Jedro

Sklep o obnovi postopka je bil izdan 4. 2. 2008, obnavlja pa se dokončna odločba - dovoljenje za stalno prebivanje z dne 26. 7. 2007, kar pomeni, da je bil sklep o obnovi postopka izdan v okviru dovoljenega objektivnega roka treh let od dokončnosti prej navedene odločbe (četrti odstavek 263. člena ZUP).

Vrhovno sodišče je pojasnilo bistveno razliko med obema kategorijama upravičencev, to je med upravičenci, ki so imeli na dan 23. 11. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in tujci, ki so na dan 25. 6. 1991 v Republiki Sloveniji prebivali. Za prve zakon zahteva, da od tam navedenega datuma v Republiki Slovenji dejansko živijo, za druge pa, da dejansko neprekinjeno živijo, in da se ob izpolnjevanju pogojev prvi skupini upravičencev stalno prebivališče prizna za nazaj, drugi pa le za naprej. Iz navedenih bistvenih razlik med obema kategorijama upravičencev in glede na to, da se drugi in tretji odstavek tega člena izrecno nanašata samo na razlago dejanskega življenja (in ne neprekinjenega dejanskega življenja), se torej nadaljnje določbe 1.č člena ZUSDDD-UPB1, nanašajo le na upravičence, ki so imeli na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za notranje zadeve 2140-36/2007/43 (1312-05) z dne 24. 12. 2014, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je odločeno, da se tujcu z osebnim imenom A.A., državljanu Republike Srbije, razveljavi dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, številka 2140-36/2007, izdano dne 26. 7. 2007 pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije, in da se prošnja prosilca, za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zavrne. Odločeno je še, da mora tožnik v 8 dneh od vročitve te odločbe Upravni enoti Maribor vrniti dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi upravni organ navaja, da je A.A., takrat kot B.A. dne 13. 7. 2007 vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji po takrat veljavnem Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Dovoljenje mu je bilo vročeno 7. 8. 2007. Upravni organ je takrat na podlagi izvedenih dokazov in vpogleda v register stalnega prebivalstva ugotovil, da prosilec izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje iz 1. člena takrat veljavnega ZUSDDD, med drugim tudi pogoj dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje, do odločitve o njegovi prošnji. V postopku sicer ni imel listinskih dokazov, ki bi izpolnjevanje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja izkazovali, zaradi česar je bila odločitev sprejeta na podlagi izjav v postopku zaslišanih prič.

3. Ker pa je prosilec dne 10. 1. 2006 podal tudi prošnjo za azil, se je pri njenem obravnavanju na Oddelku za migracije Ministrstva za notranje zadeve ugotovilo, da se izjave prič med seboj razlikujejo. Ugotovljeno je tudi, da je tožnik v postopku za pridobitev mednarodne zaščite v Republike Sloveniji in v postopku za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji po ZUSDDD, nastopal s priimkom B., ter tekom postopka zamolčal, da poseduje potno listino oziroma kakršenkoli veljaven dokument. Ob izdaji dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji se je ugotovilo, da iz potnega lista, izdanega 17. 11. 1999, izhaja pravilni priimek A. 4. O novih dejstvih in novih dokazih je bil organ pristojen za odločanje o obnovi postopka obveščen dne 29. 1. 2008. Ker so obstajali obnovitveni razlogi iz 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), je bil dne 4. 2. 2008 izdan sklep o obnovi postopka izdaje dovoljenja za stalno prebivanje prosilca v delu, ki se nanaša na ugotovitev izpolnjevanja pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje. Stranki je bil vročen dne 20. 2. 2008. Postopek obnove je bil uveden v roku enega meseca po seznanitvi z obstojem novih dejstev in dokazov. 28. 10. 2013 je bil upravni organ s strani Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru še obveščen, da je Okrajno sodišče v Mariboru s sodbo I K 56161/2011 z dne 23. 12. 2011, spoznalo za krive, v tem postopku izdaje dovoljenja zaslišane priče, storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe po 289. členu KZ-1. 5. V obnovljenem postopku odločanja mora upravni organ odločiti na podlagi predpisa veljavnega v času izdaje odločbe, ki je predmet obnove, torej v tem primeru uporabiti določbe ZUSDDD, ki je veljal v času izdaje dovoljenja za stalno prebivanje. Ker je Ustavno sodišče z odločbo U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 ugotovilo, da je ZUSDDD v neskladju z Ustavo, je upravni organ odločil, da bo kot podlago za odločitev uporabil ZUSDDD, veljaven v času odločanja v obnovljenem postopku.

