Jedro

Pritožba ima v zvezi s samim tožbenim zahtevkom sicer prav, da glede na določbo 34. člena SPZ, le-ta ni oblikovan povsem ustrezno, vendar ga zgolj zaradi tega ni mogoče zavrniti. Tako je ugotovitveni del zahtevka v motenjskih pravdah, kjer je za varstvo motene posesti bistvo odrediti prepoved nadaljnjega motenja posesti oz. vrnitev odvzete posesti ter morebitne druge potrebne ukrepe, nepotreben in da sodi ugotovitev, da je bila posest motena, v obrazložitev odločbe. Ker pa obravnavani zahtevek v ugotovitvenem delu vsebuje opis motilnega dejanja oz. zapore, ki jo je postavila toženka, in se nanj navezuje zahtevek na odstranitev te zapore (dajatveni zahtevek), kateremu je sodišče ugodilo pod točko 2. sklepa, bi imela zavrnitev ugotovitvenega zahtevka za posledico neustreznost dajatvenega zahtevka, ki pa je sicer postavljen določno in je tudi izvršljiv.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka motila tožnikovo posest parcel. št. 1616, 1617 in 128/1, vse k.o. G., na ta način, da je točneje neugotovljenega dne v mesecih novembru ali decembru 2006, kar je tožnik ugotovil 07.12.2006, na cestišče, ki poteka po parceli 1606/2, k.o. G., in ki ga je tožnik uporabljal za dostop in dovoz do svojih zgoraj navedenih parcel, namestila kovinsko cev, naslonjena na dva kovinska droga in tožniku na ta način preprečila dostop in dovoz do njegovih parcel (točka 1. izreka). Toženki je naložilo, da takoj, najkasneje pa v roku 3 dni, opisano zaporo odstrani, sicer se tožnika pooblašča, da zaporo odstrani sam na toženkine stroške (točka 2. izreka). Hkrati je še odločilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni po prejemu tega sklepa tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.652,91 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 3. izreka).

Zoper navedeni sklep se pravočasno po pooblaščenki pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Uvodoma navaja, da ob upoštevanju 34. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ, postavljeni tožbeni zahtevek ni pravilen, saj ugotovitveni zahtevek v izrek ne sodi, tožnik pa ga kljub jasnemu navodilu pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. I Cp 2223/2008 z dne 14.01.2009 ni ustrezno popravil. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je tožnik sporno pot uporabljal tudi za vožnjo do svojih parcel, kar je posledica dejstva, da ni kritično ocenilo vseh izvedenih dokazov ter navedb strank, s čimer je bistveno kršilo določbe postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje izpostavlja določene trditve tožnika v zvezi z dostopom do njemu lastnih parcel, ki so bile tekom postopka ovržene kot neresnične in ki kažejo na njegovo neverodostojnost (od kdaj že uporablja predmetno pot; da se lahko z vozilom pripelje do hiše). Obrazloženo izpodbija tudi izpovedbe posameznih prič v postopku, katerim je sodišče po njenem mnenju neutemeljeno sledilo ter navaja dele izpovedb prič, ki potrjujejo njene trditve (podrobnejša vsebina te graje bo, kolikor je to potrebno, navedena v nadaljevanju obrazložitve te sodbe, kjer bo na njo tudi odgovorjeno). Prav tako navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh dokazov, saj ni podalo dokazne ocene glede predložene listine Občine P. glede prestavitve javne poti in ureditve nove. Tožnik je sporno pot vse od leta 2004 uporabljal le za hojo – dostop do svojih parcel, ne pa tudi za vožnjo, slednje tožnik zatrjuje oz. lažno prikazuje zgolj za potrebe tega postopka. Ker kljub postavljeni zapori tožnik sporno pot še vedno lahko nemoteno uporablja za peš dostop do svojih parcel, se toženka ne strinja z odločitvijo pod točko 2 izpodbijanega sklepa. Posledično navedenemu pa izpodbija tudi stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ob ugoditvi pritožbi izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen oz. podredno, sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

V svojem odgovoru na pritožbo tožnik pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene, toženkino oceno izpovedb v postopku zaslišanih prič pa kot neprepričljivo ter prilagojeno njenim interesom. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijani sklep v celoti potrdi, toženko pa zaveže k povračilu tožnikovih stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 350. členom ZPP v zvezi s 366. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi relevantne dejanske okoliščine ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odst. 350. člena ZPP).

Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba vidi v tem, da sodišče prve stopnje ni kritično ocenilo vseh izvedenih dokazov ter navedb strank postopka. Navedeno namreč predstavlja grajo dokazne ocene prvostopenjskega sodišča ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar je predmet presoje v nadaljevanju.

Uvodoma je pojasniti, da ima pritožba v zvezi s samim tožbenim zahtevkom sicer prav, da glede na določbo 34. člena SPZ, le-ta ni oblikovan povsem ustrezno, vendar ga zgolj zaradi tega ni mogoče zavrniti. Tako je ugotovitveni del zahtevka v motenjskih pravdah, kjer je za varstvo motene posesti bistvo odrediti prepoved nadaljnjega motenja posesti oz. vrnitev odvzete posesti ter morebitne druge potrebne ukrepe, nepotreben in da sodi ugotovitev, da je bila posest motena, v obrazložitev odločbe. Ker pa obravnavani zahtevek v ugotovitvenem delu vsebuje opis motilnega dejanja oz. zapore, ki jo je postavila toženka, in se nanj navezuje zahtevek na odstranitev te zapore (dajatveni zahtevek), kateremu je sodišče ugodilo pod točko 2. sklepa, bi imela zavrnitev ugotovitvenega zahtevka za posledico neustreznost dajatvenega zahtevka, ki pa je sicer postavljen določno in je tudi izvršljiv. Izpostavljena nedoslednost zato ne more imeti za posledico zavrnitve celotnega tožbenega zahtevka, kar je splošno sprejeto tudi v sodni praksi, ki (še vedno) tolerira tako oblikovane zahtevke.

