Up-173/96

4. 11. 1999

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. V. na seji dne 4. novembra 1999

o d l o č i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips-16/95 z dne 19. 3. 1996 se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožniku je v letu 1987 prenehalo delovno razmerje zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa. Predlog za sodno varstvo zoper odločitve disciplinskih organov je bil pravnomočno zavrnjen v letu 1988. V letu 1994 je na podlagi 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - v nadaljevanju: ZDSS) vložil revizijo, ki je bila zavrnjena z izpodbijano sodbo. Tako v reviziji kot v ustavni pritožbi uveljavlja predvsem zastaranje vodenja disciplinskega postopka.

2.Pritožnik se ne strinja s pravnim stališčem Vrhovnega sodišča, da so za ugotavljanje znakov kaznivega dejanja pristojni tudi disciplinski organi v podjetjih. Po njegovem mnenju so po načelu legalitete za ugotavljanje znakov kaznivega dejanja pristojna le sodišča v kazenskem postopku. Meni, da je bila kazenska ovadba le konstrukt zaradi podaljšanja zastaralnega roka. Navaja, da v kazenskem postopku ni imel možnosti zagotoviti dokazov v svojo obrambo. Ker je bil kazenski postopek zoper njega ustavljen, naj bi tako obstajala domnevna nedolžnost. Ker naj bi se institut kazenske ovadbe zlorabljal za pridobitev podaljšanega roka za vodenje disciplinskega postopka, naj bi bile pritožniku kršene njegove človekove pravice iz 27., 28. in 29. člena Ustave.

B.

3.Pritožnik hkrati z revizijsko sodbo izpodbija tudi 154. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 24/77, 30/78, 27/82, 45/82, 11/83 in 5/86 - v nadaljevanju: ZDR77), ki je v času disciplinskega postopka zoper njega urejal zastaranje uvedbe in vodenje tega postopka. Ne izpodbija pa zakonske določbe zato, ker določa različne zastaralne roke, ampak zato, ker naj bi dajala disciplinskim organom možnost, da samostojno ugotavljajo znake kaznivega dejanja. ZDR77 je prenehal veljati z uveljavitvijo Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in naslednji - v nadaljevanju: ZDR) še pred sprejemom Ustave. O ustavnosti predpisov, ki ne veljajo več, Ustavno sodišče ni pristojno odločati (razen v primerih, ko se predpis lahko v posameznih postopkih še uporablja: na primer odločba št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994, Uradni list RS, št. 23/94 in OdlUS III, 33 ter odločba št. U-I-67/94 z dne 21. 3. 1996, Uradni list RS, št. 24/96 in OdlUS V, 31). Na podlagi 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) lahko odloča le o predpisih, ki so prenehali veljati med postopkom pred Ustavnim sodiščem - vendar le pod pogojem, da niso bile odpravljene posledice neustavnosti oziroma nezakonitosti. V postopku z ustavno pritožbo lahko Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS odloča tudi o ustavnosti predpisa, na katerem temelji "odpravljeni" posamični akt, ki je predmet ustavne pritožbe. Posamični akt pa Ustavno sodišče odpravi (ali razveljavi), če so z njim kršene človekove pravice. Če te niso kršene, ustavno pritožbo zavrne kot neutemeljeno. V takem primeru ni podlage za odločanje o ustavnosti ne več veljavnega predpisa, čeprav bi sicer drugi razlogi kazali na njegovo neskladnost z Ustavo. Vendar lahko posamični akt (tudi sodba sodišča) krši človekove pravice prav zato, ker je sicer povsem zakonito sprejet na podlagi neustavnega zakona. Ustavno sodišče mora v takem primeru zato najprej presoditi o ustavnosti (morda tudi ne več veljavnega) zakona, šele nato pa lahko odloči o ustavni pritožbi. Posamični akt krši človekove pravice zato, ker je bil sprejet na podlagi neustavnega predpisa.

