Jedro

Višje sodišče ne vidi nobenega razloga, zakaj stroški motorja (20,00 EUR mesečno za vzdrževanje, registracijo in bencin), ki ga je A. uporabljal še pred razpadom družinske skupnosti, ne bi predstavljali potreb, ki jih morata (in zmoreta) starša pokriti. Še posebej zato, ker je razpad življenjske skupnosti staršev povzročil preselitev matere in A. v B., od koder so, kot neprerekano zatrjuje mati, prevozi bolj zapleteni kot so bili prej.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: v III. točki izreka tako, da je toženec poleg že določene preživnine za preživljanje mladoletnega A. dolžan plačevati še 50,00 EUR (skupaj torej 250,00 EUR mesečne preživnine) in

v II. točki izreka tako, da se upošteva, da je toženec za oktober, november in december 2015 poravnal po 137,94 EUR (in ne 168,00 EUR) mesečne preživnine.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sedemnajstletnega A. dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici (I. točka izreka), tožencu naložilo, da mora od 1. 10. 2015 dalje zanj plačevati 200,00 EUR mesečne preživnine (II. točka izreka). Višji zahtevek za plačilo preživnine je zavrnilo (III. točka izreka). Glede stikov je odločilo, da bodo potekali na podlagi sprotnega dogovora (IV. točka izreka), glede stroškov pa, da vsaka stranka krije svoje (V. točka izreka).

Odločitvi o dodelitvi in stikih sta že pravnomočni.

2. Zoper sodbo se pravočasno in iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo toženec dolžan mesečno plačevati 370,00 EUR preživnine.

Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno in vrednostno nepreverljiva. Po razpadu družinske skupnosti se je s takšno odločitvijo ekonomski in socialni položaj otroka poslabšal. Višina bi morala biti v skladu z otrokovimi potrebami. Sodišče je napačno presodilo potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti staršev. Brez vsake utemeljitve ni priznalo stroškov za osebno higieno (30,00 EUR), ki jih otrok v puberteti nedvomno ima. Strošek 60,00 EUR mesečno za oblačila 190 cm velikega fanta je prenizek. Obrazložitev sodišča je nejasna in nelogična.

Sodišče je priznalo prenizek znesek za stroške prevozov na trening v ... Pomoč pri prevozih, ki jo nudi tožničin brat, ni zastonj. Sodišče tudi ni upoštevalo 15,00 EUR za popoldansko rekreacijo v S. ter prevoz tja.

Prav tako sodišče ni pravilno priznalo stroškov prevoza v šolo iz B. v N. Napačno je priznalo zgolj 25,00 EUR za mesečno vozovnico, čeprav je znano, da v N. rednega prevoza ni. Sodišče neutemeljeno ni priznalo goriva za motor, čeprav je imel A. motor že v času skupnega bivanja družine in je zanj opravil vozniški izpit. Ni razloga, da motorja ne bi uporabljal za prevoze v S. in drugo.

Prenizek je znesek za počitnice in razvedrilo. Neutemeljeno je to, da sodišče ni upoštevalo žepnine, stroškov za športno opremo in zdravila. Pritožnica opozarja še na to, da je pred A. maturantski izlet, ki bo stal 353,00 EUR.

Pritožnica graja tudi ugotovitve sodišča prve stopnje o preživninskih zmožnostih staršev. Pri ugotavljanju njene povprečne plače je obravnavalo le obdobja od maja do oktobra 2015, ko je dobivala povišana izplačila in plačane nadure, njena redna plača je nižja. Tožnica v pritožbi izdela tabelo, iz katere izhaja, da je njena povprečna neto plača 1.169,00 EUR. Izpostavlja, da preživlja še hčerko, ki je študentka.

Ne strinja se s tem, da je sodišče na strani toženca upoštevalo kredit. Tudi ona si je po razpadu družinske skupnosti morala urediti stanovanje v B., pohištvo in vsa oprema pa sta ostala v N., kar v sodbi ni navedeno.

Sodišče je tudi napačno štelo kot pomembno, da je tožnica solastnica ¼ stanovanja na naslovu N. To nepremičnino v celoti zaseda toženec. Sodišče je tudi napačno upoštevalo stroške v nepremičnini, v kateri biva toženec.

Napačno je še upoštevalo plačila plačila, ki so bila opravljena še pred razpadom družinske skupnosti.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da je izpodbijana odločitev o preživnini “nepreverljiva“, višje sodišče razume v smislu očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tak očitek ni utemeljen, saj sodba vsebuje razloge o vseh za odmero preživnine odločilnih dejstvih – torej o tem, kakšno je sorazmerje med potrebami otroka in zmožnostmi vsakega od staršev.

6. Pravno podlago za določitev preživnine za mladoletnega otroka predstavljajo določbe 129. in 129.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR), pri odmeri preživnine pa mora sodišče upoštevati otrokovo korist, tako da je ta primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. V skladu z drugim odstavkom 129.a člena ZZZDR mora preživnina zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Tukaj so potrebe otroka nanizane od nujnejših do manj nujnih. Sodišče prve stopnje sicer pravilno izpostavlja, da otroci delijo premoženjsko usodo ali zmožnosti svojih staršev, vendar pa premoženjske zmožnosti tožnice in toženca niso takšne, da bi bilo treba k odmeri preživnine pristopiti tako restriktivno, kot je to (z neupoštevanjem potreb otroka, ki niso “nujne“) storilo sodišče prve stopnje.