Kot izhaja že iz razlogov sklepa sodišča prve stopnje, se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti

omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja (prvi odstavek 33. člena SPZ). Zaradi navedenega se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati in posebej dokazno ocenjevati s strani tožeče stranke predložene listine Občine P. o prestavitvi javne poti (listinska priloga A11 spisa), saj se le-ta ne nanaša na ugotavljanje zadnjega posestnega stanja na sporni cesti, ampak govori o drugi dovozni poti, ki pa je občina ni uredila, kar je med strankama nesporno.

Ker samo motilno ravnanje med strankama ni sporno (toženka priznava, da je na sporno cesto postavila kovinsko cev), iz razlogov sklepa, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, pa izhaja, da je imel na sporni cesti pred posegom tožnik dejansko posest oz. jo je uporabljal za dostop in dovoz do svojih nepremičnin, je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je toženka tožnika motila v njegovi (so)posesti ceste, materialnopravno pravilen.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča, v nasprotju z zatrjevanjem pritožnice, izvedene dokaze presodilo ter odločilna dejstva ugotovilo pravilno ter v skladu z 8. členom ZPP. Tako pritožnica neutemeljeno graja dokazno oceno izpovedb v postopku zaslišanih prič ter tožnika. Nekatere manjše nedoslednosti v izpovedovanju oz. zatrjevanju slednjega, namreč ne pomenijo takšnih nasprotij, zaradi katerih bi mu bilo potrebno odreči verodostojnost, kot to skuša z njihovim izpostavljanjem prikazati pritožba. Da je bila predmetna sporna pot narejena oz. asfaltirana in kot taka uporabna šele od leta 2004 naprej, je med strankama nesporno, sklicevanje tožnika na večdesetletno uporabo poti, pa se (za obdobje pred 2004) očitno nanaša na staro traso, katere uporabo so morali, kot sta to pojasnili obe pravdni stranki, zaradi potreb mednarodnega mejnega prehoda G. opustiti. Prav tako ni nasprotij v zatrjevanjih tožnika, do kod se je po sporni poti peljal. Tožnik je namreč v svoji izpovedbi v tej zvezi pojasnil, da se ni mogel pripeljati prav do hiše, „saj je proti njej bolj slaba makadamska cesta, zato je avto ustavil nekje 15 metrov pred hišo in dalje šel peš“. Prav tako pa je trdil in dokazoval, da je sporno pot uporabljal za dovoz do vseh navedenih zemljišč (ne zgolj do svoje hiše). Z navedenim pa je v bistvu odgovoril na ugovor toženke, da se dejansko do hiše tožnik ne more pripeljati, temveč mora prej ustaviti in nadaljevati pot peš. Kot je nadalje pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, so tožnikova zatrjevanja v bistvenem potrdile tudi v postopku zaslišane priče S. P., K. V. ter B. P.. Z izpostavljanjem delov njihovih izpovedb (izluščenih iz konteksta), ki po mnenju toženke kažejo na njihovo neverodostojnost, pa toženka ne more omajati dokazne ocene ter zaključkov prvostopenjskega sodišča. V kolikor je bila mnenja, da so v izpovedbah teh prič določena nasprotja oz. nejasnosti, bi toženka, ki je bila ob njihovem zaslišanju prisotna, lahko na to takrat tudi opozorila, vendar na njihove izpovedbe, predvsem na pritožbeno grajano izpovedbo priče K. V., ni imela pripomb. V bistvenem, to je glede vožnje po sporni asfaltirani poti, so tako skladno izpovedali tožnik in priči V. ter P., medtem ko je priča S. P. prepričljivo pojasnil, da je videl parkiran avtomobil pred tožnikovo hišo oz. v njeni smeri, izkustveno sprejemljivo pa je tudi njegovo sklepanje, da kdo drug (razen tožnika) ne bi peljal po strmi cesti do tožnikove nepremičnine. Nenazadnje je tudi priča E. P., svakinja toženke, med drugim izpovedala, da ji je toženka dejala, da je postavila na cesto rampo, ker je tožnik vozil po njej, kar je izpostavilo že sodišče prve stopnje. Slednje pa je tudi prepričljivo obrazložilo (tretji in četrti odstavek na strani 4 sodbe), zakaj ni sledilo izpovedbama prič V. P. ter B. P., ki sta sicer izpovedali v korist toženke. Tako so tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazna ocena izvedenih dokazov ter navedeni zaključki in ugotovitve sodišča prve stopnje pravilni.

Ker je torej toženka z opisanim motilnim ravnanjem tožnika motila v (so)posesti cestišča, ki poteka po njej lastni parceli 1606/2, k.o. G., in mu na ta način omejevala dostop do njegovih nepremičnin, saj mu je s postavitvijo zapreke popolnoma preprečila dovoz (pri čemer je otežen tudi peš dostop) po sporni cesti, ki jo je v ta namen uporabljal (ter na njej izvajal dejansko oblast oz. soposest), je odločitev prvostopenjskega sodišča, da je toženka dolžna to oviro odstraniti, materialnopravno pravilna.

Pritožba stroškovne odločitve sodišča prve stopnje sicer konkretizirano ne graja, je pa pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava presodilo, da je tudi ta pravilna.

Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Prav tako pa sam krije svoje pritožbene stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo tudi tožnik, saj z navedbami v le-tem v ničemer ni pripomogel k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi in tako sodišče druge stopnje te stroške ne ocenjuje kot potrebne v smislu določbe 155. člena ZPP.