6. Prosilec na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD spada v drugo kategorijo tujcev, ki na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča in morajo na dan 25. 6. 1991 in od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko neprekinjeno živeti. Tožena stranka je pojasnila vse nedopustne odsotnosti iz 1.č člena ZUSDDD, ki ne prekinjajo dejanskega življenja v Republiki Sloveniji za drugo kategorijo tujcev ne veljajo in pojasnila, da pridejo v poštev samo običajne in normalne odsotnosti, ki jih določa Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije. Na podlagi vseh dejstev in podatkov zbranih v prejšnjem in ponovljenem postopku, je upravni organ ugotovil, da prosilec v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje ni dejansko in neprekinjeno živel. Obenem se sklicuje na prej navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru, iz katere izhaja, da je prosilec Republiko Slovenijo zapustil za več let in da se je vanjo vrnil šele leta 2005. Z ugotovitvami je bil prosilec seznanjen in je nanje odgovoril. Ker je upravni organ ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji, ki se zahteva po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD-UPB1, je na podlagi 270. člena ZUP prejšnjo odločbo razveljavil in prošnjo prosilca zavrnil. 7. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilnega ugotovitve dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Opozarja na zastaranje pravice do obnove postopka po uradni dolžnosti (četrti odstavek 263. člena ZUP), ker je v zadevi do izdaje dokončne odločbe preteklo že 7 let in 6 mesecev, to je že več kot dvakratnik dobe iz 2. točke 260. člena ZUP. Ni znano na podlagi katerih podatkov je upravni organ prišel do navedenih okoliščin v odločbi, gre torej za pomanjkljivost, zaradi katere se akt ne more preizkusiti. Tudi sklicevanje na neko kazensko zadevo ne zadošča, sploh pa ne brez navedbe, ali je bila stranka obdolženec ali priča. Oseba, na katero je odločba naslovljena ne obstaja. Iz vizuma tožnika je razvidno, da je njegovo ime B.A. Ves čas je prebival v Republiki Sloveniji in je ta središče njegovih interesov in interesov njegove družine. Vključen je v program javnega dela pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje za obdobje od 28. 1. 2015 do 31. 12. 2015 in zaposlen pri Romskem društvu C., kjer opravlja dela kuharskega pomočnika. Otroci se izobražujejo, dva v Osnovni šoli D., dva na Srednji šoli E. Glede na situacijo je moteno izobraževanje otrok. Z izvršitvijo odločbe zanj in za njegovo družino nastaja nepopravljiva škoda in so mu s tem kršene človekove pravice. Izguba dovoljenja za bivanje pomeni izgubo dela in edinega prebivališča, ker v tujini nima nikogar in ničesar, kamor bi se lahko zatekel. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in da se mu tudi povrnjeno priglašeni stroški postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožba je utemeljena.

10. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil osebi A.A. na podlagi 1. točke 260. člena ZUP izdan sklep o obnovi postopka za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, številka 2140-36/2007/21 (1341-12) z dne 4. 2. 2008, ki mu je bil vročen dne 20. 2. 2008. V tem upravnem sporu sodišče ne presoja zakonitosti tega dokončnega in pravnomočnega sklepa. Sodišče tako zavrača tožbeni ugovor, da gre za zastaranje, glede na to, da je bil sklep o obnovi postopka izdan 4. 2. 2008, obnavlja pa se dokončna odločba - dovoljenje za stalno prebivanje z dne 26. 7. 2007, kar pomeni, da je bil sklep o obnovi postopka izdan v okviru dovoljenega objektivnega roka treh let od dokončnosti prej navedene odločbe (četrti odstavek 263. člena ZUP). Glede tožnikovega tožbenega ugovora, ki se nanaša na nepravilno navedeno osebno ime, se sodišče v tem delu v celoti sklicuje na ugotovitve obeh upravnih organov in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

11. Sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da je tožena stranka odločitev oprla na veljavne določbe ZUSDDD v času odločanja in pri tožniku, kot tujcu druge kategorije (tujec, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje neprekinjeno živi) v okviru ugotavljanja pogoja dejanskega neprekinjenega življenja, dopustne odsotnosti iz Republike Slovenije utemeljevala z določbami Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije.

12. Sodišče v zvezi s pravno podlago na kateri temelji izpodbijana odločba opozarja, da je Vrhovno sodišče v primeru, kot je sporen (gre za tožnikovega družinskega člana), že zavzelo stališče (sodba Vrhovnega sodišča X Ips 479/2014), da iz celotne vsebine ZUSDDD-UPB1 ne izhaja, da se določba 1.č člena tega zakona v celoti nanaša samo na osebe iz 1. člena navedenega zakona, ki so na dan 23. 12. 1990 imele v RS prijavljeno stalno prebivališče in ne tudi na osebe, ki tega prebivališča niso imele prijavljenega, pa so na dan 25. 6. 1991 prebivale v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko neprekinjeno živijo.