7. Višje sodišče tako ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da za prehrano sedemnajstletnega 190 cm velikega fanta skupaj z osebno higieno zadošča 100,00 EUR. Primeren je znesek 100,00 EUR za prehrano ter 30,00 EUR za osebno higieno in zdravila brez recepta, ki jih vsakdo potrebuje tu in tam.

8. Višje sodišče tudi ne najde prav nobenega razloga, zakaj A. ne bi prejemal žepnine. Gre za fanta, ki se bliža polnoletnosti, ko je skrajni čas, da se otroci začnejo učiti razpolaganja s svojim denarjem. Zmožnosti staršev vsekakor omogočajo manjšo žepnino, 20,00 EUR mesečno, ki jo lahko fant porabi za razvedrilo, plačilo rekreacije ali pa prihrani za maturantski izlet. 9. Višje sodišče tudi ne vidi nobenega razloga, zakaj stroški motorja (20,00 EUR mesečno za vzdrževanje, registracijo in bencin), ki ga je A. uporabljal še pred razpadom družinske skupnosti, ne bi predstavljali potreb, ki jih morata (in zmoreta) starša pokriti. Še posebej zato, ker je razpad življenjske skupnosti staršev povzročil preselitev matere in A. v B., od koder so, kot neprerekano zatrjuje mati, prevozi bolj zapleteni kot so bili prej.

10. Kar se tiče stroškov oblačil, višje sodišče soglaša s tem, da je znesek 60,00 EUR primeren za oblačila fanta A. starosti, ne zadošča pa tudi za nabavo športne opreme, še posebej športnih copatov. Ker A. resno trenira nogomet, višje sodišče delno priznava tudi stroške za nakup športne opreme v višini 30,00 EUR mesečno.

11. A. mesečne potrebe tako po prepričanju višjega sodišča znašajo približno 100,00 EUR več kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, okvirno 460,00 EUR mesečno. Kot je to sodišče že večkrat pojasnilo, gre za vrednotno oceno otrokovih potreb, ne za njihov matematični izračun. Ker pestrosti življenja in (skoraj vsakodnevne) dinamike spreminjanja otrokovih potreb ni mogoče ujeti v denarne zneske, je ocena potreb pravilnejša, kot bi bil njihov izračun.

12. Premoženjske zmožnosti pravdnih strank so po (pravilnih) ugotovitvah sodišča prve stopnje približno enake. Za tožnico je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zasluži približno 1.148,00 EUR mesečno. Kaj želi doseči s pritožbenim zatrjevanjem, da zasluži povprečno 1.169,00 EUR, ni jasno. Toženčeva plača je nekoliko nižja od tožničine, a ima tudi dohodek na podlagi pogodbe o delu, skupaj s katerim zasluži nekaj več kot 1.000,00 EUR mesečno.

13. Ugotovitve sodišča prve stopnje in pritožbene navedbe o posojilih, ki jih imata obe pravdni stranki, niso takšne, da bi lahko vplivale na odmero preživnine. Kreditne obveznosti namreč praviloma nimajo prednosti pred preživninsko obveznostjo, tudi tožničine in toženčeve niso takšne, da bi jo imele. Višje sodišče na pritožbene navedbe v tej smeri zato podrobneje ne odgovarja. Tudi življenjski stroški tožnice in toženca niso takšni, da bi lahko kakorkoli vplivali na porazdelitev preživninskega bremena, zato pritožbene navedbe o tem, kako bi moralo sodišče deliti stroške na strani očeta, niso odločilnega pomena.

14. Ker tožnica poleg A. preživlja še hčerko, toženec pa druge preživninske obveznosti nima; pa tudi zato, ker je vsa skrb za vzgojo in varstvo, sicer že skoraj polnoletnega fanta, na materi, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženec kriti nekoliko večji del preživninskega bremena. Višje sodišče je zato odločilo, da mora plačevati 250,00 EUR mesečne preživnine.

15. Utemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo nekatera toženčeva plačila v času pred razpadom življenjske skupnosti kot plačila na račun preživnine za čas tega postopka. Za takšno ravnanje ni prav nobene podlage – po eni strani zato, ker sta takrat starša pač preživljala otroka po svojih zmožnostih v družinski skupnosti, po drugi strani pa iz razlogov, opisanih v 11. točki obrazložitve – vrednotni pristop pri odmeri preživnine ne omogoča tovrstnega matematičnega odštevanja. Višje sodišče je zato tudi v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo.

16. Procesna podlaga za spremembo sodbe je v peti alineji 358. člena ZPP.

17. Pritožbeno zavzemanje za višjo preživnino pa je neutemeljeno. Neutemeljeno je namreč pritožbeno zatrjevanje, da so fantove potrebe še višje. Pravilno je ravnalo sodišče prve stopnje, ko je priznalo stroške mesečne vozovnice in ne stroškov prevozov z avtomobilom. Tudi če javni prevoz ni najbolj ugoden (kar sicer ni splošno znano dejstvo), se mu sedemnajstletnik lahko prilagodi. Skupaj s priznanimi stroški za vožnje z motorjem (in ob tem, da se nekajkrat lahko pelje tudi s trenerjem) bo nedvomno ustrezno poskrbljeno za fantove prevoze v šolo in na treninge. Ustrezno je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi stroške počitnic. Če si bo A. želel več in dražjih počitnic, bo prihranil od žepnine ali pa morda poiskal počitniško delo. Zaradi opisanega je višje sodišče v preostalem delu pritožbo zavrnilo in zavrnilni del sodbe v preostanku potrdilo (353. člen ZPP).

18. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, ki je predvsem v interesu mladoletnega A. Takšna odločitev temelji na 413. členu ZPP.