4.ZDR77 seveda ni mogel biti v neskladju z Ustavo, saj je prenehal veljati še pred njeno uveljavitvijo. Toda tudi v disciplinskih postopkih gre za kazniva ravnanja, pri katerih velja podobno kot v kazenskem postopku, da morajo biti disciplinske kršitve vnaprej določene, ugotavljajo pa se po predpisu, ki je veljal ob storitvi. V primeru odprave oziroma razveljavitve posamičnih aktov, izdanih v disciplinskem postopku, bi moralo sodišče ob ponovnem sojenju uporabiti predpis, ki formalno sicer ne velja več. Zato je Ustavno sodišče v tem postopku dejansko presojalo tudi, ali bi bila določba 154. (156.) člena ZDR77, če bi jo sodišče moralo uporabiti v ponovnem postopku, skladna z Ustavo.

5.Pritožnik je ustavno pritožbo vložil zoper zavrnilno sodbo Vrhovnega sodišča o (izredni) reviziji po 73. členu ZDSS.

Zatrjuje, da mu je bila kršena pravica iz 27. člena Ustave, ker so znake kaznivega dejanja ugotavljali disciplinski organi, kazenski postopek pa je bil kasneje ustavljen. Ne disciplinski organi ne sodišče v delovnem sporu niso ugotavljali, ali je pritožnik s svojim ravnanjem storil kaznivo dejanje, še manj pa, ali je zanj kazensko odgovoren. Odločitev o disciplinski odgovornosti ni odvisna od predhodne odločitve o kazenski odgovornosti. Tudi odločitev o tem, ali je uvedba in vodenje disciplinskega postopka morda zastarala, ni odvisna od tega.

6.ZDR77 je določal daljši zastaralni rok za tiste kršitve delovnih obveznosti, ki imajo "znake kaznivega dejanja". Ugotavljanje, ali ima neko dejanje znake kaznivega dejanja, ni vezano le na disciplinski postopek. Iz 27. člena Ustave pa ne izhaja, da bi takšno ugotavljanje pomenilo kršitev domneve nedolžnosti. Za kršitev bi šlo le, če bi nekoga, ki je storitve kaznivega dejanja šele (oziroma samo) obdolžen, šteli za storilca. Tudi če kazensko sodišče kasneje ugotovi, da dejanje ni imelo znakov kaznivega dejanja, to na disciplinski postopek ne vpliva - lahko je le razlog za obnovo postopka. Toda v primeru pritožnika tudi kazensko sodišče ni ugotovilo, da očitano dejanje ni imelo znakov kaznivega dejanja, ampak je postopek ustavilo zaradi spremembe kazenske zakonodaje glede očitanega kaznivega dejanja.

7.Kazenski postopek in disciplinski postopek sta dva ločena in samostojna postopka, ki jima je lahko skupno to, da je prepovedano dejanje (ravnanje) isto. Dejanje, s katerim je storjena kršitev delovne obveznosti, ima lahko tudi znake kaznivega dejanja - kar pa ne pomeni, da odločitev o disciplinski odgovornosti pomeni tudi odločitev o kazenski odgovornosti storilca. Kot je navedlo že Vrhovno sodišče v izpodbijani revizijski sodbi, vložitev ovadbe pri pristojnem javnem (državnem) tožilcu nima nobenega vpliva na uvedbo in zastaranje disciplinskega postopka, pa tudi kasnejša odločitev v kazenskem postopku ne vpliva na pravnomočno odločitev v disciplinskem postopku.

Odločitev o disciplinski odgovornosti za dejanje, ki ima tudi znake kaznivega dejanja, ne pomeni tudi odločitve o kazenski odgovornosti. Zato z izpodbijano sodbo ni bila kršena pritožnikova pravica iz 27. člena Ustave. Zatrjevane kršitve 28. in 29. člena Ustave pa bi bile lahko predmet presoje posamičnih aktov, izdanih v kazenskem postopku, ne pa aktov, izdanih v delovnem sporu. To, da ima delovno sodišče (enako kot pravdno sodišče) možnost v delovnem sporu ne samo ugotavljati znake kaznivega dejanja ampak celo odločiti o obstoju kaznivega dejanja, izhaja iz 13. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) in ne iz ZDR oziroma konkretno iz izpodbijane določbe ZDR77. Vprašanje, ali sta v konkretnem primeru zastarala uvedba in vodenje disciplinskega postopka, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava - to pa ni predmet odločanja v postopku z ustavno pritožbo.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč - Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Lojze Udein dr. Dragica Wedam - Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k :

Franc Testen