13. Vrhovno sodišče (enako tudi Upravno sodišče v zadevi II U 65/2015 z dne 9. 12. 2015), je v prej navedeni sodbi zavzelo stališče, da četudi je bil ZUSDDD od sprejema odločbe Ustavnega sodišča U-I- 246/02 z dne 3. 4. 2003, spremenjen izključno iz razlogov, ki so se nanašali na „izbrisane“, oziroma prvo kategorijo državljanov, je dejstvo, da je Ustavno sodišče s svojo odločbo odločilo, da je celotni 1. člen tega zakona v neskladju z Ustavo, in da se začetno besedilo 1.č člena ZUSDDD-UPB1 glasi „Dejansko življenje po tem zakonu pomeni“. Iz besedne razlage te dikcije izhaja, da se navedena določba nanaša na celotni zakon in ne samo na posamezno kategorijo upravičencev. To pa ne pomeni, da se tudi nadaljnje določbe tega člena nanašajo na obe skupini upravičencev, saj te opredeljujejo, kdaj je izpolnjen pogoj dejanskega življenja (in ne dejansko neprekinjenega življenja), kljub okoliščinam, ki so navedene v teh določbah. Vrhovno sodišče je pojasnilo bistveno razliko med obema kategorijama upravičencev, to je med upravičenci, ki so imeli na dan 23. 11. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in tujci, ki so na dan 25. 6. 1991 v Republiki Sloveniji prebivali. Za prve zakon zahteva, da od tam navedenega datuma v Republiki Slovenji dejansko živijo, za druge pa, da dejansko neprekinjeno živijo, in da se ob izpolnjevanju pogojev prvi skupini upravičencev stalno prebivališče prizna za nazaj, drugi pa le za naprej. Iz navedenih bistvenih razlik med obema kategorijama upravičencev in glede na to, da se drugi in tretji odstavek tega člena izrecno nanašata samo na razlago dejanskega življenja (in ne neprekinjenega dejanskega življenja), se torej nadaljnje določbe 1.č člena ZUSDDD-UPB1, tudi po presoji Vrhovnega sodišča nanašajo le na upravičence, ki so imeli na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. 14. Vrhovno sodišče je v prej navedeni sodbi zavzelo tudi stališče, ki se nanaša na uporabo Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije. Opozorilo je, da je v času po izdaji odločbe Ustavnega sodišča v letu 2003, Zakon o tujcih (ZTuj-1B) z novelo iz leta 2005 določil, da je pogoj 5 letnega neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje izpolnjen tudi, če je bil tujec v tem obdobju odsoten iz Republike Slovenije in ni imel dovoljenja za stalno prebivanje, če so bile odsotnosti krajše od 6 zaporednih mesecev in če skupaj ne presegajo 10 mesecev in da ta ureditev velja tudi v ZTuj-2, zato je treba za opredelitev pojma „neprekinjenosti“ smiselno uporabiti določbe ZTuj-1B, ki urejajo pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje in tudi neposredno določajo kriterije, kdaj se šteje, da je kljub odsotnosti tujca, še vedno podan pogoj neprekinjenega bivanja. Ne glede na to, da ZUSDDD oziroma ZUSDDD-UPB1 opredeljujeta pojem dejanskega življenja, kar je že samo po sebi bistveno višji standard kot samo prebivanje, pa se opredelitev neprekinjenega bivanja po ZTuj-1B nanaša na pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, medtem ko se določbe uredb in drugih podzakonskih aktov nanašajo sicer na pojem dejanskega življenja, vendar v zvezi s pogoji pridobitve državljanstva in ne stalnega prebivališča. Ustavno sodišče je navedlo tudi, da razlaga pogoja dejanskega življenja nikakor ne bi smela biti strožja od razlage, ki se je uveljavila v sodni praksi za pridobitev državljanstva. Prav tako pa položaj oseb, na katere se ta odločba nanaša, ne bi smel biti slabši od položaja oseb, ki so imele položaj tujca že pred osamosvojitvijo Slovenije. To, da je Ustavno sodišče razveljavilo celotni 1. člen ZUSDDD pomeni, da pogoji oziroma razlaga pogojev za pridobitev dovoljenja za pridobitev statusa ne bi smela biti strožja kot za druge tujce. Vrhovno sodišče je v tej zvezi opozorilo na določbe Zakona o državljanstvu, veljavnem v času izdaje odločbe, ki je predmet obnove postopka in sicer, da je pogoj v zvezi s pridobitvijo državljanstva z naturalizacijo, da oseba dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno 5 let pred vložitvijo prošnje in da ima urejen status tujca, pa tudi ZTuj-1B za pridobitev dovoljenje za stalno prebivanje določa samo 5 letno neprekinjeno prebivanje v Republiki Sloveniji.

15. Sodišče je v sporni zadevi, v kateri je treba na podlagi 1. člena ZUSDDD odločiti o izdaji dovoljenja za stalno prebivanje tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko neprekinjeno živi, ob upoštevanju pravnega stališča Vrhovnega sodišča (11. in 12. točka obrazložitev te sodbe), ki se nanaša na uporabo določbe 1. člena ZUSDD presodilo, da je tožena stranka v postopku zmotno uporabila materialno pravo. Glede na to, je tožbi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka o zadevi ponovno odločiti in izdati nov upravni akt v roku določenem v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1. Upoštevala bo stališče Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 479/2014, ki ga je glede uporabe materialnega prava povzelo to sodišče v sodbo.

16. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek, ker je tožnika zastopal odvetnik, ki je davčni zavezanec, poviša še za 22% DDV. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).