravil oziroma da se ne bo opravil v sodni dvorani, pred katero je čakal, takoj odreagiral in poiskal informacije na edinem mestu, kjer jih je običajno sploh mogoče dobiti, torej na sodnem vpisniku, pri čemer pa nikakor informacij v času uradnih ur ni mogoče enačiti z informacijami, ki jih stranke skušajo dobiti na dan naroka, na katerega so vabljene in ko se enkrat že nahajajo v sodni zgradbi. V tem smislu tudi stranke, katerih narok je lahko preklican, ne bi mogle dobiti nobenih informacij s tem v zvezi in bi pred (ne) pravo dvorano lahko čakale celo cel dan oziroma dokler se vrata sodnega zapisnika ne bi odprla. Takšno tolmačenje sodnega reda je za tožečo stranko v celoti nesprejemljivo. Na drugi strani je tudi ZPP v svojem 120. členu jasen, ko pravi, da se na predlog za vrnitev prejšnje stanje razpiše sodišče narok, razen če so dejstva, na katera se opira predlog, splošno znana ali če se vrnitev predlaga iz očitno neupravičenega razloga. Sodišče prve stopnje ni opravilo naroka in zato je kršilo tudi določbe pravdnega postopka. Predlog tožeče stranke se nikakor ne opira na splošno znana dejstva, prav tako pa v predlogu navedenih razlogov ni mogoče opredliti kot očitno neupravičene. Meja med neupravičenimi razlogi, zaradi katerih bi sodišče morebiti lahko tudi zavrnilo predlog kot neutemeljen in razlogi, ki so lahko očitno neupravičeni, je po mnenju tožeče stranke vednarle precej očitna. Tožeča stranka je v svojem predlogu navajala čisto konkretna dejstva, predlagala zaslišanje določenih prič in samega pooblaščenca tožeče stranke ter predložila ustrezne dokaze za vse svoje navedbe. Razlogov, zaradi katerih sodišče prve stopnje ni opravilo v zakonu predvidenega naroka, v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo in bi že zaradi tega bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti, saj se sodišče ni opredelilo do vseh pravnorelevantnih dejstev in okoliščin. Na naroku bi nedvomno bilo potrebno račistiti dejansko stanje in pretehtati vse izvedene dokaze, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo in na ta način kršilo določila ZPP, kar je nedvomno vplivalo na samo zakonitost izdane odločitve. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, pomembna za odločitev, v sojenju ni zagrešilo očitanih kršitev določb pravdnega postopka in tudi tistih ne, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) in tudi materialnopravno je odločitev pravilna. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka predlagala vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude naroka dne 13.11.2001, na katerem so bili ponovno izpolnjeni pogoji za mirovanje postopka in zaradi česar je sodišče prve stopnje štelo tožbo za umaknjeno (4. odst. 209. čl. ZPP). Pritožnica v pritožbi ponavlja svoje navedbe, podane v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki jih je sodišče prve stopnje že obravnavalo in v izpodbijanem sklepu tudi obrazloženo zavrnilo. Tem razlogom se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Očesna napaka (astigmatizem) in slabovidnost pooblaščenca tožeče stranke, ki je napačno prebral številko razpravne dvorane (namesto 134 je prebral številko 153), ne more biti opravičljiv razlog zaradi zamude naroka dne 13.11.2001, saj je razlog za zamudo opravičljiv le, če ni zakrivljen. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določbe čl. 120 ZPP. Ker se predlog opira na očitno neupravičen razlog, narok ni bil potreben in so pritožbeni očitki v zvezi s tem popolnoma neutemeljeni. Pri tem ne gre za to, ali je sodišče tožeči stranki verjelo ali ne, temveč za to ali so navedeni razlogi dopustna podlaga za vrnitev v prejšnje stanje ali ne. Ker niso, tudi zaslišanje predlaganih prič ni bilo potrebno. V zvezi s tem je omeniti, da se predlog tožeče stranke opira tudi na trditev, da je bila pisarna, ki vodi pravdni vpisnik zaprta in sama vidi razlog za zamudo naroka tudi v tem. Sodišče prve stopnje je tudi te navedbe pravilno zavrnilo. To dejstvo (ali je bila pisarna, ki vodi pravdni vpisnik, zaprta) ni pravno pomembno, saj je razlog za zamudo na strani pooblaščenca tožeče stranke, ki je kljub pravilnemu vabilu stal pred napačno razpravno dvorano (na drugem hodniku). Upoštevaje zgoraj navedene razloge, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).